Izjava nadškofa Lefebvra, ki jo je podal 21. novembra 1974, je zdaj stara 50 let. Ob tej priložnosti želimo pogledati vzroke in motive, tako bližnje kot daljne, ki bi mogli pojasniti nastanek tega besedila. Ta prvi članek obravnava daljni vzrok: formacijo mladega bogoslovca Marcela Lefebvra v francoskem semenišču v Rimu.
Ko je mladi Marcel družini naznanil svojo željo, da bi postal duhovnik, je njegov oče René Lefebvre želel, da gre v Rim. Njegov starejši brat René je, z blagoslovom škofa v Lillu, tja že šel pred njim. Za prijavo v Papeško francosko semenišče v Rimu je bila namreč potrebna škofova odobritev. Enako je bilo odobreno tudi Marcelu.
Bodoči dakarski nadškof je 25. oktobra 1923 pripotoval v francosko semenišče na ulici Santa Chiara, da bi začel program usposabljanja, ki je trajal do leta 1929. Semenišče je leta 1853 ustanovil p. Louis-Marie Barazer de Lannurien, duhovni sin p. Frančiška Libermanna, samega ustanovitelja Kongregacije Svetega Duha in brezmadežnega Marijinega srca [Očetov Svetega Duha, znanih tudi kot spiritanci], ki se ji je Marcel Lefebvre pridružil nekaj let kasneje.
Zavod je bil ustanovljen v nekdanjem “samostanu, ki ga je okoli leta 1560 zgradil nečak Pija IV., Karel Boromejski, skrivno gnezdo, skrito v ruševinah starih poganskih term,” kakor je v svojih Souvenirs du Séminaire français [Spomini na francosko semenišče] opisal pater Raymond Dulac. Kapela, ki je bila ob ustanovitvi leta 1854 v ruševinah, je bila obnovljena po načrtih kapele Notre Dame des Victoires.
Očetje Svetega Duha so to hišo cerkvene formacije vodili do leta 2009. V tistem obdobju je bilo semenišče zaupano p. Henriju Le Flochu, rektorju od leta 1904 do 1927. V tem obdobju je usposobil približno šestdeset bodočih škofov. On in vsi drugi redovniki v hiši “so bili svetovalci najpomembnejših kongregacij: Svetega oficija, Svetovalne, Koncilske, Zakramentalne,” je dejal p. Dulac.
Rimska formacija
Škof Bernard Tissier de Mallerais v svojem življenjepisu nadškofa Lefebvra navaja pričevanje nekdanjega bogoslovca iz semenišča v ul. Santa Chiara o tej usmeritvi: “Pater Le Floch,” pravi nadškof Lefebvre, “nas je pripravil do tega, da smo v zgodovino Cerkve stopili in jo živeli, v ta boj, ki ga sprevržene sile vodijo proti našemu Gospodu. Mobiliziral nas je proti temu strašnemu liberalizmu.”
In še drugod: “On je bil tisti, ki nas je naučil, kaj so bili papeži za svet in Cerkev in kaj so učili poldrugo stoletje – proti liberalizmu, modernizmu in komunizmu ter celoten nauk Cerkve glede teh tem. Zares nas je pripravil do tega, da smo razumeli in sodelovali v tem boju papežev za ohranitev sveta in Cerkve pred temi nadlogami, ki nas danes pestijo.”
Nadškof Lefebvre je bil rektorju zelo hvaležen: “Bil je zares priljubljen oče, oče, ki nas je s komentiranjem papeških okrožnic naučil jasno spoznati trenutne dogodke,” in “nikdar se ne bom dovolj zahvalil Bogu, da mi je dovolil spoznati tega resnično izjemnega človeka.”
Tudi druga pričevanja bogoslovcev iz istega obdobja so podobna. P. Dulac, ki je bil v letih 1920-1926 v internatu francoskega semenišča, v treh kratkih poglavjih svojega dela Souvenirs du Séminaire français [Spomini na francosko semenišče] oživi vzdušje, prežeto z rimskostjo, v katero so bili potopljeni kandidati za duhovništvo. Tečaji so potekali na Gregorijanski univerzi in so jih preverjali semeniški duhovniki.
Tudi druga priča, p. Victor-Alain Berto, študent francoskega semenišča med letoma 1921 in 1926, je izrazil hvaležnost p. Le Flochu in svojo navezanost na rimskost, ki jo je pridobil med šolanjem. V knjigi Notre-Dame de Joie [Naša Gospa radosti] , ki je zbirka odlomkov iz njegovih pisem, piše: “Kako temeljita je ta rimska metoda, kakšno sintezo smo imeli priložnost narediti!”
Nadaljuje: “In kako prav je imel p. Le Floch, ko je mislil in rekel, da je ta doktorat [iz teologije], katerega program vključuje celovito in dovolj temeljito poznavanje formalnih načel vse teologije, resnični doktorat Cerkve […] Včasih se sprašujem, ali sem se v zadnjih petnajstih letih sploh kaj naučil.” Doktorat iz teologije, ki ga je nadškof Marcel Lefebvre pridobil 2. julija 1930.
Daljni izvor izjave z dne 21. novembra je torej mogoče iskati v tej rimski cerkveni izobrazbi, ki je mladega bogoslovca tako globoko prežela, ter v ljubezni do Cerkve in papeštva, v kateri se je tako srečno izobraževal. Na to navezanost nadškof Lefebvre navezuje besedilo svoje izjave:
Z vsem srcem in z vso dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranitev te vere, večnega Rima, vladarja modrosti in resnice.
Vir: fsspx.news
