Advent 2024
Dragi sobratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Ko upanje ni zgolj občutek bežnega trenutka navdušenja, ampak globoko, redno bitje srca vernika, ko upanje ni površinski optimizem, ampak trdna usmerjenost duha popotnika k cilju, katerega užitke vnaprej okuša na poti, potem upanje postopoma postane duhovna pesem, veselje, ki ga je treba glasno izraziti. To je globoko versko razpoloženje adventa, tega časa pričakovanja Odrešenika, pa tudi paruzije, Kristusovega ponovnega prihoda ob koncu časov, ki ga vselej zaznamuje globoko upanje. Zato so vsi lažni “apokaliptiki”, kateregakoli odtenka že, ki ne oznanjajo in ne izžarevajo upanja, lažni učitelji, ujetniki satana in njegovih privržencev v resničnem in pravem pomenu besede, ali pa gre vsaj za globoko duhovno bolne osebnosti. Žal jih je v zadnjih letih, človeško razumljivo, zaradi ogromne krize v Cerkvi in družbi, ki je povsem resnična, vse več. Toda resnično verna duša nikdar ne dovoli, da bi jo vodil brezupni obup; to je nezdružljivo z našim krščanskim življenjem.
Intelektualna nezrelost danes
Tišina pričakovanja ne more več odložiti izbruha veselja ob skorajšnjem Kristusovem prihodu, veselja, ki gori predvsem v notranjosti in more razbremeniti vsako napetost ter celo vzbuditi kesanje in pokoro, ki pa vendar hrepeni po tem, da bi postalo pesem. Gospod je namreč blizu in vsaka stiska je olajšana in vsaka zadrega premagana. “Kaj naj storimo?“”se sprašujejo tisti, ki še niso odkrili skritega vira krščanskega veselja, tisti, ki še niso našli lastnega smisla življenja, tisti, ki verjamejo v čudežne recepte, ki gledajo in cenijo le dosežke, ne pa vrednosti človeka kot takšnega. Tisti, ki vedno sprašujejo: “Kaj naj storim?” svoje vprašanje preusmerjajo na dejanje, s tem pa kažejo svojo duhovno nezrelost.
Ne gre namreč zgolj za opravljanje določenih del, temveč za vprašanje razloga, motiva, cilja in odkritja zaklada, skritega v odsevu vsakdanjega življenja, pravzaprav gre za vprašanje pridobitve dragocenega bisera, za katerega je treba prodati vse drugo. Veliki sveti Janez Krstnik, ki je neusmiljeno obsojal gadjo zalego nadutežev in njihovo premetenost v delovanju, je slišal glas Ženina in videl Božjega Sina kot Božje Jagnje, pa je bilo njegovo veselje tako popolno, da je vsem, ki so ga spraševali, odgovoril: Ostanite na svojem mestu, vršite svoje vsakdanje dolžnosti ter glejte na svojega Odrešenika, pa bodo okovi oholosti padli z vaših pohlepnih rok in boste vedeli, kaj vam je storiti. Tedaj boste izkazovali pravičnost in ljubezen ter dosegli tisto čistost srca, ki bo posvetila vsa vaša dela.
Jezus v našem življenju – nič nas ne more pretresti
Najpomembnejša stvar je radost ob prepoznavanju in sprejemanju Jezusa v naše življenje. Tistih, ki so to veselje našli v globinah lastne duše in v sveti Cerkvi ter ga znajo ohraniti, ne pretrese noben uporniški in kričeči krivi nauk, nobena protikrščanska moč na svetu, nobena šibkost pastirjev, noben moralni propad v družbi in niti njihovi lastni grehi ne. Jezus hoče vedno ostati navzoč med nami po predstavnikih, po prerokih in učencih, po predhodnikih in apostolih, po svetem Janezu Krstniku in po svetem Petru, ki ju je naredil za oporna člena vere v svoji lastni osebi. Pa pravi: “Če niste verjeli Janezu, kako lahko verjamete vame?” Petru in njegovim privržencem: “Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zavrača, mene zavrača.“
Ta resnica ostaja danes enaka kot včeraj: niti svetovna moč niti človeška znanost, niti prevladujoče mnenje niti primitivna vednost, niti nora zahteva po oblasti francoskega cesarja pred več kot dvesto leti niti navihanost upornih nemško govorečih cerkvenih reformatorjev niso za nobeno rabo proti Cerkvi in predvsem proti skali, na kateri je Kristus zgradil svojo Cerkev. Trenutno se še zadnje vode Rena izlivajo v Tibero, vendar se bo to kmalu končalo. Ne skrbite, nežni Jezus ima še vedno v rokah velnico, da pomete svojo mlatilnico in loči pšenico od plev. On to ve.
Ne bodimo zmedeni
Naše duhovno veselje iz življenja v veri pa je preveliko in pregloboko, da bi podlegli mračnim izgledom tega ali onega časa, da bi se pustili zmesti sanjačem in lažnim prerokom.
Advent je, Gospod je blizu in veselje je neustavljivo. Ne le zaradi Kristusovega prihoda pred več kot 2000 leti, temveč tudi o skorajšnjem Kristusovem prihodu za prepotrebno sodbo ob koncu časov. Vedno ostajamo to, kar smo: ubogi, ki jih on bogati, šibki, ki jih krepi, grešniki, ki jim odpušča, in otroci, ki v njegovi roki najdejo trdno oporo, v njegovi Cerkvi pa varnost. Veselje je vedno globoko povezano s kesanjem in ljubeznijo, ki sta vselej značilna za pravega kristjana. Ohranimo to veselje in nenavezano vedrino, pa bo božič za vse nas star in vselej spet nov, tako intimni in milost prinašajoči praznik veselja, ki ga v našem času tako zelo pričakujemo in potrebujemo.
Brezmadežno spočetje
Tik pred Božičem, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, nam Cerkev pred oči postavlja veličastni lik Božje Matere, da bi se od nje naučili, kako na tej zemlji prejemati Božje zveličanje. Dobro se pripravimo na ta zelo pomemben praznik s tradicionalno devetdnevnico! Tudi vsakodnevna zorna maša v adventu je čudovito, globoko cerkveno izročilo, da imamo v teh dneh Božjo Mater še posebej blizu. Samo Marijina ponižnost se more kosati s ponižnostjo Vsemogočnega. Ob angelovem oznanjenju v hiši v Nazaretu prevladuje razpoloženje nepopisne preprostosti; vsa zunanja slovesnost je izključena in najvišje besede, ki naj bi jih svet kdaj slišal, so izrečene zelo tiho, v očarljivi tihoti, ki napoveduje sveto božično noč.
Nobenega kričanja in starodavnega strahu človeštva pred prihajajočim Bogom, ki je danes žal vse preveč razširjen med mnogimi kristjani, in nobenega zvoka eksplodirajočega veselja, nobenega zanosa in navdušenja, temveč ponižna, skromna Marijina izročitev v Božje roke: “Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!”
Naše zveličanje ni v tem, da nekaj dosežemo, da nekaj lovimo, da nekaj ujamemo, da nekaj osvojimo – naše zveličanje prihaja, to je osupljiva skrivnost božiča! Vsi živimo v pričakovanju, veri, upanju in ljubezni. Tako smo odrešeni.
Le naivneži si domišljajo, da lahko srečo, krepost, dobroto in celo svetost dosežejo z lastnimi močmi, in da se lahko dvignejo nad množico povprečnežev in nesrečnikov. In le tisti, ki najbolje poznajo Boga in ga najgloblje ljubijo, le ti razumejo in priznavajo svojo nemoč ter sprejmejo edino možno nalogo – da pripravljajo poti Bogu ter ponižno in tiho čakajo na njegov prihod.
Nekega dne je prišel, pa ni bil nihče pripravljen – spremljali so ga le angeli in zvezde. Prišel je in še vedno prihaja, ali smo mi pripravljeni? Smo pospravili hiše in srca, očistili srca in vest? Ali res čakamo na ta milostni prihod Gospoda k nam, z nami, v nas?
Tudi mi z veseljem pričakujmo Kristusovo vrnitev! Pred več kot 1430 leti je papež sveti Gregor Veliki (540-604) tako primerno pridigal: “Tisti, ki ljubijo Boga, se morajo veseliti in radostiti ob koncu sveta, saj bodo zagotovo kmalu srečali tistega, ki ga ljubijo, medtem ko bo svet, ki ga niso ljubili, kmalu propadel. Zato vernik, ki si želi videti Boga, ne bi smel jokati nad nadlogami sveta, za katerega ve, da se bo v njih končal. Zato je zapisano: Kdor hoče biti prijatelj sveta, si dela sovražnika Boga. Kdor se torej ne veseli ob bližajočem se koncu sveta, kaže, da je njegov prijatelj, in je s tem dokazal, da je Božji sovražnik. Tisti, ki so korenine svojih src zasadili v ljubezni do sveta, tisti, ki ne iščejo prihodnjega življenja, in tisti, ki si ne morejo niti predstavljati, da takšno življenje obstaja, jokajo nad uničenjem sveta.” (Sveti Gregor Veliki, adventna pridiga leta 590).
Zato naj vam vsem zaželim blagoslovljen advent in dobro pripravo na božič!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele,
Jaidhof, 1. december 2024
Vir: fsspx.at
