Sveto leto 2025 – Poklici za Cerkev, 2. prispevek
Kakšno je trenutno stanje na področju poklicev za duhovništvo v škofijah in številnih redovih v Evropi? Zdi se, da nihče več ne želi duhovnikov – aktualen pogled na avstrijsko škofijo v “sinodalnem obdobju” – članek p. Klausa Wilhelma, duhovnika zadolženega za apostolat na Madžarskem. V slovenskem uredništvu menimo, da čeprav je v Avstriji stanje še slabše kot pri nas, da pa so nam ravno v tem slabem marsikdaj zgled, glede na to, kako se ukrepa v Sloveniji. Marsikaj podobnega smo tako mogli zaslediti že v članku p. Buchmaierja, prav tako pa ima v marsičem prav tudi za nas p. Wilhelm.
Minilo je 50 let, odkar je njegova ekscelenca, nadškof Marcel Lefebvre, objavil svojo znamenito izjavo o stanju “koncilske Cerkve”. To je bilo 21. novembra 1974, na praznik Marijinega darovanja. V njej je med drugim zapisano:
Po drugi strani pa zavračamo in smo vedno zavračali, da bi sledili Rimu neomodernističnih in neoprotestantskih teženj, ki so se jasno pokazale na Drugem vatikanskem koncilu in po koncilu, v vseh reformah, ki so iz njega izšle.
Je imel nadškof Marcel Lefebvre prav? Ali pa je bila njegova analiza napačna? Mar Cerkev ni bolna, ni v zatonu, ampak je, kakor že desetletja v svojih publikacijah trdi retorika koncilske Cerkve, v procesu “prebujanja”?
Na ta vprašanja nam lahko pomaga odgovoriti pogled na škofijo Linz. “Prebujenje”, “nove binkošti”, “aggiornamento” (“prilagoditev”, “posodobitev”) Katoliške Cerkve tam od leta 2021 vodijo v strukturno “revolucijo”. V več let trajajočem procesu se je vseh 487 župnij, od katerih so nekatere zelo stare, preprosto ukinilo. Na njihovo mesto naj bi do leta 2028 stopilo skupno 39 velikih župnij.
Zakaj se župnije ukinjajo?
Zdi se, da se nihče ne sprašuje po globljih razlogih. Zakaj je prišlo do tega? Pomanjkanje duhovnikov? – Seveda, to je verjetno eden glavnih razlogov. Toda, zakaj primanjkuje duhovnikov? Zakaj je tako malo poklicev?
Presenetljivo je, da se je ta krizi podoben razvoj začel po Drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) in liturgični reformi iz leta 1969, ki je bila „v duhu“ povezana s koncilom. Seveda je bila pripravljena že dlje časa.
Globlji razlogi bodo na kratko predstavljeni v naslednjih razdelkih. Vendar je treba že zdaj poudariti, da je bilo in je pomanjkanje duhovnikov v veliki meri namerno povzročeno. Proizvedeno je doma in v resnici ne vznemirja odgovornih. Vendar pa jim ustreza kot pretveza, da lahko na manj sumljiv način, odeti v plašč “nedolžnosti”, uresničujejo svoje neoprotestantsko razumevanje Cerkve.
Dolga pot do sedanje krize Cerkve
Zastavimo si vprašanje: Vprašajmo se, kaj je bila glavna skrb Drugega vatikanskega koncila? Kakšen duh ga je navdihoval?
Z italijanskim zgodovinarjem, profesorjem Robertom de Matteijem najprej opišimo obdobje pred Koncilom. Naslednji citati so iz njegovega nagrajenega dela: “Drugi vatikanski koncil – nikdar napisana zgodovina” (Il Concilio Vaticano II. Una storia mai scritta – pater citira nemško izdajo, izdano pri Kirchliche Umschau, 2011).
V času pontifikata papeža Pija X. (1903-1914) je modernizem ugasnil, vendar je še naprej tekel znotraj cerkvenega organizma kot nekakšna kraška reka. – (str. 115)
Prof. Roberto de Mattei nadaljuje:
Svetopisemsko-liturgično gibanje ter nove filozofske in teološke težnje so se zlile v širše »ekumensko« gibanje … Katoliška Cerkev pri teh pobudah ni sodelovala … Vendar pa so ekumenska vprašanja postopoma prodrla v notranjost Katoliške Cerkve … (str. 81).
Okrožnica Pija XI. z naslovom Mortalium animos z dne 6. januarja 1928, je 34 let pred koncilom obsodila ta lažni ekumenizem in zatrdila, da
ni drugega načina, da bi dosegli združitev vseh kristjanov, kot da spodbujamo vrnitev vseh ločenih bratov v edino pravo Kristusovo Cerkev, od katere so se nekoč nesrečno ločili. – (povzeto po Roberto de Mattei, str. 84).
Pod Pijem XII. je Cerkev zasijala v vsem svojem sijaju. Tudi po drugi svetovni vojni je imela Cerkev še vedno moč, da je ljudi zbirala v velikih množicah. – (str. 37 in nasl.).
Toda znotraj Cerkve so se pojavila zaskrbljujoča znamenja krize. Modernizem, ki ga je obsodil papež Pij X. (Pascendi dominici gregis z dne 8. septembra 1907), se je pojavil v preobleki “nove teologije”. – (str. 40 sl.)
Pij XII. (1939-1958) je odgovoril z okrožnico Humani generis z dne 12. avgusta 1950. Predvsem je obsodil “relativizem, po katerem človeško spoznanje nikoli nima prave in nespremenljive veljavnosti, ampak le relativno”.
Kot je v okrožnici dejal papež Pij XII., so določeni krogi v Cerkvi skušali doseči “novotarije na skoraj vseh področjih teologije”. (povzeto po Roberto de Mattei, str. 40). Nameravali so modernistično, liberalno “reformo” Cerkve, zlasti na področjih razlage Svetega pisma, liturgije, filozofije in teologije.
1968 – tri leta po koncu Koncila
Znani cerkveni zgodovinar in univerzitetni profesor, dr. Hubert Jedin, ki je na koncilu sodeloval s kardinalom Fringsom kot peritus (svetovalec koncila), je že leta 1968 (objavljeno 17. septembra 1968 v Osservatore Romano, navaja Roberto de Mattei, str. 623) navedel pet pojavnih oblik trenutne krize Cerkve:
- “Vse večja negotovost v veri, ki jo povzroča nebrzdano širjenje teoloških zmot v predavanjih, knjigah in člankih;
- Poskus prenosa oblik parlamentarne demokracije na Cerkev z uvedbo pravice do soodločanja na vseh treh ravneh cerkvenega življenja: v vesoljni Cerkvi, škofiji in župniji;
- desakralizacija duhovništva;
- svobodno “oblikovanje” bogoslužja namesto izvajanja “Opus Dei”;
- ekumenizem kot protestantizacija.” (Prav tam, Poročilo o življenju, 221-222).
To je trezna analiza Huberta Jedina, ki je v ozračju navdušenja nad koncilom, ki je takrat vladalo, izjemna.
Lažni ekumenizem kot oblegovalni oven
To moramo jasno reči: da je bil lažni ekumenizem oblegovalni oven koncila, ki je resno škodoval in še vedno škoduje katoliški veri. Ob tem spoznanju lahko tudi bolje razumemo in odgovorimo na naslednji sklop vprašanj:
Kako je z duhovništvom po Drugem vatikanskem koncilu?
Prelat dr. Georg May, dolgoletni profesor kanonskega prava v Mainzu, analizira trenutne razmere.
V svoji knjigi z naslovom Druga hierarhija (Die anderere Hierarchie) piše:
V naši Cerkvi se je […] začela velikanska kampanja proti duhovništvu. Kristus ni bil duhovnik. Ni ustanovil duhovništva. V zgodnji Cerkvi ni bilo duhovništva. Predsedovanje skupnosti je zgolj človekova pravica. – (Druga hierarhija, 2. izdaja 1998, str. 95 sl.)
Takšne zmote izjavljajo in učijo progresivni teologi in profesorji teologije. Prof. May pojasnjuje, kako se je v zadnjih 35-ih letih na tisoče duhovnikov odpovedalo svojemu duhovniškemu poklicu. Pravi takole:
Ta eksodus je znamenje resne krize v duhovništvu. Elita se je zmanjšala, celo zlomila…
Mnogi duhovniki so izgubili prepričanje o absolutnosti in edinstvenosti katoliške vere. Prav tako je začelo nihati njihovo prepričanje o duhovništvu kot od Boga dodeljeni službi pastirja in predstavnika. Koncept vseh revolucij je bil vedno v tem, da elita postane negotova vase, kar potem vodi v propad. Obstajajo obdobja, v katerih duhovščina izgubi zavest o svoji poklicanosti. Mi živimo v enem od njih. – (str. 97)
Zaradi ekumenizma so se duhovniki in verniki približali protestantom in jim postali bolj podobni. To dokazuje laično bogoslužje po protestantskem vzoru (“izredni” delilci obhajila, voditelji bogoslužja Božje besede, laični pridigarji … – seveda obeh spolov). Prof. May piše:
Ekumenizem je katoliškemu duhovniku zlomil hrbet […] Ni več misijonarskega duha. Njihovo pridiganje je dolgočasno in brez ognja ter sestoji iz fraz. – (prim. str. 98).
To lahko samo potrdimo: “nova teologija” in modernistični teologi so spodkopali katoliško vero in katoliško duhovništvo.
Prof. May navaja naslednje razloge za pomanjkanje duhovnikov (str. 99-107):
- Uničenje zavesti o dostojanstvu:
“Eden glavnih razlogov za pomanjkanje duhovnikov je uničenje zavesti o visokem dostojanstvu in nenadomestljivi potrebnosti duhovništva. Sedanje pomanjkanje duhovnikov je torej v veliki meri posledica dela naprednjaških teologov. Obtožujem jih, da uničujejo vero, ljubezen do Cerkve in duhovniški poklic številnih študentov teologije.” (str. 99 sl.) - “Izčrpanost” duhovniške službe:
Cerkvena hierarhija sama onesposablja duhovnika in mu odvzema “eno funkcijo za drugo” (str. 100).
Mednje sodijo: uvedba pastoralnih pomočnikov in svetovalcev; laični uradniki s svojim poseganjem na področje, rezervirano za duhovnike; spokorna bogoslužja so v veliki meri ukinile zakrament pokore. V mnogih primerih so škofje duhovnikom odvzeli poučevanje verouka; način, kako liturgične skupine organizirajo bogoslužje, duhovniku v veliki meri jemlje obhajanje mašne daritve; način organizacije bogoslužja pogosto sploh ne ustreza naravi mašne daritve, ampak bi bil primernejši za obhajanje izven bogoslužja v vrtcih ali domovih za ostarele. Krste, cerkvene pogrebe in številne blagoslove vse pogosteje opravljajo laiki. - Ženski diakonat in duhovništvo:
Pripravljen je bil z uvedbo ministrantk in se nenehno “nadalje razvija” s predajanjem duhovniških funkcij vernicam.
O tem zgovorno priča slika procesije na Telovo leta 2024 v škofiji Linz ( vir: župnijsko glasilo Sierning, september 2024, str. 10): Pastoralna pomočnica nosi monštranco z Najsvetejšim zakramentom pod nebom, poleg nje pa je druga pastoralna pomočnica s Svetim pismom. - Krivda škofov:
Nekatere stvari so bile pojasnjene že pod točko b. Dodamo lahko še naslednje:
Škofje dovoljujejo modernističnim profesorjem teologije, da delajo, kar hočejo. Duhovnikom otežujejo življenje z ustanavljanjem župnijskih svetov kot avtoriteto, ki je duhovniku drugotna, ali celo nasprotna. Uvedli so ministrantke, ki nadomeščajo ministrante. Fantje se v tej starosti po navadi umaknejo in prepustijo streženje bolj ambicioznim dekletom. To zapira pot številnim možnim duhovniškim poklicem. - Pomanjkljivosti pri usposabljanju
- Razprava o celibatu
- Blatenje duhovništva.
Razlogi so očitni
Vrnimo se zdaj k trenutnim ukinjanjem župnij v škofiji Linz, ki so simptomatične za krizo v Katoliški Cerkvi.
Vredno si je ogledati seznam, ki ga je objavila škofija glede ukinjanja župnij! Številke so zgovorne! V nekaterih krajih se je obisk cerkve med letoma 1973 in 2023 zmanjšal na desetino (!), tj. s 100 % na 10 %! (Originalno datoteko škofijskega glasila v Linzu o trenutnem valu zapiranja župnij si lahko ogledate na naslednji povezavi: https://www.dioezese-linz.at/dl/LtrKJKJkMNlklJqx4NJK/LDBl_170-7_November_2024_pdf)
V tam vsebovanih odlokih za ukinitev posameznih župnij sta kot primera navedeni številki 177 in 178:
V župniji Sierning (št. 177) je bilo leta 1973 zabeleženih 2601 obiskovalcev nedeljnikov, leta 2023 pa le še 254.
Župnija Sierninghofen-Neuzeug (št. 178) je leta 1973 pri nedeljskih bogoslužjih lahko naštela še 765 duš, leta 2023 pa se je njihovo število zmanjšalo na 56.
Tako so videti “nove binkošti”, ki bodo omogočile razcvet Cerkve in ki jih je papež Janez XXIII. obljubil s koncilom in njegovimi reformami: To je papež napovedal v svojem govoru ob koncu prvega zasedanja Drugega vatikanskega koncila, 8. decembra 1962: “Tunc procul dubio exoptata illucescet nova Pentecoste…” – “Takrat se bodo nedvomno začele dolgo pričakovane nove binkošti…”
Vendar moramo na podlagi sadov spoznati, da ni bil Sveti Duh tisti, ki je navdihnil reforme. Koncil tako ali tako ni nameraval predstaviti nobenega zavezujočega nauka, glede na to, da je bil “pastoralni koncil”.
Kako daljnoviden je bil njegova ekscelenca, nadškof Marcel Lefebvre, ki je to iluzijo spregledal že na samem začetku! To je še toliko bolj očitno, ko modernisti v Linzu tega še danes nočejo sprejeti, čeprav so dejstva zdaj črno na belem na mizi.
Tako se je moralo zgoditi, ker se je več kot 50 let hodilo po napačni poti. To so razumljive posledice te zgrešene poti od Drugega vatikanskega koncila, tako imenovanega “pastoralnega koncila” in liturgične reforme iz leta 1969. Ali smo še vedno presenečeni nad razpadom cerkvenih struktur? Nad pomanjkanjem duhovnikov? Nad izgubo vere? Nad izginotjem vernikov?
Sklepne ugotovitve
Slavna razlaga in analiza nadškofa Lefebvra pred 50-imi leti se je 50 let pozneje v celoti potrdila – v številkah jo je črno na belem dokumentirala škofija Linz. Tukaj je še en citat iz nadškofove „Magne Carte“:
Ta reformacija, ki izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma in v celoti zastrupljena; izhaja iz krivoverstva in se končuje v krivoverstvu, čeprav vsa njena dejanja formalno niso krivoverska. Zaradi tega je nemogoče, da bi se katerikoli vesten in zvest katoličan zavzemal za to reformacijo ali se ji kakor koli podrejal.
To nam je lahko obenem v zadovoljstvo in je hkrati tudi žalostno, ko vidimo propad katolištva v naših deželah. Modernizem in liberalizem sta Katoliško Cerkev resnično “očistila” in jo spremenila v duhovno opustošenje.
Ali moramo biti presenečeni, da se nevarnost vojn in nemirov ves čas povečuje? Kdorkoli pogleda zgodovino odrešenja v Stari zavezi in zgodovino Nove zaveze, ni presenečen.
Ne, ne čudimo se krizi Cerkve in posledicam tega odpada, ki ne bodo ne prijetne ne miroljubne.
Verz iz 122. psalma nam pride na misel kot molitev, ki bi jo morali pogosteje moliti: “Miserere nostri, Domine, miserere nostri.” Usmili se nas, Gospod, usmili se nas! (Ps 122,3-4).
Zgodovinske zasluge gredo njegovi ekscelenci, nadškofu Marcelu Lefebvru, ki se je vse od ustanovitve Duhovniške bratovščine svetega Pija X., 1. novembra 1970, odločno upiral temu rušenju z ustanavljanjem semenišč, prioratov in kapel na vseh celinah in ki je leta 1988 posvetil škofe, ko so ljudje želeli, da bi z njegovo skorajšnjo smrtjo vse izginilo.
Danes še jasneje vidimo, kako pomembno je bilo ohraniti 2000 let staro katoliško vero in tradicionalno sveto mašo, “da bi Cerkev lahko še naprej obstajala”.
Vir: fsspx.at
