V božični devetdnevnici želimo ponuditi nekatera razmišljanja tudi slovenskim bralcem, da bi se s premišljevanjem mogli do konca pripraviti na Gospodovo rojstvo.
Sveta evangelista Matej in Luka nam, vsak na svoj način, pripovedujeta o Jezusovem rodovniku. Medtem ko sveti Matej svojo evangeljsko pripoved začne z rodovnikom, jo sveti Luka doda šele, ko konča pripoved o dejanski zgodbi Jezusovega otroštva, in jo postavi na začetek Jezusovega javnega delovanja.
Če je Cerkev ta seznam imen vključila v branje svoje svete liturgije, je to storila z razlogom. Želela je zagotoviti, da ne bo spregledano pomembno dejstvo, ki bi ga sicer vse preveč zlahka spregledali, ker ostaja nekoliko skrito za debelo zaveso imen, ki nam pogosto nič več ne pomenijo in jih je treba odkriti in odkopati. Mnogi duhovniki menijo, da je ta evangelij, ki ga je treba tudi oznanjati, eden najtežjih v celotnem liturgičnem letu. To je morda res, saj je Jezusov rodovnik po svoji notranji vsebini gotovo manj neposreden kot mnogi zgodovinski dogodki ali prilike, o katerih nam pripovedujejo evangeliji.
Pa vendar sta ta dva evangelija o Jezusovem rodovniku tako rekoč ključ, ki nam omogoča pravi dostop do vseh drugih, „lažjih“ evangeljskih odlomkov. To je namreč veliki preludij, tako rekoč uvodni akord, ki nam posreduje resničnost in zgodovinskost dogodkov, opisanih v evangelijih.
Jezusov rodovnik nam želi pokazati tri stvari: prvič, dejstvo, da se je Bog resnično spustil v človeško zgodovino. Drugič, pove nam, da je Bog med tem sestopom res postal človek, vendar ne da bi bil spočet od ljudi. In tretjič, vodi nas h konkretnim okoliščinam, zaradi katerih je bilo to resnično učlovečenje v resnični zgodovini potrebno. To so tri osnovne trditve, ki jih vsebuje sam seznam Jezusovega rodovnika.
Če to beremo v luči vsega, kar sledi, vidimo četrti pomen teh rodovnikov na koncu evangelijev, tako rekoč pogled nazaj. Na koncu tudi kažejo, kako Bog previdno dopušča, da Stara zaveza preide v Novo zavezo, in kako je on sam tisti, ki za svoje izvoljeno ljudstvo naredi novo ljudstvo. Vendar to postane jasno šele, ko se ozremo nazaj od pasijona, čeprav je pri Luku to predvideno že v oznanjenju nadangela Gabriela.
Vendar se najprej držimo prvih treh osnovnih trditev, ki ju je mogoče izluščiti iz samega družinskega drevesa:
Prvič, kot smo rekli, je družinsko drevo zagotovilo za zgodovinskost Kristusovih dogodkov, o katerih nam pripovedujejo sveti evangeliji. Dejstvo, da je Kristus predstavljen kot del rodovnega zaporedja, ima jasno sporočilo: učlovečenje ni nekakšen mit, ni alegorična razlaga povsem drugega dogodka ali fantastična domislica, ampak je zgodovinska resničnost. Učlovečenje Boga je vtkano v dolgo zaporedje generacij zgodovinskih osebnosti, od katerih so imele mnoge velik pomen – pozitivnega ali negativnega – za stari Izrael. Tako je jasno, da Bog sam ne bdi le nad svojim stvarstvom in nanj vpliva od zunaj, kot je to počel do zdaj, ampak da Stvarnik sam zdaj postane kot ena od svojih stvari, in sicer v točno določenem času v svetu, na točno določenem kraju.
Gre tako daleč, da se Bog v svoji vsemogočnosti napravi za del človeške zgodovine. Ne da bi s tem karkoli odvzemal svoji božanskosti, postane tako zelo in tako zares človeško bitje, da ga je mogoče zajeti celo v rodovnik, in tako zraste iz zgodovine, ki je pred njegovim učlovečenjem in je z njim neposredno povezana. Učlovečenje Boga je tako del dolge verige izročil o določenih ljudeh in njihovem zgodovinskem teku. Mimogrede, enak namen poudarjanja zgodovinskosti dogodkov odrešenja najdemo tudi na drugih mestih v Svetem pismu, in sicer vedno, ko sta navedena točno določen kraj in točno določen (vladarski) čas (na primer omembe Heroda, Poncija Pilata itd.).
Zdaj pa preidimo k drugi temeljni trditvi Jezusovih rodovnikov, namreč da je Kristus postal pravi človek, ne da bi bil spočet od človeka in s tem le človek. Kristus postane pravi človek, vendar hkrati ostane pravi Bog. Če primerjamo rodovnik, kot nam ga podaja sveti Luka, z rodovnikom svetega Mateja, postaneta očitni dve stvari: oba rodovnika nista enaka v zaporedju imen, pravzaprav sta vsaj deloma tako različna, da je celo Jožefov oče v obeh evangelijih različen. Medtem ko Matej kot Jožefovega očeta imenuje Jakoba, Natanovega sina, Luka kot Jožefovega očeta imenuje Helija, ki pa je sin Melkija. Medtem ko Matej začne z Abrahamom in vodi do Jezusa, Luka ubere nasprotno smer in začne z Jezusom, ki ga vodi vedno bolj nazaj v nasprotni smeri zgodovine, in se ne ustavi pri Abrahamu kot Matej, ampak vodi do korenine, namreč do samega Boga.
Vendar sta obe družinski drevesi, to pa je druga presenetljiva značilnost, enaki v eni zelo pomembni točki: v primeru svetega Jožefa, Jezusovega rednika, je tako pri Mateju kot pri Luku na prehodu od Jožefa k Jezusu presenetljiv prelom. Medtem ko je pri Luku v vseh drugih generacijah poudarjeno biološko starševstvo, je v primeru krušnega in skrbniškega očeta Jožefa izrecno navedeno, da so ga le „imeli“ za (biološkega) očeta (iz grškega νομίζω ), kar izraža, da je bilo to mnenje zmotno: Καὶ αὐτὸς ἦν Ἰησοῦς ἀρχόμενος ὡσεὶ ἐτῶν τριάκοντα , ὢν υἱός , ὡς ἐνομίζετο , Ἰωσὴφ τοῦ Ἠλὶ.
Neposredno pred to izjavo v Lk 3,23 je v Lk 3,22 opisan glas Boga Očeta: „Ti si moj ljubljeni sin.“ Jožef se tako pojavi kot Jezusov zakonski oče, Bog Oče pa v smislu njegovega izvora prek spočetja. Matej tako kot Luka poudarja, da Jezus ni bil Jožefov biološki sin, čeprav izrecno sledi Jezusovemu rodovniku do Jožefa, vendar nato ne nadaljuje od Jožefa do Jezusa, kot bi to bilo v primeru biološkega sinovstva. Ko pride do Jožefa, izrecno pove, da je bil ženin Marije, iz katere (ἐξ ἧς) se je rodil Jezus, ki se imenuje Kristus (Mt 1,16).
To je še toliko bolj presenetljivo, če upoštevamo dejstvo, da je v starem Izraelu dejansko omenjena moška linija. Ta se konča z Jožefom in nato ne preide na Jezusa, ampak se spet začne z Marijo kot Jožefovo nevesto, s poudarkom, da se je sin rodil „iz“ ali „od“ nje.
Ἰακὼβ δὲ ἐγέννησεν τὸν Ἰωσὴφ τὸν ἄνδρα Μαρίας, ἐξ ἧς ἐγεννήθη Ἰησοῦς ὁ λεγόμενος Χριστός.
ali v latinščini: Iacob autem genuit Ioseph virum Mariae, de qua natus est Iesus, qui vocatur Christus.
Oba evangelista torej Jezusa predstavljata kot tistega, ki v resnici je kot božanski Sin človekov: pravi človek iz Marije, vpet v človeško zgodovino do te mere, da ima celo človeške prednike, vendar pravi človek ne po človeškem spočetju, temveč na neposredno Božjo pobudo. Odrešenikova resnična božanskost in resnična človeškost sta tako v obeh rodovnikih jasno poudarjeni ter objektivno in jasno ločeni druga od druge. Sveti Luka in sveti Matej se torej strinjata: Bog je postal človek in se vključil v človeško zgodovino, ne po človeškem spočetju, ampak po Božji pobudi.
Sedaj preidemo k tretji točki, namreč da nam našteta imena govorijo tudi o ozadju učlovečenja. Toda spomnimo se naše prejšnje trditve, namreč da se obe družinski drevesi po svojem zaporedju ne razlikujeta le v tem, da gre eno tako rekoč od začetka, medtem ko je drugo krajše in sega le do Abrahama (in tako še posebej poudarja Jezusovo pripadnost očeaku Abrahamu), temveč tudi v naštetih imenih, ki se začnejo že v rodbini Jožefovega očeta. Po eni strani je tako jasno, da kljub vsej zgodovinskosti, ki jo poudarja družinsko drevo kot tako, osnovno sporočilo Svetega pisma pravzaprav ni povezano z natančnim vrstnim redom imen. Zaradi judovskega zakonika o zakonski zvezi je celo skrajno očitno, da ima lahko eno in isto družinsko drevo različne „različice“ z različnimi imeni in da se te različice nato vedno križajo z istimi imeni, in tako je na primer Jezusovo poreklo od Abrahama in Davida jasno razvidno pri obeh evangelistih. Po judovski zakonodaji se vdova brez otrok ni smela poročiti s katerimkoli moškim, ampak se je morala poročiti s svojim svakom. Ta se je moral poročiti z ženo svojega umrlega brata. To je tako imenovana „leviratska poroka“ (iz latinskega levir, svak), kot jo predpisuje judovski zakon (5 Mz 25,5). Prvorojenec se je imenoval z imenom umrlega brata in ne z imenom biološkega očeta, tako da ime umrlega brata v Izraelu ne bi izumrlo (5 Mz 25,6). Zato lahko obstajata dve različni verziji izvora, biološka in pravna. „Družina“ vedno ostane ista, saj se je moški tako ali tako lahko poročil le z žensko iz istega plemena. Zdi se, da Matej poudarja kraljevski rod, medtem ko Luka bolj opozarja na duhovniški rod. Oba pa sta enako pravilna in povesta resnico o Kralju in Velikem duhovniku Jezusu Kristusu. Drug drugega dopolnjujeta in odpirata pogled na svoj vidik, ki bi pri drugem ostal neizrečen, čeprav na ključnih točkah kažeta presenetljiva stičišča.
Na koncu naj omenimo še omembo več ženskih imen v Matejevem rodovniku. Po eni strani je to nekoliko nenavadno, saj se genealogija običajno navaja prek moških potomcev, vendar pa obratno nikakor ni osamljen primer. Ženske se občasno pojavljajo tudi v različnih starozaveznih rodovnikih. Njihova omemba, ki z vidika rodovnika nikakor ni nujna, je v skladu z evangelistovo logiko: po eni strani želi s svojim rodovnikom posredovati zgodovinsko resnico, hkrati pa kaže onkraj zgolj zgodovinskega sporočila. To jasno pokaže že v uvodu, ko izpostavi dve najpomembnejši osebi v rodovniku, ko svoj evangelij začne s kratko in jasno najavo: „Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega.“ (Mt 1,1). Tako sta že v prvem stavku evangelija, ki uvaja tudi rodovnik, jasno nakazana dva pomembna prednika, zato je že na začetku jasno, da se evangelist ukvarja z več kot le zgodovino, pač pa tudi z dogodki, povezanimi s posameznimi imeni. S tem opozarja na dejstvo, da se Bog ne spusti le v zgodovino človeštva, ampak tudi v poseben kontekst, ki seveda po drugi strani izhaja iz poteka zgodovine, ki je povezan s predniki.
Ko Matej vstavlja ženske figure, želi opozoriti na dogodke, povezane z njimi. To še toliko bolj drži, če upoštevamo, da nikakor ne gre za posebej pravične in svete ženske, na katere se sklicuje sveti Matej in ki bi poudarjale Jezusov plemeniti rod (te so v družinski liniji gotovo obstajale), temveč gre za figure vsaj sporne integritete, čeprav so gotovo pomembne za zgodovino Izraela. Kdor brez nujne potrebe vstavi takšna imena, zlasti ker niso nesporno sijajna, tako da bi bila v ponos rodovniški liniji, to stori zato, da bi pokazal na nekaj posebnega, namreč na dogodke, povezane z imeni, in da bi zavestno in jasno postavil osebo, ki jo je genealoško mogoče zaslediti, v ta kontekst. Ta evangelistov namen je še posebej jasen v uvodu v rodovnik in pri ženskah, velja pa tudi za rodovnik kot celoto. Iz tega vidimo, da je Kristus vstopil v zgodovino in „družino“, ki pozna tako svetlobe kot sence. To kaže, da ne gre za rožnato hvalnico Kristusu, v kateri naj bi se pojavljale samo pozitivne stvari, ampak za realistični prikaz zgodovinskih odrešenjskih dogodkov in povezav, ki so jih sprožili (Matej piše rodovnik z mislijo na evangelij, ki sledi).
Ker pa je človek zaradi padca obtežen z izvirnim grehom in je tako izgubil mnoge milosti, Kristusova rodbina prednikov ne more biti brezhibna, če se umešča v človeško zgodovinsko verigo. Če pa je rodovnik tako jasno zgodovina greha (čeprav so v njem tudi svetle točke in je predstavljena zelo realistična podoba zgodovine), potem postane tudi jasno, zakaj je postalo potrebno učlovečenje Boga. Bog želi od znotraj, torej iz zgodovine človeštva, obnoviti tisto, kar je človek uničil. Zlasti v povezavi z genealoško “prekinitvijo” med Jezusom in njegovim rednikom Jožefom, o kateri smo govorili prej, postane jasno, da je ta linija prednikov oziroma z njo povezana zgodovina razlog, da Bog sam zdaj postane člen v tej verigi.
Začetek (družinsko drevo) tako anticipira razlog za konec (križ). Vmes pa se nahaja poročilo o Jezusovem delovanju in je vpeto v teološko razlago, “zakaj/od kod” in “čemu/kam” njegovega zemeljskega življenja. Družinsko drevo pojasnjuje drevo križa, ki pa na neki način zaključuje družinsko drevo, saj odpira novo eksistenco za človeški rod. Zgodovina se je torej z odrešenjsko-zgodovinskega vidika končala in se v „novem Adamu“ začne povsem na novo.
To so tri glavne točke, o katerih smo govorili na začetku, ki nam jih želi pokazati družinsko drevo in ki izhajajo iz njega samega. Prav na tej točki, kjer smo se zdaj ustavili, pa nastopi četrta točka, ki smo jo prav tako že nakazali, vendar je ni mogoče razbrati iz samega družinskega drevesa, tj. samostojno, ampak postane jasna tako rekoč šele za nazaj, ko končamo z branjem evangelija. Da bi to storili, moramo miselno nadaljevati to, kar smo povedali v tretji točki, ko smo govorili o koncu stare (katastrofalne) zgodbe in začetku nove, tako da Bog začne pisati novo poglavje v veliki knjigi človeške zgodovine.
Če se ozremo nazaj od zveličavne smrti na križu, lahko vidimo, da nam opis družinskega drevesa kaže tudi, kako Bog svoje ljudstvo spreminja v novo ljudstvo, pravzaprav kako ga naredi za svoje novo ljudstvo, ko postane človek, tako da se z njim poveže z novo, večno zavezo. Vendar se ta perspektiva pojavi šele s križem, saj je bilo treba najprej zgodovinsko preveriti, kar je bilo vedno obljubljeno – obljubo, ki je postala jasna v zgodovini omenjenih imen in katere veljavnost je ostala jasna. Z učlovečenjem Boga, učlovečenjem Besede, ki je postavila svoj šotor med nami, tj. tudi v naši zgodovini (Jn 1,14), se je začela uresničevati; na križu je končno postala resničnost in se dokončno izpolnila.
V Jezusovem rodovniku torej vidimo začrtan celoten potek zgodovine odrešenja, začenši z zgodbo o nesreči v Adamu, prek učlovečenja Boga kot priprave na odrešenjsko dejanje do njegove uresničitve in izpolnitve Božje obljube.
Če se ozremo nazaj od križa, v Gospodovem rodovniku, ki se sprva zdi tako nesmiseln, še posebej jasno vidimo, kako vse, to je celotna zgodovina Izraela, na koncu teži k Cerkvi. To se zgodi zato, ker se Bog sam v učlovečeni Besedi fizično vključi v svoje ljudstvo in tako iz starega ljudstva naredi svoje novo ljudstvo (in to novo ljudstvo se usmeri k vsem narodom), tako da ga z učlovečenjem Boga spremeni v svoje skrivnostno telo.
Vir: fsspx.at
