Izjava nadškofa Lefebvra, ki jo je podal 21. novembra 1974, je zdaj stara 50 let. Ob tej priložnosti si na tej spletni strani ogledujemo vzroke in vzgibe, tako bližnje kot daljne, ki bi lahko pojasnili nastanek tega besedila. Prvi članek je obravnaval oblikovanje bogoslovca v Rimu. Ta drugi članek obravnava misijonarsko življenje duhovnika in nato škofa v francosko govoreči Afriki.
Po posvečenju in doktoratu iz teologije je pater Marcel Lefebvre svojega škofa prosil za dovoljenje, da bi se pridružil Očetom Svetega Duha in postal misijonar. Njegov brat René je bil že pred njim v tej redovni skupnosti in je po noviciatu odšel v Gabon, kjer je ostal 45 let.
Kot je bilo v navadi, je škof prosil mladega duhovnika, naj eno leto službuje v škofiji. Tako je bil imenovan za vikarja v župniji Marais v kraju Lomme blizu Lilla. Ob koncu tega leta je vstopil v noviciat Očetov Svetega Duha v Orlyju, južno od Pariza. Po končanem kanoničnem letu noviciata in prvih zaobljubah je bil tako kot njegov brat poslan v Gabon.
Škof Bernard Tissier de Mallerais v svojem življenjepisu nadškofa Lefebvra opozarja na vzgib, za katerega se zdi, da je bil najgloblji pri odločitvi mladega duhovnika, da se je posvetil misijonskim deželam, kot so navedli karmeličani iz Sébikotane: „[Nadškof Lefebvre] nam je povedal, da je vesel, da je misijonar, saj v Franciji človek ne da toliko od sebe.“ Ta popolna predanost Bogu in dušam je bila tisto, kar ga je kasneje vodilo v Afriki.
Ob prihodu v Gabon, leta 1932, je bil ta mladi spiritanec imenovan za profesorja v semenišču v Librevillu, dve leti kasneje pa za ravnatelja te ustanove. Mladi pater Marcel je dal velik zagon semenišču svetega Janeza, trije bodoči škofje pa so bili njegovi učenci. Toda leta 1938 je moral izčrpan zaprositi za spremembo. Odšel je v „grmovje“ v Ndjolé.
Leto pozneje je bil imenovan za predstojnika misijona svete Marije v Librevillu, šest mesecev pozneje za predstojnika misijona v Donguili, kjer je ostal tri leta, nato pa je za dve leti postal predstojnik misijona v Lambaréné. Tam je oktobra 1945 prejel imenovanje v sholastikat (ustanovo spiritancev za vzgojo svojih kandidatov, op. prev.) v Mortainu v Franciji – novica, ki mu je, kot je priznal, „zlomila srce“.
To prvo bivanje v Afriki, ki je trajalo približno trinajst let, je mladega misijonarja spremenilo v izkušenega „grmičarja“, ki je bil cenjen na vseh položajih, ki jih je zasedal. Omogočilo mu je, da se je razdajal, včasih do skrajne izčrpanosti, pa tudi, da so ga nadrejeni opazili. Njegove izkušnje, združene z rimsko izobrazbo, so bile zelo dobrodošle v formacijski hiši.
Razmere v Beli opatiji, sedežu sholastikata, so bile še posebej težke: vojno uničenje, vrnitev profesorjev, ki so bili mobilizirani po več napornih letih, včasih v ujetništvu, stalne težave z oskrbo, predvsem pa potreba po zagotavljanju trdne formacije v nemirnih časih. P. Marcel Lefebvre je te obveznosti prevzel za dve leti.
Apostolski vikar v Dakarju
Junija 1947 pa je prejel nepričakovano novico, ki ga je vrnila v Afriko: od nadškofa Louisa Le Hunseca, generalnega predstojnika Očetov Svetega Duha, je izvedel, da je bil imenovan za apostolskega vikarja v Dakarju. To je pomenilo povišanje v škofovsko dostojanstvo: apostolski vikar izvaja jurisdikcijo v imenu in po naročilu papeža, vendar ima vsa pooblastila krajevnega škofa.
Za škofa je bil posvečen 18. septembra 1947 v Tourcoingu, za svoje škofovsko geslo pa je vzel odlomek iz prvega Janezovega pisma: „Et nos credidimus caritati,“ ki ponazarja njegovo neomajno zaupanje v usmiljenje Boga in Kristusa Odrešenika do nas. Božje usmiljenje, katerega sadove je videl v letih svojega misijona in ki ga je kasneje spet videl na delu v Senegalu.
Apostolski delegat
Komaj je mladi škof mogel začeti z delom, že je bil septembra 1948 imenovan za apostolskega delegata za francosko govorečo Afriko in Madagaskar, kar je bil znak spoštovanja, ki ga je imel že papež Pij XII. Hkrati je prejel naslov nadškofa in postal papežev predstavnik za ogromno ozemlje. To je bila služba, v kateri si je prizadeval uresničiti namene Svetega sedeža.
Odgovoren je bil za ustanavljanje novih cerkvenih ozemelj (vikariatov in prefektur), za predlaganje škofov Svetemu sedežu in od leta 1955 dalje, na lastno pobudo papežu Piju XII., za obsežno vzpostavitev cerkvene hierarhije v francosko govoreči Afriki – torej za ustanovitev škofij in nadškofij.
Dakarski nadškof
Istega leta je bil vikariat Dakar povzdignjen v nadškofijo, nadškof Lefebvre pa je postal njen prvi nadškof, ki je to funkcijo opravljal do leta 1962.
Nemogoče je slediti neutrudni dejavnosti misijonarskega škofa, katerega življenjepisec prikazuje, kako je ustanavljal šole, fakultete, razvijal svoje semenišče, pridobival misijonarje, tako moške kot ženske, ustanavljal župnije, ustanovil karmeličanski samostan, razvijal socialna dela…
Seveda so številni škofje opravljali podobna dela. Toda za nadškofa Lefebvra je bil misijonarski duh, združen z globokim poznavanjem stvarnosti Cerkve v deželah, kjer je katoliška vera nenehno pridobivala na veljavi in kjer je nastajalo krščanstvo, velika spodbuda za njegovo dušo. Dobesedno je doživljal uveljavljanje Kristusovega kraljevanja in se čudil, kako Božja ljubezen spreminja duše.
Ta zagon in zaupanje v Božje usmiljenje ga nista nikdar zapustila, zato se je ob soočenju s samouničevanjem Cerkve postavil na branik in se boril. Njegovo misijonarsko življenje je v njem še bolj utrdilo ljubezen do Cerkve in Rima, ki jo je pridobil v francoskem semenišču. Ljubezen, ki ga je vodila k temu, da je v Stari Evropi nadaljeval to, kar je toliko let uresničeval v Afriki.
Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.
Vir: fsspx.news
