Pismo generalnega predstojnika FSSPX prijateljem in dobrotnikom št. 93
Moji dragi verniki, prijatelji in dobrotniki,
čez nekaj dni se bo za Katoliško Cerkev začelo novo jubilejno leto. Upam, da se vas bo 20. avgusta 2025 v Rimu z nami zbralo veliko. Tam bomo pričevali o naši veri – veri, ki smo jo prejeli od Cerkve v njenem izročilu. To je naša živa vera, ki smo jo dolžni posredovati naprej, natanko tako, kakor smo jo prejeli, brez kakršnihkoli kompromisov z duhom sveta.
Naj bo ta jubilej tudi pričevanje upanja, zlasti glede prihodnosti katoliške Cerkve in njene nezmotljivosti! Če smo namreč globoko navezani na Rim, kakršen je bil, moramo biti globoko zaskrbljeni za Cerkev jutrišnjega dne. Seveda poznamo Kristusovo obljubo, da bo z njo do konca časov, kljub hudičevim napadom. Vendar pa moramo razumeti, da ta obljuba nujno vključuje tudi naše sodelovanje. Naš blaženi Gospod računa na naša prizadevanja – ki jih spodbuja in hrani njegova milost, da bi Cerkvi zagotovil neuničljivost.
Kakšno prizadevanje konkretno pričakuje naš blaženi Gospod od nas, da bi zagotovili prihodnost Cerkve? Povzamemo jih lahko kot naša skupna prizadevanja za vzgojo številnih duhovniških in redovniških poklicev. Papeži in svetniki nas nikdar niso nehali opominjati: Ljudje so lahko sveti le, če imajo svete duhovnike, in prav tako bo civilizacija ponovno postala krščanska le, če jo bodo posvetili sveti redovniki. Naša skrb za Cerkev jutrišnjega dne pomeni, da moramo storiti vse, kar je v naši moči, da te poklice negujemo, spodbujamo in vzdržujemo.
Junaške priče Jezusa Kristusa
Kdo bi mogel dovolj povedati o tem, k čemu so poklicani duhovniki in redovniki jutrišnjega dne? Njegova milost, nadškof Lefebvre, je to jedrnato povedal, ko je nagovoril svoje bogoslovce:
Danes je doba junakov! Ko se zdi, da v strukturi družbe in celo v strukturi Cerkve vse izginja, ni čas za mlačne duše ali za duše, ki podležejo zmedi ali dvomom, ki krožijo po svetu – vključno z dvomi o božanskosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor se dogaja celo v Katoliški Cerkvi. Danes je čas za tiste, ki verujejo v našega Gospoda Jezusa Kristusa, in tiste, ki verujejo, da je naš Gospod Jezus Kristus s svojim križem zagotovil rešitev za vse osebne težave v našem življenju.1
Kar zahtevajo trenutne razmere v našem svetu, je generacija duhovnikov in redovnikov (tako moških kot žensk), ki pričujejo za našega Gospoda Jezusa Kristusa – tudi vsem nasprotovanjem navkljub. Za ta svet, ki je napol mrtev, potrebujemo generacijo, ki bo pričala o vsemogočni odrešilni sili, ki jo najdemo v našem Gospodu Jezusu Kristusu in samo v njem. Potrebujemo generacijo, ki bo o tej resnici pričevala s svojimi besedami, brez strahu ali odklona, še bolj pa s svojim življenjem, ki ga bo živela po njegovem pravilu in njegovi ljubezni. To bo generacija, v kateri bo vsak človek na svoj način – kakor je izjavil papež Pij XII. – „živa podoba našega Odrešenika “.2
Luč za svet
Ljudje se lahko včasih ustrašimo viharjev, ki pustošijo po svetu in ga še bolj pretresajo, ker se oddaljuje od Boga. Zato bi jim radi v povezavi z našim blaženim Gospodom, ki je pomiril srca svojih apostolov, še preden je umiril valove, rekli: Ne bojte se.3 Moč nevihte je znamenje še večje moči svetilnika, ki nikdar ne preneha svetiti in nas voditi v varno zavetje.
Jaz sem luč sveta.4 Slediti Kristusu, to je bistvo Cerkve. Takšni bodo torej tudi njeni duhovniki in redovniki, če bodo ostali utemeljeni in ukoreninjeni v ljubezni in če bo v njihovih srcih po veri prebival Jezus Kristus.5 S sv. Pavlom bodo mogli reči: Prepričan sem namreč, da nas ne smrt ne življenje ne angeli ne kneževine ne gospostva ne sedanje ne prihodnje stvari […] ne katerokoli drugo bitje ne bo moglo ločiti od Božjega ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.6
Zato jih tema še zdaleč ne bo prestrašila, ampak jo bodo premagali s svetlobo, ki jo nosijo s seboj. Od skromne učilnice, kjer redovna sestra uči otroke, pa vse do prižnice, kjer duhovnik oznanja pridigo, bo Cerkev po njih še naprej krepila duše, dvigala srca in razsvetljevala svet. Katoliška cerkev bo od tihega križnega hodnika do teme spovednice v izobilju razlivala Kristusov mir na duše – in zelo kmalu tudi na mesta. Naj ne bo nobenega dvoma – tudi naš svet, ki se iz dneva v dan bolj zapleta v samouničevalno logiko, hrepeni po tej luči, ki vsebuje tako resnico kot ljubezen.
„Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo, ki se podira.“ To so bile besede križanega Kristusa mlademu Frančišku Asiškemu. Da bi to Božjo luč razširili po zatemnjenem svetu in dušam posredovali življenje našega blaženega Gospoda, potrebujemo duše, ki so pripravljene pričevati o resnici7 – bodisi pred Vélikim duhovnikom bodisi pred Poncijem Pilatom. Res je, da je satanov dim vstopil v Cerkev in da se je uničevalni hudič prelevil v angela luči.8 Vendar se ne smemo motiti – resne doktrinarne in moralne deviacije ljudi v Cerkvi, ki je v popolnem razkroju, napovedujejo, prej ali slej, smrt modernistične utopije.
Polno oborožena vojska
Zmaga našega blaženega Gospoda in Marijinega brezmadežnega Srca bo torej prišla s sijajem posvečenega življenja, ki ga bomo živeli v polnosti in popolnosti, torej s sveto vojsko duhovniških in redovniških poklicev, ki se bodo odločili odpovedati vsemu, da bi sledili našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
Seveda bodo te junaške in svetle priče potrebovale veliko moč duše in plemenite kreposti. V duhu trdne in globoke vere bodo nesposobni kompromisov z zlom ali zmoto, hkrati pa jih bosta morali napolniti krotkost in dobrodelnost.
Ti zmagovalci bodo uspešni le, če bodo prežarjeni z ljubeznijo do našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ogrevati se morajo z gorečnostjo in biti popolnoma predani dobru Cerkve. Nadškof Lefebvre je svoje bogoslovce spomnil:
Vsem bogoslovcem je treba povedati: „Morali boste biti junaki, svetniki in mučenci – mučenci v smislu pričevalcev katoliške vere. Z vseh strani vas bodo kritizirali, vendar vas bo spodbujal zgled tistih, ki so za svojo vero dali življenje in kri. Krepil vas bo tudi zgled blažene Device Marije in z njeno pomočjo boste opravili to delo – za lastno posvečenje in za posvečenje duš.”9
Prav ta nova generacija duhovnikov in redovnikov (moških in žensk) je tista, ki jo je treba prebuditi in brez katere Božja previdnost ostane brez sredstev za izvajanje svojega odrešenjskega dela. Zato se moramo vprašati: Kako lahko to dosežemo?
Dar, ki ga moramo izprositi od Boga
Kot vemo iz same besede, je poklicanost Božji dar. Samo Bog kliče: Prav tako si nihče ne jemlje te časti sam zase, ampak tisti, ki ga Bog pokliče.10 Samo Bog vdihuje svojo milost v duše – in duhovniški ali redovniški poklic je zelo posebna milost, zelo dragocena milost.
Vendar je treba za takšno milost prositi. Takšen dar je odvisen od naših molitev. Naš blaženi Gospod nas opominja: Žetev je namreč velika, delavcev pa malo – prosite torej gospodarja žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev.11 Bolj ko je dar dragocen, bolj vztrajna mora biti molitev. Toda, ali je to res tako v primeru naših molitev za poklice? Bati se je, da včasih več časa porabimo za pritoževanje nad zlom, kot pa za to, da bi Boga prosili za zdravila… Če smo resnično prepričani, da bodo samo sveti poklici obnovili Cerkev in s tem tudi svet, in če resnično želimo, da bi delo odrešenja našega blaženega Gospoda v našem času ponovno zmagalo, potem moramo še bolj trdno in vztrajno prositi za veliko svetih poklicev, tako da podvojimo svoje prošnje.
Kot pravično ljudstvo Stare zaveze, ki je nestrpno pričakovalo Zveličarjev prihod, moramo tudi mi prositi nebesa, da nam v sedanjem času pošljejo „resnične podobe Božje ljubezni“ in „žive zglede Jezusa Kristusa“, ali z drugimi besedami, druge, kot so Frančišek Asiški, Pater Pij, Terezija Avilska ali Katarina Sienska, in mnoge svete duhovnike, ki bodo dušam delili „dragoceni biser, neizčrpno bogastvo krvi Jezusa Kristusa “.12
To je zagotovo najbolj nujna prošnja našega časa. Vemo, da Bog ne bo zapustil svoje Cerkve in da želi našemu času dati svetnike, ki jih potrebuje. Vendar bo to storil le, če ga bomo prosili s prav tolikšno vztrajnostjo kot ponižnostjo. Prav to je upanje in prošnja, ki ju želimo nesti v Rim ob jubilejnem letu. To je razlog, zakaj smo si za temo našega romanja izbrali: „Mitte operarios in messem tuam – Pošlji delavcev na svojo žetev “.13
Legija, ki se mora roditi!
Vendar pa tega namena ne želimo omejiti na kratke ure naše jubilejne molitve. Nasprotno, želimo, da bi ta skrb za poklice živela v vseh nas skozi vsa prihodnja leta. To mora biti najprej in predvsem v naših molitvah, seveda pa tudi v gorečnosti, ki jo bo vsak od nas uporabil v ta namen. Vsi si moramo prizadevati za to veliko stvar: nedvomno duhovniki s svojim zgledom in nadnaravnim navdušenjem, pa tudi očetje in matere! Kajti od vneme, ki jo bodo vložili v razvoj in posvečenje svojih družin, so odvisni jutrišnji poklici. Papež Pij XI. je to odlično povzel, ko je dejal, da „prvi in najbolj naraven kraj, kjer naj bi skoraj spontano rasli in cveteli cvetovi svetosti, vedno ostaja resnično in globoko krščanska družina”.14 K tem mislim se bomo podrobneje vrnili v enem od prihodnjih pisem.
Naj ne bo pomote glede naših namenov. Začenjamo projekt, ki bo trajal več let! Zato ga želimo še posebej postaviti pod varstvo Žalostne Matere Božje. Njeno deviško naročje je že z njenim fiatom ob oznanjenju postalo prva katedrala, kjer je Beseda sama, ki je prevzela našo človeško naravo, prejela maziljenje, ki jo je naredilo za Bogu posvečenega in vzpostavilo novo duhovništvo… Nato je Jezus ob vznožju križa žalostnemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu zaupal duhovništvo svetega Janeza in jo po ljubljenem apostolu postavil za mater vseh duhovnikov. Tako je preblažena Marija s svojim usmiljenjem in trpljenjem na Kalvariji, ki ga je tesno združila s trpljenjem svojega božanskega Sina, rodila Cerkev včeraj, danes in jutri.
K njej moramo torej usmeriti svoje nujne molitve. Z zaupanjem jo prosimo, naj nam nakloni poklice, ki jih tako zelo potrebujemo. Zelo konkretno: Neutrudno uporabljajmo močno orožje svetega rožnega venca. V tem jubilejnem letu, ki se bo začelo 24. decembra 2024 in končalo 6. januarja 2026, osvojimo nebesa z nenehno gorečo molitvijo rožnega venca za poklice. Ne bomo se trudili, da bi jih preštevali, niti ne želimo omejevati njihovega števila. Računamo pa na odločenost vsakega izmed nas, da bo to sveto leto posvetil plodoviti molitvi rožnega venca. Še posebej računamo na molitve otrok po naših družinah in šolah – in tudi na njihove žrtve! Zato njihove starše in učitelje pozivamo, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi tem otrokom pomagali biti izredno velikodušni.
Potem bomo 20. avgusta 2025 mogli slovesno položiti k nogam blažene Device Marije neizmerno število rožnih venčkov in žrtev kot izraz naše hvaležnosti in ponižnega zaupanja v moč njene materinske priprošnje. Naj si tako pod njenim vodstvom vsi prizadevamo za razcvet številnih svetih poklicev, ki bodo jutrišnjo Cerkev naredili sveto!
Vsem vam – in vsem vašim družinam – želim zelo svet in blagoslovljen božič. Naj vas Bog blagoslovi!
Menzingen, 20. december 2024
don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
1 Pridiga, Ecòne, 11 Januarja 1973.
2 Okrožnica Menti Nostrae
3 Jn 6,20.
4 Jn 8,12.
5 Rim 8,38-39.
6 Prim. Ef 3,17.
7 Jn 18,37.
8 2 Kor 11,14.
9 Pridiga, Ecòne, 21. maja 1983.
10 Heb 5,4.
11 Pridiga, Ecòne, 21. maja 1983.
12 Pij XII., okrožnica Menti Nostrae.
13 Missale Romanum, Votivna maša za duhovniške poklice.
14 Okrožnica Ad Catholici sacerdotii.
