S tem zapisom želi slovensko uredništvo uradne slovenske strani Duhovniške bratovščine svetega Pija X. blagoslovljen božič in božične praznike ter obilo blagoslova v letu 2025. Vabljeni še naprej k branju in spremljanju naših vsebin ter vabljeni k tradicionalni sveti maši in zakramentom v naši kapeli na Verdu in v Mariboru. Za naslednji advent je tudi že, če Bog da, na koledarju adventna duhovna obnova v slovenskem jeziku v dvorcu Jaidhof, ki je sedež avstrijskega okrožja naše Bratovščine.
Skrivnost božiča v nas sproža pereče vprašanje, zakaj je Bog prevzel podobo mesa, zakaj je v Sinu postal človek in se kot Stvarnik spustil v svoje stvarstvo. Zakaj se je Sin človekov pojavil v svetovni zgodovini v resnični človeški naravi? Zakaj telesnost?
Najbolj impresivno svetopisemsko pričevanje o učlovečenju nam je verjetno podano v Janezovem prologu. Učlovečenje je tako rekoč vrhunec celotnega Janezovega prologa, potem ko se že prvi verzi evangelija začnejo z razpravo o tem, kdo je Logos, in končno dosežejo vrhunec z osupljivo izjavo: et verbum caro factum est, et habitavit in nobis (Jn 1,14). In Beseda je meso postala in se naselila/postavila svoj šotor med nami. Ko slišimo te pomenljive besede, pri liturgiji v spoštovanju pokleknemo!
Ta formulacija izraža teologijo učlovečenja in jo zreducira na kratko formulo. Je osrednjega pomena za razumevanje mesijanskega razodetja. Božji Logos, Očetova Beseda, ki je z Očetom in v njem od vekomaj, je z njim enega bistva in soizvira, torej čisti duh, postane meso, tako da prevzame človeško podobo in postane podoben človeškemu bitju v vsem, razen v grehu.
V zvezi s perečim vprašanjem, ki smo ga zastavili na začetku, je treba najprej povedati, da je božična skrivnost v svojem bistvu mysterium stricte dictum in bo to tudi ostala. Mysterium stricte dictum pomeni, da je človeški um zmožen z gotovostjo prepoznati resničnost Božjega učlovečenja, vendar le iz razodetja in ne le s pomočjo naravnega razuma. Konkretno to pomeni, da ne bi mogli prepoznati, da je Bog v Kristusu postal človek, če se ne bi razodel kot učlovečeni Logos. Učlovečenje Boga je torej skrivnost, ki jo lahko z gotovostjo prepoznamo kot (zgodovinsko) resnico po zaslugi nadnaravnega razodetja, do neke mere pa jo lahko pojasnimo tudi s pomočjo človeškega razuma. Vendar bo v našem sedanjem zemeljskem obstoju vedno obstajalo področje, ki je polno vprašanj in mora zaenkrat ostati brez dokončnega odgovora. Tako pa je ravno zato, ker Božja neposredna pobuda, tj. njegovo neposredno, takojšnje posredovanje v stvarstvo, prelamlja zakone, ki so mu lastni in do katerih ima človeški razum načeloma dostop. Absolutno nerazložljivo se torej nahaja tam, kjer: a) se „normalna“ logika stvarstva prelomi z neposredno Stvarnikovo pobudo in b) ni razlage prek Božjega razodetja. O Božjem učlovečenju lahko torej veliko povemo in z gotovostjo vemo, vendar na neki točki pridemo do meje tega, kar je mogoče razložiti, ker to presega naravno in s tem zakonitost stvarstva ter tega Bog ne sporoča.
Glede na to omejenost odgovora na vprašanje o Božjem učlovečenju, si ga zdaj lahko podrobneje ogledamo. V osmem poglavju Pisma Rimljanom najdemo prvi razlog za učlovečenje Besede:
Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je storil Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha in je obsodil greh na mesu. (Rim 8,3).
Izraz „postava“ ne pomeni, da so zakoni kot taki na splošno in splošno nekoristni in zato nimajo mesta v Cerkvi. Ko Pavel govori o „postavi“, ima v mislih Mojzesovo postavo ali Pentatevh. Ta je bil zelo sposoben usmeriti človeka, tudi v njegovi padli naravi, k Bogu, Stvarniku vsega, vendar pa hkrati ni bil sposoben doseči odrešenja in zveličanja. Pred Božjim učlovečenjem je bil človek s svojimi dejanji vsekakor zmožen ugajati Bogu, toda najvišje, kar je lahko s tem dosegel, je bilo tako rekoč “preddverje” nebeških vrat, ki so bila in ostala zanj zaprta in jih ni mogel ponovno odpreti nihče drug kot Bog sam.
Mojzesovo postavo je nadomestila nova zaveza, ki izhaja iz žrtve na križu in je zapečatena s krvjo Sina, „zaklanega Božjega Jagnjeta“. Iz te zaveze seveda izhajajo nove „postave“ (sicer bi bila na primer ukinjena vsa morala), vendar niso več „postava“, saj namreč judovski izraz „postava“ pomeni nekaj zelo specifičnega in ne zgolj zakonov kot takih.
S svetim Pavlom torej trdimo, da je do učlovečenja Besede prišlo zato, ker Postava, čeprav je imela moč, da nas usmeri k Bogu, še ni imela moči, da bi nas odrešila. Z drugimi besedami, ni mogla izbrisati krivde, ki je doletela človeški rod.
Po Pavlovih besedah je „meso“ oblika učlovečenega Sina in je pod oblastjo greha. V njem se zgodi obsodba greha in njegova odprava.
Knez apostolov govori o učlovečenju Sina, sveti evangelist Janez pa o učlovečenju Besede. Toda oba trdita popolnoma isto, saj je Beseda sam Sin, kot smo videli v naših včerajšnjih razmišljanjih. Janez nam podaja teološko oblikovano besedilo, medtem ko Pavel natančneje opiše namen.
Na tej točki moramo podrobneje opisati, kar smo napovedali včeraj, ko smo na kratko omenili razodetje. Razodetje pomeni, da Bog človeku podari znanje. To razodetje je zapisano z notranjim vzgibom, in sicer od znotraj navzven. Tu se zbližata dve glavni smeri naših razlag: samoizjava Boga v njegovi Besedi na eni strani in Božje razodetje na drugi.
Preden pa lahko ta dva sklopa združimo, moramo povedati nekaj besed o Božjem razodetju na splošno. Pri tem moramo razlikovati med razodetjem Boga v širšem smislu, v katerem se razodeva človeku na eni strani, in dovršitvijo razodetja v ožjem smislu na drugi.
Božje razodetje v najširšem smislu najdemo v stvarstvu, ki je nastalo iz nič kot odgovor na njegovo stvariteljsko besedo. Bog je želel, Bog je govoril, stvar je nastala. Ko vidimo stvari, ki jih je Bog ustvaril, vidimo stvari, ki si jih je Bog prej zamislil in jih „stvariteljsko izrazil“. Vsako bitje, vsaka notranje-naravna povezava, vsaka vzročno-posledična veriga nam kaže Božjo misel. V stvarstvu in njegovih sestavnih delih vidimo po eni strani Božjo misel, hkrati pa vidimo tudi nekaj o Bogu samem, sklicevanje nanj. Kot ljudje smo sprva omejeni na to vrsto spoznanja Boga (pozneje bomo spoznali drugo, nekoliko bolj specifično vrsto), saj še nimamo neposrednega, blaženega uvida Boga „per speciem propriam“ temveč le posredno spoznanje Boga „per speciem alienam“, torej tako, da najprej spoznamo nekaj drugega, kar nas šele v drugem koraku pripelje do spoznanja Boga. Neposredno spoznanje Boga je za nas izgubljeno; „drevo spoznanja“ je bilo hudičeva prevara in ni vodilo k večjemu spoznanju Boga, temveč k manjšemu. Padli človek Boga ne pozna več neposredno (razen če Bog v posameznih primerih ne posreduje s posebno milostjo), ampak le še prek stvarstva, ki je kakor motno steklo, skozi katero Bog še vedno sije, vendar v zelo zabrisanih obrisih in sencah.
Dejstvo, da se je ohranilo vsaj takšno naravno spoznavanje Boga, je posledica dejstva, da je bilo stvarstvo ustvarjeno v bistveni podobnosti, tj. analogno svojemu Stvarniku (analogia entis). To pomeni, da je Bog v svojem stvariteljskem delu (nepopolno) ustvaril načine bivanja, ki so mu na popoln način lastni. Knjiga modrosti to jasno pove, zlasti v peti vrstici trinajstega poglavja. Bog ni ustvaril iz nujnosti in gotovo ni bilo nujno, da bi ustvaril človeka po svoji podobi, vendar je to storil v svojo slavo. Če pa je bilo stvarstvo nasploh in v vseh svojih delih ustvarjeno v njegovo slavo (pasivno po samega svojem obstoju), človek pa je sposoben tudi spoznati Boga, potem ima človek posebno dolžnost (liturgičnega) češčenja Boga in s tem tudi češčenja (poleg področja delovanja in vere). V svojem stvarstvu Bog razodeva svojo slavo, zato je mogoče na Boga sklepati prek stvarstva:
Zares nespametni so namreč bili vsi ljudje, v katerih ni bilo božjega spoznanja, ki iz vidnih dobrin niso mogli spoznati Njega, ki je, in ki pri opazovanju del niso spoznali umetnika, ampak so ali ogenj ali veter ali hitri zrak ali zvezdnati obok ali silovito vodo ali nebesni luči imeli za bogove, ki vladajo svet. Če so, veseleč se njih lepote, v njih slutili bogove, naj bi bili spoznali, koliko boljši je njih Gospod; saj jih je ustvaril začetnik lepote. Če pa so se čudili njihovi moči in dejavnosti, naj bi bili iz tega spoznali, koliko močnejši je njih Stvarnik. Zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik. Vendar pa te zadene majhna graja, zakaj oni se morda motijo, ko Boga iščejo in hočejo najti: ukvarjajo se namreč z njegovimi deli in jih preiskujejo, pa se dajo videzu premamiti, ker je lepo, kar vidijo. Vendar pa tudi ti niso opravičljivi: zakaj če so premogli toliko spoznavati, da so mogli svet preiskovati, kako da niso že prej našli Gospoda teh reči? (Mdr 13,1-9).
Kar je v Bogu bistveno, popolno in neustvarjeno (in s tem neodvisno) (na primer lepota ali dobrota), je navzoče tudi v njegovem stvarstvu, vendar pogojno, omejeno in ustvarjeno (s tem pa odvisno). Spoznavanje Boga iz stvarstva je torej vedno analogno, poleg tega pa je celotno stvarstvo obremenjeno z izvirnim grehom, pod katerim ječi in zdihuje („Vemo namreč, da vse stvarstvo do danes ječi v porodnih bolečinah“, Rim 8,22), in je zato nekoliko izkrivljeno. Za vsako podobnost z Bogom še bolj pretehta nepodobnost z njim, ki se je s padcem še okrepila. Kljub temu Bog tudi v pokvarjeni stvaritvi človeškega razuma načeloma ostaja naraven in vsekakor prepoznaven.
Ta možnost spoznavanja Boga je razodetje Boga v zelo širokem smislu. Do njega pride brez posebnega Božjega razodetja v ožjem smislu, ampak stvarstvo na splošno priča o svojem Stvarniku. Če se pred tem spoznanjem zapremo ali ga ne izvajamo v skladu z njim, to neizogibno privede do Božje jeze.
Razodeva se namreč božja jeza z neba nad vsako brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, kateri resnico ovirajo s krivico; kajti kar se o Bogu more spoznati, jim je očitno, Bog jim je namreč razodel. Zakaj to, kar je v njem nevidno, se od stvarjenja sveta po delih spoznano vidi, njegova večna moč in božanstvo, tako da so neopravičljivi; čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvalili, ampak so postali v svojih mislih prazni in je otemnelo njih nespametno srce. (Rim 1,18sl.).
S tem ko je Stvarnik za božič Boga naredil človeškega, je ljudem še olajšal, da ga bi spoznali in častili. Bog je to uredil tako, da lahko ljudje s pomočjo svojega naravnega razuma prepoznajo njegov obstoj.
V svojem stvarstvu se Bog za razliko od svojega učlovečenega Sina ne razodeva neposredno, ampak se pusti prepoznati v njem. Poleg tega je mogoče božje resnice prek stvarstva prepoznati le v zelo širokem obsegu. Tako je na primer dovolj, da lahko z gotovostjo prepoznamo obstoj Boga kot takega (in ga tudi formalno dokažemo) ter nekatere njegove temeljne značilnosti, medtem ko Božja Trojica, tako kot Utelešenje, ostaja mysterium stricte dictum, in se tako zanaša na razodetje v ožjem smislu.
To, kar je bilo doslej povedano o možnosti spoznavanja Boga na podlagi naravnega razuma, je intelektualni predpogoj za to, da lahko razumemo, zakaj se obe omenjeni smeri zbližata prav v „ učlovečenju Besede“ oziroma zakaj je Bog izbral pot „ učlovečenja Besede“ kot primerno za človeka in njegovo padlo naravo.
Tu moramo nadaljevati včerajšnjo misel: Oče govori o sebi in s tem poraja Besedo, ki je istega bistva kot on, a je kljub temu lastna oseba. To je sprva povsem znotraj trinitaričnega procesa. Če pa je Sin Beseda, ki jo Bog izreče iz svojega lastnega spoznanja in se v njej izrazi, in ta Beseda postane meso, kar pomeni: vstopi v svoje lastno stvarstvo, potem je to najvišja možna oblika razodetja.
Človekovo spoznavanje Boga je vedno analogno, kar pomeni, da Boga spoznavamo tako, da o njem sklepamo po drugih stvareh, zlasti po stvareh v stvarstvu. Ko pa Beseda, ki je samoizražanje Božjega bistva, postane meso in tako prevzame naravo, ki ustreza človekovi zmožnosti spoznavanja Boga, Božje samoizražanje ni zgolj proces znotraj Trojice, ampak Bog sam spregovori v svetu v svoji lastni Besedi – in tako dopolni svoje razodetje, saj je neprekosljivo, ker ni načina, s katerim bi človek mogel bolje in bolj neposredno spoznati Boga kakor v človeški naravi. Učlovečenje Besede je oblika razodetja, v katerem Bog postane človeku najbolj popolno prepoznaven v vsaki večni uganki, saj je narava, ki ustreza človeški naravi.
Ko Sin, to je Očetova izrečena Beseda, postane človek in tako kot Stvarnik vseh stvari („vse je nastalo po Besedi in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega“) postane podoben enemu od svojih stvaritev, človeku posreduje svoje lastno razodetje. Toda Božje samorazodetje je samorazodetje njegovega bistva, kot smo že ugotovili. Zato je učlovečenje Boga neprekosljivo in popolno razodetje Boga človeku.
Vendar to ni bil glavni namen Besede, ki je postala meso: učlovečenje je dvignilo tančico, ki je zaradi izvirnega greha zameglila človekovo spoznanje Boga, in ga naredilo nekoliko bolj preglednega. Toda pravi namen je bil zveličanje. Bog ne bi postal človek samo zaradi razodetja. Razodetje je tako rekoč posledica in v službi Sinovega odrešenjskega dejanja, saj je bila človekova nedotaknjena narava v prvotnem stanju zmožna spoznati Boga. To odrešenje pa je bil pravi razlog, zakaj je Beseda postala meso: Stvarnik sam se je spustil v svoje stvarstvo, da bi od znotraj razsodil, kaj je bilo ranjeno.
Stvarstvo je bilo tako obnovljeno s strani svojega Stvarnika, odrešenje je bilo na novo pridobljeno za človeka in češčenje Boga, ki je bilo enako pokvarjeno kakor pokvarjena narava stvarstva, je bilo obnovljeno do popolnosti.
