„Credo“, ki ga je napisal msgr. Athanasius Schneider: Sence in luči

Knjiga želi biti „Credo“, ki ga je napisal msgr. Athanasius Schneider: Sence in luči „izčrpna in hkrati dostopna razlaga katolištva, zvesta nespremenljivemu učiteljstvu“. Je res tako?

Z imprimaturjem škofa iz Manchestra v New Hampshiru je leta 2023 v Združenih državah Amerike izvirno izšlo delo ‘Credo. Compendium of the Catholic Faith’, ki ga je sestavil škof Athanasius Schneider, pravkar pa je izšlo tudi v francoščini pri založbi Éditions Contretemps. Kardinal Robert Sarah v svojem predgovoru ne skopari s pohvalami zanj.

Rimski katekizem

Po besedah njegovega avtorja: „Delo sledi klasičnemu načrtu v treh delih. Po uvodu, v katerem sta opisana krščanska identiteta in nauk, je v prvem delu predstavljeno, kaj katoličani verujejo, in sicer po členih Apostolske vere (lex credendi, pravilo pravilnega verovanja); v drugem delu so pojasnjena načela pravilnega moralnega delovanja in njihova uporaba po zapovedih (lex vivendi, pravilo pravilnega življenja); tretji del obravnava milost in posvečevalna sredstva s poudarkom na molitvi in zakramentih (lex orandi, pravilo pravilne molitve in pravilo biti pravi).“

Pri tem se prelat zgleduje po načrtu (a) in metodi (b), značilnih za Rimski katekizem: (a) razlaga in poglablja nadnaravne resničnosti, prejete pri krstu, namreč posvečujočo milost, vero, upanje in ljubezen; (b) predstavlja se v obliki vprašanj in odgovorov ter nadaljuje z razlago besedil, namreč Vere, očenaša in Dekaloga.

Škof Athanasius Schneider

Delo se ne predstavlja kot katekizem, temveč kot „kompendij katoliške vere“. Presega razlago resnic, potrebnih za zveličanje, in želi biti „razlaga katolištva, ki je hkrati izčrpna in dostopna; zvesta nespremenljivemu učiteljstvu in zanimiva za sodobno javnost; hkrati starodavna in aktualna, zvesta in plodna“ 1, saj odgovore utemeljuje na besedilih cerkvenih očetov, svetega Tomaža Akvinskega ter tradicionalnega in koncilskega učiteljstva.

Pomembni opomniki in poučna razlikovanja

Na vseh straneh se opozori na številne večne resnice 2:

  • človeški razum lahko dokaže obstoj Boga (I, 19-22);
  • od smrti zadnjega apostola je bil zaklad vere zaključen (9);
  • učiteljstvo ni vir razodetja, ampak njegov varuh in razlagalec (45);
  • obstajajo lažne religije (I.201, 213-216), ki ne rešujejo (I.414);
  • Kristus je kralj družb (I.454-459);
  • Bog ne želi raznolikosti religij ali krščanskih skupnosti (I.214, 609);
  • nezmotljivost kanonizacij je teološko mnenje (I.676);
  • vrhovna, polna in splošna oblast v Cerkvi je edinstvena (I.689), čeprav vključuje dva možna načina izvajanja (I.690);
  • nepremagljiva nevednost opravičuje greh, vendar ne vzpostavlja nobene pravice do zmote (I.751);
  • ob zasebnih razodetjih je priporočljiva previdnost (II.94-100);
  • občasna vzdržnost lahko povzroči grehe, ki so v nasprotju s prokreativnim ciljem zakonske zveze (III.709);
  • človekovega življenja ni mogoče omejiti na možgansko dejavnost (I.817; II.501);
  • digitalne komunikacijske tehnologije stopnjujejo radovednost (II.212) in, če niso pod nadzorom, kvarijo mladino (II.474).

Poleg teh primernih opozoril pomožni škof v Astani poda še mnoga razsvetljujoča razlikovanja. Predvsem je pozoren na to, da ne bi prišlo do zmede:

  • moralno zlo in fizično zlo (I, 54);
  • naravne skrivnosti in nadnaravne skrivnosti (I, 63, 65);
  • skušnjava, obsedenost in posedenost (I, 128-129);
  • starozavezno judovstvo in talmudsko judovstvo (I.205);
  • evangelizacija in prozelitizem (I.220-221);
  • ontološko dostojanstvo in dejavno dostojanstvo človeka (I.224-225);
  • razkol in nepokorščina (I.566);
  • svoboda notranjega dejanja vere in omejevanje javnega izvajanja lažnega bogoslužja (I.736-737);
  • dobro dejanje in zaslužno dejanje (II.26).

Zavračanje dvoumnosti, zmot in ideologij

Izpovedovanje resnice na področju nauka, bogoslužja, zakramentov in morale gre z roko v roki z zavračanjem dvoumnosti, zmot in ideologij. Zato so obsojene naslednje:

  • sodobne zmote, kot so modernizem (I, 79, 563, 577; II, 81, 403-404; III, 202, 205), liberalizem (I, 741-743), nauk o praznem peklu (I, 807), konsekvencializem (II, 27), proporcionalizem (opomba 260), fundamentalna opcija (II, 28) in moralnost postopnosti (II, 28).
  • posvetne ideologije, kot so kulti Gaje (I.86; II.107-108, 376) in Pachamame (II.107, 376), transhumanizem (I.87), teorija spola (I.161) in spolna preusmeritev (I.163; II.515), darvinizem (I.155-159), joga (II.107, 109) in reiki (II.107, 110), New Age (II.107, 111 in 376) in prostozidarstvo (II.114-127).
  • nekatere zmote in dvoumnosti II. vatikanskega koncila: prednost metode pred vsebino (I.666), antropocentrizem (I.96 in opomba 34), pripisovanje Abrahamove vere muslimanom (I.209 in opomba 66; I.660 in opomba 168), status sredstev zveličanja, dodeljen ločenim krščanskim skupnostim (I.215 in opomba 73; I.609 in opomba 152), priznanje imunitete pred omejitvami na civilnem forumu pri javnem izvajanju lažnega bogoslužja (I.660 in opomba 168; I.748 in opomba 220).
  • nekatere pokoncilske zmote in dvoumnosti, ki so navzoče v Katekizmu Katoliške cerkve (št. 819: I.215 in opomba 73; št. 841: I.209 in opomba 66; št. 1676: I.227 in opomba 77; št. 1699: I.532 in opomba 122; št. 2212: I.226 in opomba 76; št. 2267 [različica 2018]: I.679 in opomba 179), v izjavi iz Abu Dabija (št. I.214 in opomba 71; št. I.679 in opomba 178), v okrožnici Fratelli tutti ( št. I.531 in opomba 121) in v apostolski spodbudi Amoris laetitia (št. 297: I, 808; št. 295, 298, 302 in opomba 329: II.28 in opomba 261), pa tudi v pastoralnem modelu sinodalnosti (I, 713), binkoštništvu (III, 294-304) in spodbujanju diakonis (III, 638-645).
  • nekatere zmote in nejasnosti v novi liturgiji: odsotnost molitve za krivoverce med velikimi prošnjami na veliki petek (I. 665 in opomba 172), zamenjava tradicionalnega ofertorija z judovskimi molitvami iz Talmuda (I.680 in opomba 180), dopuščanje žensk v funkciji bralca in akolita (III.645).

Senčni del

Čeprav je Kompendij katoliške vere vsekakor vir svetlobe, vsebuje tudi temno plat, ki pozornemu bralcu ne bo ušla.

Prvič, nekatere nerodne prevode je treba popraviti, vendar to v francoščini, zato tega ne bomo omenjali.

Drugič, vrsta nerodnosti in nenatančnosti popestri besedilo, ki je resda dolgo 600 strani:

  • če je navdihnjeno spoznanje eden od prenekaterih darov, ki sta jih prejela Adam in Eva (I.168), pa po drugi strani tega daru nista mogla prenesti na svoje potomce (I.169);
  • medtem ko so Kristusovi čudeži ustrezno omenjeni (I.365), prerokbe, ki ga napovedujejo (I.257-268), in tiste, ki jih je izrekel (I.366-370), niso omenjene;
  • nejasna opredelitev daru vednosti, „ki omogoča pravilno razločevanje stvari samih po sebi, zlasti resnice o Bogu“ (I.504), bi bilo dobro nadomestiti s tisto, ki jo je podal sveti Tomaž: „Prava naloga vednosti je presojati stvari, kot je treba“ 3;
  • čeprav so si zelo blizu, se vrline in sadovi Svetega Duha ne smejo zamenjevati (I.512);
  • zakon nima za svoj predmet „pravih dejanj“ (I.747), temveč dobra dejanja;
  • moralni predmet dejanja ni „stvar, ki je storjena, obravnavana sama po sebi“ (II.19), temveč to, kar subjekt stori zaradi svojih zmožnosti izvrševanja;
  • predmet samoobrambe ni „poškodovati ali ubiti krivičnega napadalca“ (II.526), ampak umerjeno „nekoga (sebe ali drugega, op. prev.) braniti“ pred napadalcem, tudi če mora ta izgubiti zdravje ali življenje; 4
  • enačenje vojne s samoobrambo (II.519) je zavajajoče, saj si vojak smrt sovražnika želi neposredno, medtem ko si smrt agresorja želi le posredno, tj. kot posledico obrambnega dejanja;
  • čistost tistih, ki živijo v celibatu je žal zamolčana (II.534);
  • dejanske milosti čutila ne zaznajo nič bolj kot navadne milosti (III.38);
  • pri razlagi učinkov zakramentov se zakramentalna milost včasih razlikuje od posvečujoče milosti (III.194, 282, 629 in 691), včasih pa je zamolčana (III.234 in 579);
  • transsubstanciacija je opisana kot čudež (III.327), medtem ko sveti Tomaž ustrezno loči pretvorbo kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri 5 od čudežnih evharističnih prikazovanj; 6
  • pravi namen ni omenjen med duhovnimi dispozicijami, potrebnimi za dober prejem obhajila (III.351-353), medtem ko ga sveti Pij X. izpostavlja kot stanje milosti; 7
  • izraz „ evharistični post“ je uveden šele pozno (III.359) po začetni omembi „posta“ (III.357), nato „telesnega posta“ (III.358);
  • bratstvo, ki ga Božja beseda vzpostavi z vsemi ljudmi zaradi svojega učlovečenja (I.291), je težko uskladiti z božjim sinovstvom, ki izhaja izključno iz vere in krsta (I.226).

Tretjič, Kompendij brez posebnega preverjanja in zadržkov sprejema nekatere nedavne doktrinarne in disciplinarne novosti, kot so sensus fidei po Lumen gentium v št. 12 (I.595), duhovništvo vernikov po Lumen gentium v št. 10 (III.588 ), pomanjkanje zadostne razsodnosti in nezmožnost prevzemanja bistvenih zakonskih obveznosti, ki jih je uvedel Zakonik kanonskega prava iz leta 1983 v kanonu 1095, 2° in 3° (III.685), razlikovanje med posameznikom in osebo, ki ga je zlorabil Jacques Maritain (I.720).

Četrtič, Kompendij spodbuja nekatera osebna mnenja – ki so kot takšna so sporna – svojega avtorja:

  • sedevakantisti so razkolniki (I.565);
  • uporaba medicinskih proizvodov, izdelanih z matičnimi celicami iz splava, je sama po sebi in vedno nemoralna (II.505-508);
  • javnega bogoslužja zaradi javnega zdravja ne morejo nikoli začasno prekiniti niti cerkvene (II.440) niti civilne oblasti (II.485-487).

Boj proti verski nevednosti

Ob začetku 20. stoletja je sveti Pij X. že opazil versko nevednost svojih sodobnikov:

To, da je med krščanskim ljudstvom trenutno precejšnje število ljudi, ki so popolnoma nevedni o stvareh, ki jih je treba poznati za večno zveličanje, je splošna obtožba in na žalost predobro utemeljena. Ko pa govorimo o krščanskem ljudstvu, s tem ne mislimo le na navadne ljudi ali ljudi nižjega sloja … 8

Stoletje pozneje škof Atanazij Schneider poda enako žalostno ugotovitev. Tako kot sveti papež tudi on stori vse, kar je v njegovi moči, da bi to nevednost odpravil, tako da sestavi in objavi svoj kompendij katoliške vere. Za to mu gre vsa čast.

To, da njegovo delo trpi neke pomanjkljivosti, ne bi smelo nikogar presenetiti, saj je za človeške zadeve značilno prehajanje od nepopolnega k popolnemu. 9 Naj se ta napredovanje nadaljuje in doseže svoj vrhunec.

p. François Knittel, FSSPX

Vir: La couronne de Marie n° 137 – december 2024

1 „Izvleček iz predgovora ameriškega urednika“ v: Msgr. Athanasius Schneider, Credo. Kompendij katoliške vere, Éditions Contretemps, Versailles, 2024, str. 13. 

2 Če si opombe pod črto sledijo od začetka do konca dela, je oštevilčenje vprašanj in odgovorov na začetku vsakega dela (Uvod, I, II in III) ponastavljeno. 

3 Summa theologica, II-II, q. 9, a. 4, c. 

4 Prim. Summa theologica, II-II, q. 64, a. 7, c. 

5 Prim. Summa theologica, III, q. 75. 

6 Prim. Summa theologica, III, q. 76, a. 8. 

7 Prim. dekret Sacra tridentina z dne 20. decembra 1905, Praktične določbe, št. I. 

8 Sveti Pij X., okrožnica Acerbo nimis , 15. april 1905. 

9 Summa Theologica, I-II, q. 97, a. 1, c: „Zdi se naravno, da človeški razum postopoma prehaja od nepopolnega k popolnemu.“ 

Sorodni prispevki