Izjava nadškofa Marcela Lefebvra, ki jo je podal 21. novembra 1974, je zdaj stara 50 let. Ob tej priložnosti si na tej spletni strani ogledujemo vzroke in vzgibe, tako bližnje kot daljne, ki bi lahko pojasnili nastanek tega besedila. Prvi članek je obravnaval formacijo bogoslovca v Rimu, drugi pa misijonarsko življenje duhovnika in nato škofa v francosko govoreči Afriki.
Po odhodu iz nadškofije Dakar, je bil nadškof Lefebvre imenovan v škofijo Tulle na prošnjo francoskih škofov, ki so ga želeli v majhni škofiji in ga niso želeli videti v zboru kardinalov in nadškofov. Posvarili so jih pred človekom, ki je podpiral Cité Catholique, kar francoskim prelatom ni bilo všeč.
Nekdanjemu škofu-misijonarju je kratko bivanje v revni škofiji omogočilo, da je lahko ocenil obup, ki so ga občutili duhovniki zaradi sekularizacije in postopnega praznjenja župnij. Tolažil je, spodbujal in pripravljal načrte, čeprav jih nikdar ni imel priložnosti uresničiti, saj je bil julija 1962 izvoljen za generalnega predstojnika očetov Svetega Duha.
Drugi vatikanski koncil
Pred odhodom iz Afrike je bil nadškof Lefebvre junija 1959 imenovan za člana osrednje pripravljalne komisije na Drugi vatikanski koncil. Do junija 1962 je sodeloval na vseh njenih zasedanjih. Na predzadnjem zasedanju je bil priča soočenju med kardinaloma Alfredom Ottavianijem in Augustinom Beo na temo verske svobode. Nadškof Lefebvre je bil zelo zaskrbljen.
Nekdanji študent francoskega semenišča je med koncilom odkril razsežnost nevarnosti. Skupaj z drugimi škofi je ustanovil organizacijo Cœtus Internationalis Patrum, da bi se boril proti liberalnim vplivom, ki so sčasoma zmagali na koncilu. Njihov boj ni mogel preprečiti zmage modernistične teologije, ki je prodrla v številna besedila koncila.
V teh besedilih krožijo zmote ali napačne težnje, zlasti tri: škofovska zbornost (kolegialnost), razumljena v smislu dvojne oblasti skupaj s papeževo, verska svoboda, ki vzpostavlja imuniteto za verske zmote, in ekumenizem, ki si ne prizadeva več za spreobrnjenje zmotljivih, ampak se zadovolji z vzpostavitvijo dialoga z njimi.
Po koncilu je moral nadškof Lefebvre, ki je bil generalni predstojnik očetov Svetega Duha, organizirati kapitelj za reformo svoje kongregacije, za kar je pripravil načrt. Vendar so kapitularji izglasovali, da ga odstranijo s predsedovanja temu izrednemu kapitlju. Ker torej ni želel sodelovati pri uničenju svoje ustanove, ki se je že oblikovalo, je odstopil z mesta predstojnika.
Dakarske sanje
Nadškof Lefebvre je „ob koncu svojega dolgega življenja […] svojim sinovom razkril vizijo prihodnosti“, ki jo je imel v Afriki in ki naj bi ga vodila v avanturo, ki je ni izbral sam: ustanovitev Duhovniške družbe svetega Pija X. V svojem Duhovnem popotovanju, piše:
Če mi bo Sveti Duh dovolil, da duhovne misli, ki sledijo, zapišem […], mi bo dovoljeno uresničiti sanje, ki mi jih je nekega dne dal ugledati v dakarski stolnici. Spričo postopnega propadanja duhovniškega ideala so bile moje sanje posredovati katoliško duhovništvo našega Gospoda Jezusa Kristusa v vsej njegovi doktrinarni čistosti in v vsej njegovi misijonarski ljubezni, kakor ga je podelil svojim apostolom, kakor ga je rimska Cerkev vedno posredovala do sredine dvajsetega stoletja. Kako naj uresničim to, kar se mi je takrat zdelo edina rešitev za oživitev Cerkve in krščanstva?
To so bile še sanje, vendar se mi je že takrat zdelo potrebno ne le podeljevati pristno duhovništvo, ne le učiti sana doctrina, ki jo je odobrila Cerkev, ampak tudi posredovati globokega in nespremenljivega duha katoliškega duhovništva in krščanskega duha, ki je bistveno povezan z velikoduhovniško molitvijo našega Gospoda, ki jo večno izraža njegova žrtev na križu.
Nadškof Lefebvre tako stopa po sledeh svetih škofov in ustanoviteljev, ki so si v različnih obdobjih zgodovine Cerkve prizadevali ohraniti duhovništvo. Previdnost ga je dolgo po tihem pripravljala na ta namen: s svojo rimsko izobrazbo, misijonarskim življenjem, bojem za katoliško resnico na koncilu in novo svobodo, ki jo je užival, se je znašel v položaju, ko je lahko uresničil sanje, ki jih je v njem navdihnila ljubezen Kristusovega Srca.
Ustanovitev Duhovniške bratovščine svetega Pija X.
Nadškof Lefebvre je bil večkrat naprošen, naj pomaga bogoslovcem, ki so videli, da se duhovniško izobraževanje hitro slabša, zato je končno popustil in z odobritvijo škofa Françoisa Charrièra ustanovil semenišče v Fribourgu. Tečaji so potekali na Katoliški univerzi v Fribourgu. Kmalu je ugotovil, da ta rešitev ni ustrezna, in ustanovil semenišče v Écônu.
Kmalu je od škofa Charrièra dobil odobritev za pia unio, Mednarodno Duhovniško bratovščino svetega Pija X. Sam ustanovitelj je bil presenečen nad njenim uspehom: poklici so prihajali od vsepovsod. Njegova ljubezen do rimskosti ga je spodbudila, da je v bližini Rima, v Albanu, ustanovil hišo, da bi svojim bogoslovcem dal isti značaj, ki je tako zaznamoval njega samega.
Maša vseh časov
Vendar se je kmalu pojavil resen položaj z daljnosežnimi posledicami: liturgična reforma. Nadškof Lefebvre je bil kot generalni predstojnik očetov Svetega Duha priča nastajanju nove maše, ki jo je na skupščini Svetovne zveze generalnih predstojnikov kot „normativno mašo“ predlagal pater Annibale Bugnini, in je bil zgrožen.
Od takrat se je boril proti tej protestantizaciji maše in postajal vse bolj navezan na tradicionalno liturgijo, katere čudovite učinke na duše je poznal. V pridigi ob svojem duhovniškem jubileju je te učinke podrobno in čustveno opisal: „Videl sem, kaj lahko stori milost svete maše,“ in navedel imena duš, ki so bile spremenjene.
Zarota francoskih škofov
Kot piše nadškof Tissier de Mallerais v življenjepisu nadškofa Lefebvra: „Škofov v Franciji ni moglo ne skrbeti semenišče, v katerem se še vedno obhaja ‚latinska maša‘, nosi duhovniški talar, upošteva strogo pravilo, izvaja ‚predkoncilsko‘ usposabljanje in v katerega se zgrinjajo francoski duhovniški kandidati,“ o čemer so francoski škofje razpravljali na svojem srečanju v Lurdu leta 1972.
Kmalu so svoje pritožbe prenesli v Rim in zadevo je prevzel kardinal državni tajnik Jean Villot – Francoz. Nadškof Roger Etchegaray, takratni marsejski nadškof in predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc, je obljubil, da bo „v šestih mesecih Ecône ukinjen“. 4. maja 1974 je nadškofa Lefebvra sprejel nadškof Augustin Mayer, tajnik Kongregacije za redovne in posvetne ustanove.
Apostolski vizitatorji
Slednjega je zanimala ustanovitev hiše v Albanu, vprašal je o liturgiji, ki se obhaja v Écônu, ter izrazil presenečenje in zaskrbljenost, da se v semenišču obhaja le tridentinska maša. Kolesa so bila zdaj v teku in 11. novembra 1974 je bila pri ustanovitelju opravljena apostolska vizitacija, da bi v imenu treh rimskih kongregacij opravil preiskavo.
Vodila sta jo škof Albert Descamps, tajnik Svetopisemske komisije, in msgr. Guillaume Onclin, podsekretar Komisije za revizijo Zakonika kanonskega prava. Pred bogoslovci sta imela „teološko sporne pripombe […] Menila sta, da je posvečevanje poročenih moških normalno in neizogibno, nista priznavala, da je resnica nespremenljiva, in izrazila dvom glede fizične resničnosti Kristusovega vstajenja“, zapiše biograf nadškofa Lefebvra.
Nadškof Lefebvre je bil 21. novembra v Rimu, kjer je obiskal vpletene kongregacije. Ob odzivih, na katere je naletel, je razumel, kaj se pripravlja, in v Albanu je „v trenutku ogorčenja“ na enem samem posvetu pripravil osnutek deklaracije, ki je danes stara 50 let.
Če je bila neposredni povod za njeno pisanje vizitacija semenišča v Écônu, pa je bil globlji motiv, ki ga je spodbujal, ista ljubezen do maše, katoliškega duhovništva in večnega Rima, ki ga je vodila k ustanovitvi Bratovščine.
Njegova izjava izraža vso dušo rimskega duhovnika, afriškega misijonarja, škofa, ki ga prežema gorečnost za svetost duhovništva, in neomajnega zagovornika Kristusovega kraljevanja pred novotarijami, ki so zajele Cerkev, kot da bi jo hotele pogoltniti.
Ta reformacija, ki izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma in v celoti zastrupljena; izhaja iz krivoverstva in se končuje v krivoverstvu, čeprav vsa njena dejanja formalno niso krivoverska. […] Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je glede na naše odrešenje kategorična zavrnitev te reformacije.
Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem.
Vir: fsspx.news
