Ali je krščansko dajati prednost krščanski kulturi? Tukaj je nekaj misli o besedah papeža Frančiška, ki jih je zapisal p. Nicolas Cadiet, FSSPX.
Sveti sedež je 17. julija objavil Pismo njegove svetosti papeža Frančiška o vlogi literature pri formaciji, da bi spodbudil branje ne le med bogoslovci in duhovniki, kar je bil njegov prvi namen, temveč tudi med vsemi verniki.
Lahko le pozdravimo spodbudo vsem, naj v prostem času (pismo je objavljeno ob poletnih počitnicah) berejo knjige, namesto da bi se prepustili „naši sedanji nenehni izpostavljenosti družbenim omrežjem, mobilnim telefonom in drugim napravam.“ (št. 2)
Prav tako papež ne vztraja le pri intelektualni obogatitvi bralne prakse, ampak tudi pri simpatiji, ki jo jezik vzpostavlja med avtorjem in bralcem, kar je Frančišku draga tema.
Takšna izkušnja nam omogoča, da se razumemo onkraj tega, kar lahko izrazijo abstraktne ideje, da se prepustimo dovzetnosti za nepoznano stališče, namesto da se pred njim zaščitimo z debelo intelektualno in čustveno lupino, in da se ob tej priložnosti celo bolje razumemo in morda popravimo.
Branje življenjepisov ali spisov svetnikov je včasih plodna priložnost za izpraševanje vesti. Obžalujemo pa, da ni niti besede o potrebi po branju za spoznavanje in poglabljanje lastne kulture: o poznavanju klasikov.
Kajti žal je tudi Frančišku draga težnja, da se zgraža nad „maliki samoreferenčnega, lažno samozadostnega in statično konvencionalnega jezika“ (št. 42) brez kakršnegakoli upoštevanja sinovske predanosti, ki jo je normalno uresničevati do svoje družine, svoje kulture, svoje civilizacije. 1
Ali sveti Pavel ne razglaša svoje navezanosti na ljudstvo in celo svoje strogo farizejsko vzgojo, da bi pokazal, da je vera, ki jo zdaj oznanja, zgolj njena uresničitev? Ali si ni Učlovečena Beseda prevzela človeško naravo v določeni pokrajini in v določenem času in ali se njegovo oznanjevanje ne odraža v številnih podrobnostih, ki jih je sprejela liturgija („tabernakelj“, „Jagnje Božje“, nekvašen kruh itd.)?
Bog je ustvaril naravo in ve, kako deluje; ustvaril je drevesa s koreninami in ljudi v družinah. Apostoli in misijonarji niso čutili, da morajo pozabiti, kdo so, da bi navezali stike z vsemi ljudstvi sveta.
Kar zadeva stike med kulturami, če se hočeš naučiti jezika, moraš že poznati svojega; neki pisatelj je nekoč dejal, da pesnik dobro poje le, če sedi na svojem družinskem drevesu. Ko se predstavljate, morate vedeti, kdo ste, da boste imeli kaj predstaviti! Toda idealni, univerzalni, razosebljeni človek ne obstaja, razen v namišljenem svetu razsvetljenstva, katerega univerzalizem je sekal glave in sejal semena revolucije.
Poleg tega je naravno, da vera prežema krščansko življenje in da se izraža navzven z umetnostjo, javnim bogoslužjem in organizacijo družbe nasploh. Kdor se sramuje obdobja v Evropi, v katerem se je katoliška vera lahko razvijala, svoje vere preprosto ne ljubi, ker jo želi ohraniti zapleteno.
Ljubiti zgodovino, iz katere izhajamo, torej ni napuh ali samovšečnost; to je povsem naravno, tako kot ljubiti svoje starše. Gre za krepost, imenovano sinovska vdanost, ki jo je Bog še posebej blagoslovil, kajti ko spoštujemo svoje starše, spoštujemo Božjo podobo. ‘Wokeizem’ je le ena od različic zavračanja očetovstva. Škoda, da mu nekateri veliki glasovi cerkvenega sveta ponujajo roko.
Ljubezen do resnice, ki smo jo prejeli, ni aroganca; izhaja celo iz ponižnosti, saj jo prepoznamo kot brezplačen Božji dar. Braniti jo pred njenim nasprotjem ni zlo, saj je nasprotje resnice laž, laž pa ni mogoče ljubiti.
Gojiti poznavanje svoje dediščine ni isto kot zapirati se vase in verjeti v nespremenljivo resnico ni isto kot preprečevati razpravo, kajti če trdimo, da želimo „dialog“, mora biti ta namenjen izpopolnjevanju našega poznavanja resnice; sicer bo šlo le za „spopad monologov“.
Za dokaz tega si preprosto oglejte to, čemur danes pravimo „javna razprava“: zakon močnejšega v medijih. Nič ni bolj diktatorskega od relativizma, saj nima pravega razloga, da bi se vsiljeval.
Kot je dejal sveti Pij X., „civilizacija ni nekaj, kar bi bilo treba šele najti, niti novega mesta ni treba graditi na meglenih pojmih; obstajala je in še vedno obstaja: to je krščanska civilizacija, to je katoliško mesto. Treba jo je le nenehno vzpostavljati in obnavljati proti nenehnim napadom norih sanjačev, upornikov in nesrečnikov. OMNIA INSTAURARE IN CHRISTO“ 2.
1 Ni naključje, da je bilo to pismo omenjeno med nedavno polemiko v kolumnah ‘La Croixa’ o povezavi med politično desnico in zahtevo po krščanski civilizaciji. Eden od protagonistov je sklicevanje na naravno pravo postavil pod vprašaj kot „mogočno malikovanje“, svetnike in umetnike krščanstva pa je videl le kot „dekonstruktorje“.
2 Sveti Pij X., Notre Charge Apostolique [Naše apostolsko poslanstvo], 25. avgust 1910.
