Dragi sobratje, spoštovani bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Pred časom sem naletel na majhno zasebno publikacijo patra Johannesa Marie Lenza. Leto 2025 je leto milosti, saj je sveto leto. Mislim, da je ta publikacija duhovni in asketski program za vsakega od nas, zelo primeren za preusmeritev našega življenja na bistvene stvari. Rad bi, da bi bile te besede patra Lenza na voljo čim večjemu številu ljudi. Prosim tudi vas, da jih razširjate!
Kdo je bil pater Johannes Maria Lenz? Rodil se je leta 1902 v Gradcu, leta 1923 vstopil v jezuitski red in bil po usposabljanju v redu ter študiju filozofije in teologije leta 1935 posvečen v duhovnika. Pozno jeseni 1938 ga je preiskoval Gestapo in ga obtožil širjenja „poročil o grozodejstvih“ in žaljenja Adolfa Hitlerja. Konec leta 1938 je bil do maja 1940 zaprt na dunajskem deželnem sodišču. Avgusta 1940 so ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je kot zapornik ostal do aprila 1945 in bil deležen trpinčenja in mučenja. Po izpustitvi je nekaj časa ostal v Dachauu kot dušni pastir, nato pa je deloval kot duhovnik v dunajski nadškofiji. Svoje izkušnje iz Dachaua je zapisal v knjigi Kristus v Dachauu, tudi na izrecno zahtevo papeža. Pater Lenz je vedno ostal zvest tridentinski maši in nepopačenemu oznanjevanju katoliške vere. Dunajska nadškofija ga je hudo preganjala. Zato je preostanek življenja preživel v Beljaku in si še naprej prizadeval za zveličanje duš. 16. julija 1985, na praznik Device Marije z gore Karmel, se je končalo zemeljsko življenje tega velikega avstrijskega duhovnika.
Tu je publikacija:“O krščanski ljubezni”:
1. Prava krščanska ljubezen ne potrebuje veliko besed, ampak veliko dejanj! Živi samo z žrtvijo in molitvijo – ali pa sploh ne živi!
2. Vsak dan molite za to ljubezen! Še posebej pri Božji daritvi ljubezni (sveti maši) in po Božjem prazniku ljubezni (svetem obhajilu). „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem … in svojega bližnjega kakor samega sebe!“ (Mt 22,37-40).
3. Nikdar ne izreci slabe besede! Ne eksplodiraj iz nje! (prim. Jak 3,1-12). „Bodite enega srca in ene duše!“ (Apd 4,32). Strankarstvo in ‘pajdaštvo’ sta propad dobrega duha v vsaki krščanski skupnosti.
4. V osnovi dobro misli o svojem bližnjem. Ne predvidevaj slabih namenov. Sprejemaj opravičila. Nekateri ljudje mislijo dobro samo o sebi – vedno mislijo, da so drugi krivi.
5. Beri mesečno (ali vsako nedeljo): Kor 13,1-7 in Mt 25,31-46. „Karkoli storite najmanjšemu od teh ljudi …!“ Resnična, prava ljubezen nam postane lahka, takoj ko v sočloveku vidimo Kristusa!
6. „S svojo potrpežljivostjo si boste pridobili svoje duše.“ (Lk 21,19). To pomeni: brez potrpežljivosti je duša izgubljena! Brez potrpežljivosti ni ponižnosti, brez ponižnosti ni ljubezni, brez ljubezni ni kreposti.
7. „Glejte, kako dobro in prijetno je, če so bratje (ali sestre) zbrani v edinosti!“ (Ps 132,1) Bodimo prijazni do vseh v mislih, besedah in dejanjih! Kristus, ki je milostljiv v naših dušah, nam bo hvaležen! „Svojim angelom je zate zapovedal …“ (Ps 91,11) Nebeški knezi spremljajo naša življenja!
8. Krščanska skupnost brez ljubezni je nenaravna, je zanikanje krščanstva. Zlasti v samostanu bi morala ta ljubezen vladati – ne le biti tam! „To je moja zapoved …“ (Jn 15,12) „Nova zapoved … Ljubite se med seboj …“ (Jn 13,34).
9. Duhovna, krščanska oseba je pogosto „navdušujoče prijazna“ do tujcev, do tistih v istem gospodinjstvu pa prej nasprotno: naši prvi „bližnji“ so naši bratje in sestre, naša družina, ljudje okrog nas.
10. Nikdar na nikogar ne kričite ali vpijte. To ni primerno za Gospodovo hišo, ne za Božje otroke! „Nežno grajajte!“ (1 Tim 2,25), „zasebno“ (Mt 18,15), „z nami ravnaš z velikim spoštovanjem.“ (Mdr 12,18) … O Bog, in spoštuješ svobodno voljo, ki si nam jo ti sam dal.“
11. Nikdar se ne prepirajte – še najmanj pred drugimi! V nasprotnem primeru bodo izgubili vero in spoštovanje do našega krščanstva. Postali jim bomo moteči. Plemenita vzdržljivost in molk bosta pokazala junaka! Kar ni mogoče doseči z ljubeznijo, je treba prenašati s potrpežljivostjo – in molitvijo. Samo smrt pozna „morati“.
12. Nagajanje in kritiziranje je slaba navada nezrelih. Ko govori ljubezen, je to vedno prava beseda na pravem mestu. Tam, kjer govorita vera in razum, ljubezen do Boga oznanja sveto Božjo voljo! Usmilite se – tudi podrejenih – vedno in povsod, kjer govori sveta Božja volja.
13. Prava ljubezen je nesebična. Nenehno se ukvarja s tem, da bi pomagala drugim in jim prinašala veselje. Neprestano išče „najmanjše od teh“ (Mt 25,40), v katerih srečuje Kristusa. To je ljubezen, zaradi katere je vsak samostan, vsak krščanski dom raj. „Eden za vse, vsi za enega!“
14. Z dobrimi ljudmi je lahko shajati – tudi s pogani in brezbožniki (prim. Mt 5,44-48). Pri težavnih značajih je potrebna velika krepost. Ti so še toliko bolj občutljivi in zato potrebujejo še več ljubezni. Zato tu še toliko bolj velja naslednje: „Karkoli storite najmanjšemu od teh, ste meni storili!“
15. Vsako človeško srce hrepeni po ljubezni! Člani reda naj bi se na primer radikalno odpovedali vsem svojim bližnjim. Zato v samostanu pričakujejo bogato nadomestilo – in to upravičeno! V nasprotnem primeru bodo ljubezen iskali drugod. Naj nam to ne spodleti – sicer bomo sokrivi!
16. Božje otroke povezuje Kristus, učlovečena Božja ljubezen. Kristus je živel in umrl za vse – hrana za dušo in brat nam vsem – rešitelj v smrti – neskončna nagrada v večnosti! Kakšni božanski vzgibi! „Otročiči, ljubite se med seboj,“ vedno znova opominja ostareli učenec ljubezni, Janez.
17. Kristusova božanska milost in božanska hrana nas povezujeta neprimerljivo trdneje in dragoceneje od vseh krvnih vezi. Kakšna tragedija je, kadar gremo drug mimo drugega kot tujci ali sovražniki. Kako pogosto se to dogaja! Nikdar ne pozabimo: Krščanstvo stoji ali pade na ljubezni!
18. Pri vsakem izpraševanju vesti, pri vsaki spovedi: nikdar ne pozabi na grehe proti ljubezni! V nasprotnem primeru bi bilo oboje brezplodno, spoved pa bi bila pogosto celo nevredna. „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi …“ (Mt 6,12) „Karkoli ste storili najmanjšemu od teh…“ (Mt 25,40) In še in še: glej Kristusa v svojem bližnjem!
19. „Ne pustite, da bi sonce zašlo nad vašo jezo!“ (Ef 4,26). Kristusove besede: „Ko prinesete svoj dar na oltar …“ (Mt 5,23-24). Si koga prizadel? Pohiti in mu s toplim stiskom roke povej: „Žal mi je!“ (Lk 17,4). Tako ljubezen zori na poti k Bogu, neskončni ljubezni!
20. Lahko imaš, si, veš, znaš, zmoreš in si naredil vse, kar si je mogoče zamisliti: če manjka ljubezen, je vse brez vrednosti. „Ne bi bil nič! … Mi nič ne koristi!“ (1 Kor 13,2.3) – Z ljubeznijo pa je pred Bogom vse dobro in veliko – tudi najmanjši in najrevnejši so v Božji milosti.
Ta čudoviti nasvet vam z veseljem damo na voljo tudi v obliki zloženke, ki bo na voljo v naših kapelah!
Smo sredi svetega božičnega časa, mesec januar pa je mesec, ki je še posebej posvečen pobožnosti do deteta Jezusa in presvetega Jezusovega imena. Gojimo te lepe pobožnosti, pogosto hodimo k jaslicam, k detetu Jezusu, k Sveti družini. V miru in predanosti molimo čudovite litanije Jezusovega imena ali čudovito tradicionalno molitev k praškemu Detetu Jezusu. Naj nam Jezus pomaga, da bomo vsak dan napredovali v ljubezni, in naj nam za to podeli bogate milosti.
Veliko molimo za Cerkev, molimo za poklice, duhovniške poklice, redovniške poklice. To je naša velika skrb v svetem letu 2025. Prosim, da bi za te namene resnično obhajali duhovniški četrtek, petek prevetega Srca in soboto brezmadežnega Srca. Vernike pozivam, naj se na te dneve udeležijo svete maše, prejmejo zakramente in veliko molijo za te namene. Tridnevje v začetku meseca je velik blagoslov.
Blagoslovljeno sveto leto 2025!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. januar 2025
