Sveto leto 2025 – Poklici za Cerkev, 3. prispevek
Ta pregled je pregled prek oči dogajanja v slovenskih semeniščih, ne v semeniščih Bratovščine in obravnava tudi nekatere zgodovinske in podobne okoliščine v Sloveniji in širše, saj brez tega ne moremo razumeti, kako se je po 2. vatikanskem koncilu vse skupaj sesulo.
Znano je, da smo imeli na habsburških tleh jožefinizem, ki je pustil močne posledice, poleg tega pa smo tudi imeli neke vrste janzenizem in moralni rigorizem. Jožefinizem je pomenil nekakšen državni nadzor nad cerkvenimi zadevami, kar je sčasoma privedlo tudi do tega, da je verska vzgoja iz družin vse bolj prešla v šole, kar se je kasneje sicer končalo, se pa še naprej nadaljuje v tem, da se verouk uči po župniščih in cerkvah. Vse to je pustilo kar močne posledice v verovanju naših ljudi in v delovanju duhovščine. Zaradi razsvetljenskega racionalizma se je nekako odreklo razumu oz. imelo nekakšno bojazen do racionalizacije katoliške vere, kar se je še kako odražalo v tem, da se je bodisi postavljalo na prvo mesto moralo namesto vere, bodisi se je namesto obuditve razumnega obravnavanja vere, kakor ga je ponovno promoviral denimo papež Leon XIII. ob koncu 19. stoletja, raje zgolj prakticiralo pobožnosti, tudi na račun premišljevalne molitve. Zato ni težko tudi med tradicionalnimi verniki dobiti ljudi, ki praktično ne morejo moliti, ne da bi stalno nekaj brali in recitirali, niso pa zares sposobni premišljevalno ali meditativno moliti. Bili so seveda poskusi s strani določenih vidnih škofov in duhovnikov, da bi se šlo v smeri, ki jo je s ponovno obuditvijo sholastike začrtal omenjeni papež Leon XIII., vendar moramo reči, da je zadeva pravzaprav spodletela. Veliko vlogo je na prelomu 19. in 20. stoletja imelo tudi krščanskosocialno gibanje, ki je nedvomno imelo svoje dobre plati, danes pa vemo, da je prav po njem in po drugih podobnih gibanjih postopoma v cerkveno tkivo pronical tako liberalizem, kot tudi v določeni meri socializem in seveda modernizem. Vemo, da so določeni škofje bili trd boj, da bi bila duhovščina ustrezno formirana, da bi bila „rimska“, pravoverna in podobno, a so bili le delno uspešni.
Narodni jezik, torej slovenščina, je dobival vse večjo vlogo, kar je lahko bilo po eni strani dobro, po drugi pa je pri večjem delu slovenske duhovščine to lahko pomenilo manjšo izvedenost v jeziku Cerkve, latinščini. Na bogoslužnem področju se je to ravno tako poznalo. Oboje je pomenilo, da če so bili recimo duhovniki Avstrijskega Primorja (Goriška, Tržaška, Istra, Reka s Kvarnerjem) deležni predavanj v latinščini v večnarodnem Osrednjem semenišču v Gorici, so bila predavanja v Ljubljani že v slovenščini. Znano je, kako so tisti bogoslovci, ki so po drugi svetovni vojni delali v Ljubljani izpite, slednje zagovarjali v latinščini, njihovi kolegi iz ljubljanske (nad)škofije in lavantinske (mariborske) škofije pa v veliki meri že v slovenščini. S tem ne trdimo, da latinščine ti duhovniki ne bi več obvladali, vsekakor pa se je zaradi tega raven manjšala. Zelo se je manjšala uporaba koralnega petja v korist tistega v ljudskem jeziku, čeprav je tega še vseeno nekaj bilo, kasneje pa je brez težav praktično izginilo. Ostalo je ljudsko petje v slovenskem jeziku, kasneje pa so vse večjo vlogo začele dobivati takšne in drugačne popevke. Med vojno in takoj po vojni rojeni duhovniki so že imeli tudi prve popevkarske bende – zelo znan tak bend so recimo bili »Klicarji«, katerega član je bil tudi donedavni koprski škof, msgr. Bizjak.
Problematičen je bil tudi tiste vrste klerikalizem, ko so laiki čedalje bolj vse, kar je zadevalo versko raven dajali v roke duhovščini, češ da je to samo njihova naloga, medtem ko imajo oni svoje zaposlitve. To je privedlo do tega, da so ljudje še hodili k maši in pobožnostim, čeprav k slednjim bolj ženski del in otroci, niso pa več njihova življenja bila v vsakdanu bogoslužna. Razkorak med tem, kar so živeli v zasebnosti in kaj izpovedovali v cerkvi, je postajal pri mnogih precej velik. Tako ni bilo nič nevsakdanjega, da so bili kje liberalnih ali socialističnih nazorov, pa so vseeno bili vsako nedeljo in praznik pri maši, kakor tudi imeli vse zakramente. Govorimo torej o čedalje večjem uveljavljanju meščanstva. Sekularizacija in sekularizem je nato, potem ko v koncilskem in pokoncilskem obdobju ni bilo več varoval, prišel v samo notranjost Cerkve, v smislu vernikov in duhovščine. Skratka, ker se ni dajalo nekega velikega poudarka razumni veri, je na koncu bilo pomembno le še, da se ohrani neka morala in da so pobožnosti, vse ostalo ni bilo tako pomembno. Danes to recimo vidimo pri vernikih in duhovščini, ki so nekako po eni strani konservativni in se močno zatekajo k pobožnostim, lahko bi rekli, da vanje celo bežijo, kakor tudi skušajo ohranjati neko moralo in približno katoliški nauk. Lahko rečemo, da je to »janezpavlovski« konservatizem. V resnici pa se ta moralni in dogmatični sistem ne more ohranjati, temveč počasi a gotovo propada, kakor tudi ne morejo pomagati vsa takšna in drugačna češčenja in pobožnosti pri tem, da se cerkve ne bi praznile, če pa po drugi strani ni prave maše (tu seveda ne mislimo samo na sveto mašo, ampak hkrati z njo tudi vse bogoslužje, zakramenti in zakramentali, a je seveda najpomembnejša maša in ta izraz nekako vse skupaj vsebuje).
V sedemdesetih letih 20. stoletja smo še imeli velike generacije bogoslovcev in še kar nekaj duhovnikov, čeprav spet žetev niti z največjimi generacijami ni bila tako bogata, da se ne bi že takrat v obrisih kazalo črno nebo, ki je prihajalo iz ozadja – v času tridesetih let so se črni oblaki že močno pokazali, saj se je tudi že začelo dogajati, ko so še bile tri škofije, da je recimo iz koprske škofije tudi že kakšno leto minilo brez nove maše, kar pa tudi pomeni, da katero leto ni bilo več bogoslovca iz te škofije, če pa je kateri bil, je morda že zapustil bogoslovje. V tem času devetdesetih in dvatisočih let to za ljubljansko in mariborsko (nad)škofijo še ni veljalo. Tudi je začenjalo biti tako, da vsako leto prav veliko bogoslovcev v samo bogoslovje ni več vstopilo – najprej seveda v relativnem smislu, potem pa tudi v številčnem smislu. V glavnem, sedemdeseta leta so še poznala velike generacije, nato se je vse skupaj čedalje bolj manjšalo. Zakaj so bile te generacije velike? En razlog je gotovo v tem, da so ti bogoslovci in redovniški kandidati še prihajali iz številčnih družin, ki bi jih lahko še imenovali za tradicionalne, ki so pa potem kmalu izginile. Moramo pa tudi reči, da so bili slovenski katoličani zaradi revolucionarnega nasilja pod velikimi preizkušnjami. Ni bilo neobičajno, da bi marsikateri od teh bogoslovcev ali duhovnikov ne imel preganjanega ali celo ubitega starša ali sorodnika oz. da je bil žrtev nasilja recimo domači župnik. Tako ali tako se je med drugo svetovno vojno in po njej tako ali drugače poskrbelo še za zadnje zares sposobne duhovnike – z ubojem ali izgnanstvom. Svoj vpliv je imelo tudi pajdašenje z oblastmi in članstvo, čeprav morda v neki dobri veri, v „Cirilmetodijskem društvu“. Te preizkušnje, ki jih je slovenska Cerkev doživljala, pa kasneje več niso imele več nekega vpliva, sploh ko je nastopila naslednja generacija. Vsekakor so vsi omenjeni in drugi razlogi pripeljali do tega, da se je pač vse tisto, kar je bilo prej, pustilo brez težav za sabo, saj so bili tu moderni izzivi, z optimizmom sedemdesetih let in dejstvom, da je bil papež slovanskega rodu, možat in vitalen, pa se ni preveč skrbelo za upad duhovnih poklicev, čeprav je slednji bil, kakor smo omenili, že zelo resen v devetdesetih letih, da ne govorimo o kasnejših letih.
Skušalo se je reagirati z modernizacijo bogoslovca in duhovnika, kakor tudi redovnika in redovnice, kar pa ni pripeljalo do povečanja poklicev. Negativni trend je pač bil nezaustavljiv, ne glede na to, da je vsake toliko prišla morda katera bolj številna generacija, zadnja leta niti temu več ni tako. Ni kaj, ne more biti kot prej, če pa je vse drugače, le da vse to novo ne prinaša rezultatov. Ko govorimo o večjih generacijah, je treba povedati, da se je zaradi velikega števila bogoslovcev leta 1968 spet vzpostavilo bogoslovje v Mariboru (s podružnico Teološke fakultete v Ljubljani), kar je trajalo do leta 2012, ko je zmanjšano število pomenilo ponovno združitev vseh v Ljubljani.
Pred nekje dvajsetimi leti je kriza s poklici že bila velika, a so se očitno še vsi nekako slepili in pometali pod preprogo. Duhovniki velikih generacij so bili nekako v svojih najboljših letih – stari kako leto manj ali več kot petdeset. Bila so to zadnja leta papeževanja Janeza Pavla II. in v Sloveniji je še bil zelo živ spomin njegovih dveh obiskov v letih 1996 in 1999 (razglasitev za blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je sedež lavantinske škofije prenesel iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor – to je bila prva beatifikacija Slovenca), vse je potekalo nekako po ustaljenih tirnicah, saj so bile cerkve še kar polne in se je po župnijah še marsikaj dogajalo. V letih papeža Benedikta je nekako bila stagnacija, delalo se je naprej kot vedno, a število duhovnikov je vse bolj upadalo in starost večala. Trend padanja pa je bil nezaustavljiv, tako da se je, če gledamo procentualno, prišlo do tega, da smo prišli v Sloveniji na nekje 7,5 % katoličanov, ki so redni nedeljniki, da torej hodijo k maši praktično vsako nedeljo, kar pomeni določeno zmanjšanje, ki se je v koronski krizi le še povečalo in pospešilo. Sociologi ugotavljajo, da se je v Evropi upad občutno povečal od leta 2005 naprej, od leta smrti Janeza Pavla II. naprej, torej. Podatki tudi pri nas to potrjujejo. V zadnjem desetletju se je tudi pri nas sicer pričelo ukinjati in združevati župnije, zlasti se je to zgodilo bolj drastično v koprski škofiji, drugod nekako po potrebi. Škofija Koper je tako s 189 župnij prišla na 100 župnij, vendar pa so številne v soupravi in duhovnikov je vse manj in so vse bolj v letih. V zadnjih petnajstih letih se že močno pozna zmanjšanje števila duhovnikov, saj jih je že po nekaj desetin manj. Velja omeniti, da se v mariborski metropoliji poslužujejo spodletelega poskusa iz sosednjih držav, ko ni več klasičnih župnij, ampak imajo nekakšne pastoralne zveze in podobno. Ob teh poskusih se potem človek vpraša, ali ni morda bolje župnij ukiniti in jih pač združiti v večje enote, ne pa da se laže samim sebi. Torej enostavno večje župnije, ne pa raznih čudnih zadev s čudnim imenom, ki v resnici že so velike župnije, vendar si jih še ne upajo tako poimenovati, pa na papirju še pustijo živeti stare manjše župnije. In potem župnik koordinator, ki ima pod sabo neke koordinirane župnike, enega ali še katerega poleg, saj jih več tako ali tako ni kje dobiti.
V tej smeri moramo omeniti, kako so v Sloveniji leta 2006 imeli veliko optimizma, saj so ustanovili tri nove škofije. Iz dela ozemlja nadškofije Ljubljana je bila ustanovlje škofija Novo mesto, iz delov ozemlja mariborske škofije pa sta nastali še celjska in murskosoboška škofija, mariborska pa je bila povzdignjena v nadškofijo. Iz ene metropolijev Ljubljani sta tako nastali dve. Verjetno se bo kmalu spet zmanjšalo število škofij. Vsekakor pa se je zgodila velika birokratizacija, namesto, da bi se slednja zmanjšala, zgodila se je tudi velika centralizacija, namesto decentralizacije. Enkrat je neki italijanski duhovnik navedel pričevanje svojega prastrica, ki je bil škof, da so v času koncila vsi pričakovali zmanjšanje birokracije in večjo svobodo, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Noben škof v resnici tako ni kaj preveč samostojen, kontrola iz centrale pa vemo, kakšna je. Pustimo.
Dolžni smo podati še število bogoslovcev. Dvajset let nazaj je bilo skupaj še kakih sedemdeset bogoslovcev v obeh bogoslovjih, v akademskem letu 2024/25 jih je 19 v bogoslovju v Ljubljani, in sicer iz vseh šestih škofij in en v Rimu. Vse škofije imajo nekje trikrat do štirikrat manj bogoslovcev oz. še slabše. Bera novomašnikov je tudi vsako leto precej revna. Četudi slednji so, jih je premalo, da bi škofije glede razmerja med umrlimi in novimi bile vsaj na ničli – navadno so glede tega v minusu, kar se bo le še povečalo v naslednjih letih.
Stanje je seveda žalostno, ampak takšna je resničnost. Nihče se ne veseli in nihče mazohistično ne uživa v tem izumiranju, ne želimo pa si lagati. Na ta način seveda bolje ne more biti – kdor misli nasprotno, nima občutka za resničnost in si laže, s tem, da ve, da si laže. To, v kar se je šlo, je prineslo propad. Nadškof Lefebvre je dejal v znameniti izjav izpred petdesetih let: „Vse te reforme so namreč prispevale in še vedno prispevajo k uničevanju Cerkve, k uničenju duhovništva, k ukinitvi mašne daritve in zakramentov, k izginjanju verskega življenja…“ Duhovniki so danes po župnijah osamljeni, nerazumljeni, duhovniška identiteta jim ni jasna, velikokrat se morajo ukvarjati s stvarmi, ki nimajo neke tesne povezave z duhovniško službo. Veliko več je pogrebov kot krstov, še tisti krsti, ki so, so navadno krsti nezakonskih otrok. Porok je le za vzorec in skoraj vedno gre le za ureditev izvenzakonskega stanja, običajnih porok praktično ni več, skoraj vsi mladi prej že živijo skupaj in imajo izvenzakonske odnose. Naše in mlqajše generacije niti več ne dajejo krstiti otrok, k verouku jih skorajda več ne vpisujejo. Če so prej prekinili s Cerkvijo po birmi, pa je sedaj vse bolj pogosto, da se to zgodi že po prvem svetem obhajilu. Odveč je najbrž poudarjati, da mnogi ti otroci ne poznajo niti osnovnih molitev ali se niti ne znajo pokrižati, saj se doma ne moli več niti osnovnih molitev. Predstojniki pravijo, da se zagotovo najde mesto v teh možnostih pastoralnega delovanja, ki so po škofijah, kjer se bo nekdo našel in čutil izpolnjen. Temu seveda ni in ne more biti tako, saj se je zadeva že rodila pokvarjena, pa se ni v teh desetletjih popravila in se tudi ne bo.
Morda smo verniki pod okriljem bratovščine za sedaj še „mala čreda“, vendar pa vseeno vidimo neke spodbudne znake in sadove, ki jih prinaša tradicionalno katoliško versko življenje. „Zato brez kakršnegakoli duha upora, grenkobe ali zamere nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nas vodi brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti katoliški Cerkvi, vrhovnemu pastirju in potomcem. Zato se trdno držimo vsega, kar se je verovalo in izvajalo na področju vere, morale in liturgije, v poučevanju katekizma, oblikovanju duhovnikov in instituciji Cerkve, s strani Cerkve vseh časov; vsega tega, kar je kodificirano v tistih knjigah, ki so izšle pred modernističnim vplivom koncila. To bomo počeli, dokler resnična luč izročila ne razblini teme, ki zastira nebo večnega Rima.“ Verjamemo, da bo počasi rastlo število vernikov, lačnih in žejnih Božje resnice, ki bodo potrebovali tradicionalnih duhovnikov in verujemo, da bo dobri Bog te duhovnike tudi naklonil. Delajmo vse, kar je v naši moči, v ta namen – duhovno in materialno.
