Mar ne bi morali iz misli pregnati ugovore, zaradi katerih še vedno oklevamo?
Prvi jubilej je razglasil papež Bonifacij VIII. za leto 1300. Slavje je bilo nepredstavljivo, tok romarjev pa je presegel vse, kar je Rim mogel sprejeti. V sveto mesto je prišlo več kot dva milijona romarjev in nikdar manj kot dvesto tisoč hkrati.
Ko vemo, kakšnim nevarnostim so bili romarji v tistih časih izpostavljeni, pa naj so romali v Rim ali v Kompostelo, ali ne bi morali iz misli pregnati ugovore, zaradi katerih še vedno oklevamo? Dejansko je bila v tistih krščanskih časih vera tako globoko zakoreninjena v srcih vernikov, da je možnost milosti, ki jih je obljubil Kristusov namestnik, premagala vso človeško previdnost.
Rim je mesto, ki ga ljubi Bog
Najbolj častitljivo izročilo, za katerega je papež Benedikt XIV. jamčil z vso svojo papeško avtoriteto, pripoveduje, da je leta 38 pred Kristusom, v zgodnjih dneh Avgustove vlade, iz rimske zemlje v predelu za Tibero ves dan iztekal izvir olja. Ta čudežni dogodek je napovedoval prihod Mesije v času vladavine tega cesarja in zaznamoval posvetitev Rima kot novega svetega mesta.
Dejansko so v Stari zavezi za posvetitev kraljev uporabljali olje in ta običaj se je ohranil v Cerkvi. Prvi kristjani v Rimu so v olju videli našega Gospoda Jezusa Kristusa, v izviru pa blaženo Devico Marijo, njegovo mater. Olje, ki je teklo po rimskih tleh, je naznanjalo spreobrnjenje cesarstva.
Papež Kalist je v bližini kraja čudeža kupil stavbo Taberna Meritoria, nekakšno bolnišnico za nekdanje rimske legionarje (podobno kot Les Invalides v Parizu), in zgradil cerkev, posvečeno Mariji Vnebovzeti, Santa Maria in Trastevere. V notranjosti je napis: „Tu je izteklo olje, ko se je Bog rodil iz Device. S tem oljem je Rim posvečen kot glava obeh delov sveta.“
Rim je novi Jeruzalem
„Vsekakor je in bo Jeruzalem za kristjane velik in neprimerljiv spomin; toda samo Rim je za kristjane obvezujoč. Tam Kristus izpolnjuje svojo obljubo, da bo z nami vse dni do konca časov. Tam njegov večno živi križ sije na Zahodu, domovini civilizacije, in na preostalo vesoljstvo ter ga razsvetljuje in poživlja.“
„Starodavni Sion ohranja spomenike in sledove Kristusovega bolečega trpljenja; toda Rim, novi Jeruzalem, je tisti, ki je postal rezervoar odrešilne krvi, ki jo izliva in služi vsemu svetu po vseh kanalih oblasti, po vseh kanalih duhovništva. Jeruzalem je naša zgodovina, Rim je naše življenje,“ je nekoč dejal kardinal Pie.
Sveto olje je priteklo, kar je pomenilo posvetitev mesta. Tempeljska zavesa se je raztrgala, oltarni kamen se je razcepil, kar je pomenilo konec Stare zaveze, katere srce je bil Jeruzalem. Od takrat je Rim kraj, kjer se nahaja življenje.
Po vzpostavitvi miru v Cerkvi (313) je sveta Helena, mati cesarja Konstantina, ponovno odkrila pravi križ (praznik 14. septembra). Za hrambo te najznamenitejše relikvije je dala na mestu svoje palače, le nekaj sto metrov od Laterana, cesarske četrti, zgraditi baziliko Svetega križa v Jeruzalemu (328).
Poleg pravega križa je imela tudi prst svetega Tomaža, ki ga je potisnil v veličastno rano, dva trna s svete krone, žebelj s križanja in na križ prilepljeni napis, ki je v treh jezikih sporočal razlog obsodbe: „Jezus iz Nazareta, judovski kralj.“ Ta cerkev predstavlja Jeruzalem v novem svetem mestu in tu se papež ustavi na veliki petek po križevem potu v Koloseju.
Rim je posvečen s krvjo apostolov
29. junija 67 sta bila apostola Peter in Pavel, ki sta bila po Neronovem ukazu skupaj aretirana, izpuščena iz Mamertinskega zapora, kjer sta bila skupaj zaprta in kjer sta evangelizirala in krstila svoje paznike. Petra so odpeljali v Neronov cirkus na vatikanskih ravnicah, kjer so ga križali. Pavla, rimskega državljana, so odpeljali iz mesta in ga obglavili.
Kristjani so že od najzgodnejših časov označevali mesta pokopa apostolov, romarji pa so prihajali iz vsega cesarstva. V relativnem miru prvih treh stoletij so nad grobovi zgradili oratorije. Ko je Cerkev pod Konstantinom končno zmagala, je cesar zgradil baziliko svetega Petra v Vatikanu in baziliko svetega Pavla zunaj obzidja na ulici Via Ostiense.
Izkopavanja, ki jih je pričel papež Pij XII. in jih je od leta 1939 naprej izvajala Margherita Guarducci, so dokazala, da je izročilo govorilo resnico. Po več letih mukotrpnega dela so leta 1960 pod glavnim oltarjem našli svete posmrtne ostanke svetega Petra.
„Današnji praznik bi moral biti poleg spoštovanja, ki si ga je pridobil po vsem svetu, predmet posebnega češčenja v našem mestu, ki bi ga spremljalo posebno veselje: da bi tam, kjer sta oba glavna apostola tako slavno umrla, na dan njunega mučeništva prišlo do večjega izbruha veselja. Kajti to sta, o Rim, dva junaka, ki sta poskrbela, da je Kristusov evangelij zasijal pred tvojimi očmi; in prav po njiju si ti, ki si bila gospodarica zmote, postala učenka resnice.“
„To sta tvoja očeta in tvoja prava pastirja, ki sta, da bi te uvedla v nebeško kraljestvo, vedela, kako te ustanoviti, veliko bolje in veliko bolj srečno zate, kot tisti, ki so se potrudili postaviti prve temelje tvojih zidov, in od katerih te je eden – tisti, od katerega izhaja ime, ki ga nosiš – oskrunil z umorom svojega brata.“
„Ta dva apostola sta te dvignila na takšno stopnjo slave, da si postala svet narod, izbrano ljudstvo, duhovniško in kraljevsko mesto ter prek svetega sedeža blaženega Petra prestolnica sveta; tako da se nadvlado, ki ti jo daje božanska vera, razteza dlje, kot se je kdajkoli raztezala tvoja ozemeljska oblast,“ je dejal sveti Leon Veliki v pridigi na praznik blaženih Petra in Pavla.
Za njima je nešteto kristjanov prelilo svojo kri, več kot v kateri koli drugi regiji cesarstva, in ta kri, „seme kristjanov“, kot pravi Tertulijan, je bila ploden vir obilne žetve.
Rim je srce Cerkve
V skladu s Kristusovim naročilom v evangeliju: Peter je odšel iz Rima po poti Via Appia. „Ko vas bodo preganjali v tem mestu, bežite v drugo“ (Mt 10,23). Nenadoma je bil osupel; prikazal se mu je Kristus, ki je nosil svoj križ in hodil proti mestu. „Kam greš, Gospod?“ je zaskrbljeno vprašal Peter. „Grem v Rim, da bi me drugič križali.“
Lekcija je bila dovolj in Peter se je obrnil. Izročilo je na kraju srečanja pustilo svoj pečat in danes tam stoji majhno svetišče. V Rimu je namreč knez apostolov izpolnil Gospodovo prerokbo: „Ko pa boš star, boš iztegnil roke, in drug te bo opasal in te odvedel, kamor nočeš.“ (Jn 21,18). Apostol še dodaja: „To pa je [Jezus] rekel, da je naznanil, s kakšno smrtjo bo Boga poveličal.“ (Jn 21,5).
Več kot šestdeset let (1305-1376) so papeži bili stran od Rima, ki so ga pestile razprtije, in bili v Avignonu. To izgnanstvo je imelo katastrofalne posledice za vso Cerkev. Srce Svete Cerkve je v Rimu in Previdnost je vzgojila šibko žensko, petindvajsetega otroka skromnega sienskega gospodinjstva Benincasa, da bi to zlo odpravila.
Bog je svojo služabnico obdaril z mističnimi darovi, tako da se je njen sloves iz Siene razširil po vsej Toskani, nato po vsej Italiji in še dlje. Tako je ta mala redovnica, blagoslovljena s stigmami in neštetimi darovi, ki ji jih je dal Bog, mogla opraviti poslanstvo, za katero je bila poklicana: pospešiti papeževo vrnitev v Rim.
Z njim je komunicirala z vso avtoriteto in Gregor XI. jo je ubogal. Vrnitev papeža v Rim in s tem vrnitev Cerkve v njeno pravo prestolnico je bil prvi nujni mejnik v okviru nujne reforme Cerkve, ki jo je predlagal papež. Previdnost je hotela, da je Katarina, ki je bila orodje te vrnitve, umrla v Rimu (1380) in bila tam tudi pokopana. Častiti se jo more v cerkvi Santa Maria Sopra Minerva.
Sveti Ignacij je želel s svojimi brati oditi v oddaljene azijske dežele, da bi pridobil duše za Kristusa. Papež Pavel III. mu je ukazal, naj ostane v Rimu. „Kdor dela dobro v Rimu,“ mu je dejal papež, “dela dobro vsemu krščanstvu.“ Tudi Filip Neri ni prišel v Rim, da bi ostal, vendar ga je tam čakal Sveti Duh.
Ko je prodal vse svoje knjige, je Pippo il Buono, kot so ga klicali, začel živeti puščavniško življenje in romati od ene bazilike do druge. Tako je kmalu oživil izročilo romanja v sedem glavnih bazilik, ki se nadaljuje še danes.
Neke noči se mu je med premišljevalno molitvijo v katakombah svetega Sebastiana prikazal Sveti Duh v obliki ognjene krogle in vstopil v njegovo srce. To srce, ki je gorelo od ljubezni do Boga in bližnjega, je ta ogenj razširilo po vsem Rimu.
Zgodba o čudežih, ki so se dogajali v Indiji, pa je Pippa navdihnila, da se je pridružil svetemu Frančišku Ksaveriju. Obrnil se je na sveto dušo, kartuzijanca Agostina Ghettinija. Menih se je po molitvi vrnil k Filipu in mu povedal: „Sveti Janez Krstnik mi je razodel, da je zate Indija Rim.“
Rim je Marijina dežela
Na Kapitolskem griču stoji cerkev, znana kot „Aracoeli“ ali Nebeški oltar. „Po izročilu,“ piše na marmornatem reliefu v notranjosti, “je ta kraj, imenovan Aracoeli, zgrajen prav na mestu, kjer naj bi se po verovanju blažena Devica Marija s svojim Sinom prikazala cesarju Avgustu, vsa obdana z avreolo v zlatem krogu.“
Ta pojav je sledil Avgustovemu raziskovanju, ali si more nadeti božanske časti. Po posvetovanju s tiburtinsko sibilo in tridnevnem postu je Avgust od Device prejel razodetje, da je kraj, kjer stoji, oltar Božjega Sina. Zato je ljudem prepovedal, da bi ga imenovali „divus“, in dal postaviti oltar „Božjemu prvorojencu“.
Najstarejša cerkev v čast Devici Mariji je bazilika Santa Maria in Trastevere. Najpomembnejša, ne le zaradi svoje velikosti in veličastnosti, temveč tudi zaradi imenitnih relikvij, ki jih hrani, pa je nedvomno cerkev svete Marije Velike. Njeno pravo ime je Sveta Marija Snežna, njen praznik pa je 5. avgusta.
Kot pripoveduje berilo iz rimskega brevirja, sta patricij Janez in njegova žena nagovarjala Devico, naj jima pokaže, kako želi, da ji posvetita svoje bogastvo. V noči s 4. na 5. avgust sta imela oba enake sanje. Naslednji dan sta našla hrib Eskvilin prekrit s snegom. Enako videnje je imel tudi papež Liberij. Na Janezovo Opozorilo je z vso svojo duhovščino prišel na zasneženi hrib in začrtal obod, ki ga je označeval sneg, za gradnjo nove cerkve.
Leta 590, ko je Gregor Veliki pravkar zasedel Petrov prestol, je v svetem mestu pustošila kuga. Papež je ukazal, naj se obrne na Marijo. Izvajali so poste in molitve, sam papež pa je vodil veliko procesijo, ki se je začela pri Sveti Mariji Veliki (ali Aracoeli).
Prenesli so bila čudežno pdobo Device Marije, „Salus Populi Romani“, ki naj bi jo po izročilu naslikal sam sveti Luka. Ko je procesija prispela do bregov Tibere, kjer zdaj stoji Angelski grad, se je na nebu prikazal nadangel Mihael, obkrožen z nešteto množico angelov.
V veličastni gesti je vodja nebeške vojske spravil meč, kar je bilo znamenje, da je bila molitev Cerkve uslišana. Angeli so nato intonirali himno Regina Caeli, saj je bil velikonočni čas.
Rim je dežela svetnikov
Rim, posvečen s krvjo apostolov, je rodovitna zemlja, ki je Cerkvi v vseh obdobjih dala izjemno število svetnikov. V svetem mestu ni ulice, ki ne bi skrivala kakšne hiše, kakšnega oratorija, kamor je prišel moliti svetnik, kjer sta Kristus ali Devica obiskala kakšno privilegirano dušo. Oglejmo si nekatere znamenitosti svetega mesta.
Romarji stopijo z vlaka na postaji Termini in takoj vstopijo v baziliko Srca Jezusovega, ki jo je v celoti zgradil sveti Janez Bosko po naročilu Leona XIII. Na Marijinem oltarju je plošča, ki spominja na svetnikovo videnje Device Marije, ki mu je razkrila pomen sanj, ki jih je imel pri devetih letih.
Nato se spustimo po pobočjih griča Eskvilina mimo Dioklecijanovih term, ki so jih v veliki meri zgradili krščanski sužnji. Pred romarjem se v vsem svojem veličastnem sijaju razprostira bazilika svete Marije Velike. V njej so poleg relikvij jaslic shranjeni tudi posmrtni ostanki svetega Hieronima in posmrtni ostanki svetega Pija V., papeža maše in Lepanta.
Le nekaj metrov stran bazilika svete Praksede [Santa Prassede] ponuja v češčenje steber bičanja in relikvije več kot tristo mučencev, vključno s sestrama Praksedo in Pudencijano.
Po ulici Via Urbana je cerkev svete Pudencijane [Santa Pudenziana], zgrajena na Domus Pudentiana, kjer je bival sveti Peter, malo naprej pa cerkev San Lorenzo in Fonte, kjer je bil zaprt rimski zavetnik, in nato pridemo do Santa Maria ai Monti. Na stopnišču te cerkve se je 16. aprila 1783 „poverello“ iz 18. stoletja, sveti Benedikt Joseph Labre, zgrudil od izčrpanosti. Ko ga je pobral mesar in ga grel v svoji hiši, je nekaj trenutkov pozneje umrl, po mestu pa se je razširila govorica: „II Santo è morto! Svetnik je mrtev!“
Ko nadaljujemo pot proti Koloseju, gremo mimo bazilike svetega Petra v verigah, v kateri so verige, ki so vezale svetega Petra v Rimu, in tiste, ki so ga vezale v Jeruzalemu. Slednje je v 5. stoletju v Rim prinesla cesarica Evdoksija in so se čudežno spojile z rimskimi verigami, ko jih je združil sveti Leon Veliki.
Nato gremo mimo Koloseja, kjer so številni kristjani prelili kri za Kristusa, med katerimi je bil najbolj znan sveti Ignacij Antiohijski, ki so ga kot ujetnika pripeljali iz Sirije, da bi ga požrli levi. Sirski svetnik je poln veselja zaradi bližnjega mučeništva pisal Rimljanom, da bi jih odvrnil od tega, da bi storili karkoli, da bi dosegli njegovo svobodo:
„Pišem cerkvam in vsem sporočam, da hočem umreti za Boga, če mi tega ne preprečite. Prosim vas, da mi ne izkazujete prezgodnje nežnosti. Pustite me, da bom postal hrana zverem, prek katerih mi bo dano uživati Boga. Jaz sem Gospodova pšenica; zmleti me morajo zobje zveri, da postanem čisti kruh Jezusa Kristusa.“
Zdaj je na voljo izbira. Lahko bi nadaljevali pot po Rimskem forumu, da bi počastili relikvije svete Frančiške Rimske, rimske ljubljenke, ki jo tako dobro poznamo zaradi privilegija, da je lahko videla svojega angela varuha, nato do Mamertinskega zapora ali cerkve „Aracoeli“, zgrajene na kraju, kjer je po izročilu prišlo do prikazanja Device Marije Avgustu, ki je tako bogata z zakladi, saj v njej hranijo telo svete Helene in čudežni kip Santo Bambino.
Druga možnost je obisk Koloseja pod Konstantinovim slavolokom, ki obeležuje njegovo zmago na Milvijskem mostu. Gre se mimo cerkve sv. Gregorja Velikega, kjer je sveti papež ustanovil samostan, in cerkve svetih Janeza in Pavla [Santi Giovanni e Paolo], ki sta bila mučena pod Julijanom Apostatom, v kateri je truplo svetega Pavla od Križa, ustanovitelja pasijonistov.
To majhno turo lahko končamo na Aventinskem griču, kjer je živel sveti Aleš, svetnik, ki ustrahuje vse zaročenke, saj je na dan poroke izginil, da bi živel kot puščavnik, nato pa se vrnil domov, ne da bi se izdal, ter končal kot brezdomec, pod stopnicami; in kjer je sveti Dominik uredil generalno hišo svojega reda, ki so jo obiskali sveti Tomaž Akvinski, sveti Pij V. in mnogi svetniki tega reda.
Ta pot je dolga pet kilometrov in zahteva eno uro hoje. Koliko čudes so romarji videli in koliko milosti so prejeli, ko so molili k vsem tem svetnikom, katerih stopinjam so sledili, in častili relikvije.
Rim je naš
Končno je Rim naš, ker smo katoličani. „Z vsem srcem in z vso dušo se držimo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in izročil, potrebnih za ohranitev te vere, večnega Rima, vladarja modrosti in resnice.“ Vsekakor lahko romarji, ki so vezani na izročilo, med sprehodom po mestnih ulicah občutijo določeno nelagodje.
Občutek, da „Rim ni več v Rimu“, kot je nekoč dejal sam nadškof Lefebvre, ga lahko prevzame, ko se nehote udeleži nekaterih neprijetnih sodobnih obredov z nenehnim kričanjem, trapastimi pesmimi in otročjim ploskanjem. Pa vendar, dovolite, da vam eden od naših rednih obiskovalcev pove, da smo ob obisku Rima prepričani, da smo doma.
Trenutno je v prostorih še nekaj drugih ljudi, ki pa niso doma. Ta liturgija Drugega vatikanskega koncila, ki jo obhajajo v teh čudovitih bazilikah, tako bogatih ne le s čudesi umetnosti, ki jih napolnjujejo v večjo Božjo slavo, ampak tudi s stoletnimi izročili, ki živijo v vsaki od njih, je mešanica, ki se ne prime in se nikdar niti ne bo.
Rim živi in diha katoliško izročilo. Rim je bolj kot katerokoli drugo mesto na svetu za vedno zaznamovan z gibanjem, ki ga je tam zapisala Katoliška Cerkev, z Božjim prstom, ki ga je določil za novo sveto mesto, s krvjo apostolov in mučencev, ki je kri nasledovanega Kristusa in ki je posvetila te kamne, ki je dvignila ruševine templjev, da bi jih posvetila edinemu pravemu Bogu.
Kako žalostno je, boste rekli, videti te črede romarjev, ki so gotovoso v dobri veri, kako prihajajo molit na grob Janeza Pavla II., papeža, ki je uresničil Drugi vatikanski koncil in razglasil nadškofa Lefebvra za izobčenca, prek njega pa tudi katoliško izročilo!
Toda bodite prepričani, da bo prišel dan, ko bodo te procesije prenehale, saj bo ta papež, ki je Cerkev zapustil v tako žalostnem stanju, vrnjen v kripto; namesto tega pa bodo množice številčno prihajale klečat na drugo stran bazilike in molile na grobu svetega Pija X.
Zato pojdimo v Rim in prosimo svetega Petra, svetega Pavla in vso vrsto svetih papežev, škofov, mučencev, spoznavalcev in devic, ki so večna slava tega mesta, naj posredujejo pri našem Gospodu Jezusu Kristusu, Velikem Duhovniku in Večnem Poglavarju Cerkve, da nam obudi papeža po svojem Srcu.
Papeža, ki bo izgnal preprodajalce iz templja, ki so Očetovo hišo spremenili v leglo razbojnikov, ki bo s svojim naukom odprl oči milijonom katoličanov dobre volje, ki so v zmoti po krivdi plačancev, ki niso dobri pastirji, in ki bo Kristusovi mistični nevesti, Katoliški Cerkvi, povrnil njen nekdanji sijaj.
Vir: fsspx.news
