Sinoda o sinodalnosti ali trajna nejasnost, 1. del

Sinoda o sinodalnosti, ki je potekala v Rimu od 4. do 28. oktobra 2024, se je končala z začasnim vtisom nedokončanega dela, ki ga je namerno ohranil papež Frančišek. 


„Nekateri člani škofovske sinode bi se lahko na koncu počutili razočarane nad rezultati sinode.“ Nekateri jih bodo imeli za slabo premišljene, celo napačne. Na tiskovni konferenci National Catholic Register 21. oktobra je p. Timothy Radcliffe „posvaril ljudi, zlasti medije, naj ne poskušajo iskati ‘presenetljivih odločitev, naslovov, ki bodo izhajali iz končnega besedila. . . Dokument bo treba brati kot nekaj, kar si prizadeva za globoko prenovo Cerkve’.“

Urednik vatikanskih medijev Andrea Tornielli 26. oktobra ni okleval z opredelitvijo te „globoke prenove“. „Sinoda o sinodalnosti … zahteva spremembo miselnosti. Od nas zahteva, da sinodalnosti ne obravnavamo kot birokratsko nalogo, ki jo je treba paternalistično izvajati z nekaj manjšimi kozmetičnimi reformami.“

„Poziva k ponovnemu razmisleku o službi oblasti, vključno s službo Petrovega naslednika. Poziva k večji odgovornosti laikov, zlasti žensk.“

Kot je 27. oktobra na spletni strani časopisa Figaro zapisal Jean-Marie Guénois, gre „pri tem vatikanskem uradniku [Andrea Tornielli] za ustvarjanje ‚nove podobe Cerkve, kjer cerkvene strukture v tej novi perspektivi ne predstavljajo več kraja, h kateremu morajo laiki stremeti, ampak so podpora služenju, ki ga Božje ljudstvo opravlja v svetu‘.“ 

Začetek novega sinodalnega reda

Stefano Fontana v dnevniku La Nuova Bussola quotidiana, 28. oktobra, neposredno iyjavlja: „Sinoda je končana, začenja se novi sinodalni red.“ Po njegovem mnenju je sinoda neprekinjeno gibanje; zavrača mnenje tistih, ki v njej vidijo napredovanje ali umik naprednjaških stališč. Nič ni zacementirano, vse ostaja odprto. Nič ni jasno opredeljeno, vse ostaja nejasno.

Italijanski vatikanist piše: „Mnogi so opazili, da se je delo sinode v bistvu skrčilo. Papež Frančišek je glavne vroče teme odstranil iz sinodalne razprave tako, da jih je zaupal oklepljenim študijskim skupinam, nato je izjavil, da še ni dozorel čas za diakonise, in tako ustavil vsako odločitev o tem vprašanju.

„Novost“ spokornega bogoslužja, pri katerem se je prosilo za odpuščanje grehov proti novemu dekalogu, je potekala pred začetkom sinode in zato zunaj njenih procedur. Zaradi vsega tega so mnogi menili, da so bila pričakovanja glede sinode namerno ohlajena in njen ‘preroški pogum’ utišan.

„S temi razlagami se ne strinjamo; ne strinjamo pa se niti s tisto, ki vidi sinodo kot močan in osrednji trenutek sinodalnosti zaradi njenih prelomnih odločitev, niti s tisto, po kateri je bilo sinodalno delo ohlajeno, kar je upočasnilo in škodovalo novi sinodi.“

„Obe tezi ne uvidita, da je sinodo navsezadnje treba obravnavati le kot trenutek nove sinodalnosti, preprost prehod, ki ni niti odločilen niti odločilen.“ 

Dejansko Stefano Fontana ugotavlja: „Sinodalni proces ne bo potekal prek sinodalnih dokumentov, temveč prek konkretnih dejanj. Pater Martin [James Martin, jezuitski pro-LGBTQ+ aktivist] jih našteje nekaj: letne sinode po škofijah, nove službe po župnijah, izkušnje ‘pogovora v Duhu’ med družinami ali skupinami.“

„Naš vtis,“ vztraja novinar, “je, da umirjanje sinode koristi novi sinodalnosti in ne obratno.“ In v dokaz: „Sklepni dokument ne pravi „da“ diakonisam, ampak pušča temo žensk v Cerkvi odprto (št. 60); ne nakazuje posebnih novih služb, ampak ohranja to možnost s tem, da kaže na možnost službe „poslušanja in spremljanja“ (št. 78).“

„Ne zanika pristojnosti odločanja škofov ali papeža (št. 92), vendar dodaja, da ‘usmeritve, ki se pojavijo v posvetovalnem procesu kot rezultat pravilnega razločevanja, zlasti če ga izvajajo participativna telesa, ni mogoče prezreti’, in v zvezi s tem poziva k reviziji kanonskega prava.“

„Škofovskim konferencam izrecno ne priznava doktrinarne pristojnosti (št. 120-129), pravi pa, da bo treba ‘njihov teološki in kanonični status, pa tudi status celinskih skupin škofovskih konferenc, bolje pojasniti, da bi lahko izkoristili njihov potencial za nadaljnji razvoj sinodalne Cerkve’.“

Predlaga „poglobitev ‚decentralizacije‘ v teološkem in kanoničnem smislu z razlikovanjem med vprašanji, rezerviranimi za papeža, in tistimi, ki bi jih mogli dodeliti škofovskim konferencam“. Skratka, nič ni trdno ali zaprto; vse ostaja odprto v namerno želeni nejasnosti.

Vir: fsspx.news