Temeljno zlo našega časa je aroganca, ki je kriva za nešteto težav, odstopanj in zmede v sedanjosti. Koliko ljudi danes misli, da smo ljudje 21. stoletja veliko pametnejši od naših prednikov, da smo veliko boljši od njih. Mislimo, da smo pametnejši, bolj izobraženi in modrejši od vseh, ki so živeli na tej zemlji pred nami, in to zaradi poplave informacij, ki vplivajo na nas – in ki jih nismo sposobni obdelati. Aroganca znanstvenikov želi na novo opredeliti človeštvo in se postavlja nad Božji načrt stvarjenja; aroganca politikov vodi celotne narode v kaos.
Praznujemo božič in imamo v svojih domovih postavljene jaslice, obiskujemo – vsaj morali bi – čudovite jaslice v cerkvah v naši domovini. Če bi si jih vedno znova ogledovali, bi bil to učinkovit način za zdravljenje našega ponosa. Poglejmo si jih, torej pobliže!
Veliki avstrijski škof Franz Joseph Rudigier (1811-1884) je 25. decembra 1836, ko je bil še župnik v Bürsu (Vorarlberg), imel čudovito pridigo o ponižnosti pred jaslicami. Takratne pridige so bile veliko daljše od najdaljših pridig danes. Zato njegovo pridigo delimo na več delov. Naj nam njegove besede pomagajo, da si jaslice pobliže ogledamo. Četudi je božični čas v ožjem smislu že mimo, pa imamo jaslice še vedno postavljene do svečnice in še vedno moremo ob njih premišljevati tudi s pomočjo tega svetega škofa.
Pridiga ob velikem božičnem prazniku
1. del: Jaslice so katedra za poučevanje
Z bolečim hrepenenjem so vsi pobožni ljudje Stare zaveze vzklikali: „Rosite nebesa od zgoraj in oblaki in naj dežujejo pravičnega. Zemlja naj se odpre in nam da Zveličarja (Iz 45,8). Katoliška Cerkev je te iste besede položila v usta duhovniku pri vsaki romarski maši v adventnem času: „Rosite nebesa od zgoraj …“ Danes je blagoslovljeni dan, na katerega se je izpolnilo pričakovanje narodov in je bila njihova molitev uslišana. Pojavil se je Pravični, rodil se je Odrešenik: „Beseda je postala meso.“ Danes nas Katoliška cerkev vodi k jaslicam in nam v njih pokaže našega Odrešenika. Želi, da bi se v teh dneh ob teh jaslicah kar se da pogosto zadrževali s svojimi pobožnimi premišljevanji. Prepričana je, da tega ne bomo storili brez velike duhovne koristi. Čeprav Jezus še ne odpira ust, da bi nas poučeval o resnicah, ki jih je prinesel iz nebes, tudi tisti, ki so ob jaslicah, ne pridigajo! Kljub temu so jaslice kraj poučevanja, s katerega nam najpomembnejše nauke najodločneje položijo na srce.
Predvsem nas k ponižnosti spodbuja postelja Jezusa Kristusa, ta temelj vse krščanske popolnosti, o katerem sveti Avguštin pravi: „Če hočeš zgraditi veliko stavbo svetosti, najprej postavi temelj ponižnosti.“ V današnji pridigi bomo slišali, kako smo k uresničevanju te pomembne kreposti spodbujeni pri postelji Jezusa Kristusa. Pravim: Pri postelji Jezusa Kristusa smo spodbujeni k ponižnosti, lahko razmislimo:
1. tisti, ki je v jaslih, ali
2. tisti, ki so okoli jaslic.
Božji Odrešenik sveta! Milostno poglej na nas, ki smo se zbrali okoli tvojih jaslic, da bi pomemben nauk ponižnosti vstopil v naša srca in v njih obrodil sadove. Nadaljujem v svetem Jezusovem imenu.
Pravim, da smo spodbujeni k ponižnosti kadar pogled usmerimo na tistega, ki je v jaslih, kajti tam vidimo največji zgled ponižnosti in hkrati najmočnejši poziv k ponižnosti.
Kdo je otrok, ki leži v jaslih? Izaija odgovarja: „Dete nam je rojeno in sin nam je dan! Njegovo ime je Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Oče na veke, Knez miru.“ (Iz 9,5-6). Torej: „Bog je ime tega otroka“. To je druga Božja oseba, to je Očetova Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu in je bila ona sama Bog, po besedah današnjega evangelija, tista Očetova Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nič nastalo (Jn 1,3), „odsev Očetove slave in podoba njegovega bitja, ki vse nosi z besedo svoje vsemogočnosti,“ kakor pravi Pavel (Heb 1,3).
Ta neskončno veliki Bog pa, kako zelo se je ponižal! Sprejel je človeško naravo, se oblekel v minljivo meso; Beseda je postala meso. „Ker je bil Bog,“ pravi apostol, „je sam sebe izničil, privzel podobo hlapca, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek.“ (Flp 2,6-7).
Pa še ni bilo dovolj zanj to ponižanje, da je On, Stvarnik, sprejel podobo krhkega bitja, On, Gospod, podobo ponižnega služabnika; ampak poglejmo samo jasli: od koga je prevzel svojo človeško naravo? Ne od kraljice, ampak od uboge Device, ki živi v tihi samoti in katere kraljevsko plemenitost rojstva je že zdavnaj izgubila svoj sijaj; in kje se je rodil? „Prišel je med svoje in njegovi ga niso sprejeli.“ Njegov rojstni kraj ni v palači njegovega kraljevega prednika, niti v najmanjšem kotičku najslabše meščanske hiše v Betlehemu; v revnem hlevu se je rodil, jasli so njegova zibelka, trdo seno pa njegova postelja.
„Nebo je moj prestol in zemlja podnožje mojih nog,“ pravi Bog v Izaiju. „Kakšna je hiša, ki mi jo hočete sezidati, in kakšen je kraj mojega počivališča? Vse to je naredila moja roka…“ (Iz 66,1-2). To pravi Bog o templju v Jeruzalemu, ki je bil opremljen z največjim sijajem, kakor lahko delo izvedejo le človeške roke. Toda četudi je bil ta tempelj neskončno premajhen za Božje veličastvo, ga Bog vpraša: „Kakšna je to hiša, ki mi jo gradiš?“ O kristjani, kako naj se torej ob pogledu na bedne jasli v hlevu še bolj ne vprašamo: „Kakšna hiša je to za veličastvo Božjega Sina, kakšen prostor je to za njegov počitek?“ Če pa k temu dodamo, kako je On, ki oblači celo poljske rože, pred zimskim mrazom zaščiten le z revnimi plenicami; kako je On, v čigar obličje so angeli po starem izročilu želeli gledati, imel za družbo nerazumne živali, se moramo dobro zavedati, da se je Jezus Kristus neizrekljivo ponižal, da je v svojih jaslih dal največji zgled ponižnosti. In ta zgled, kako naj nam pove kaj drugega kot pa to, kar je Jezus pozneje povedal s svojimi besedami. „Učite se od mene, ker sem v srcu ponižen.“ (Mt 11,29). Kaj drugega slišimo ob pogledu na Božje Dete v jaslih kot apostolove besede: „Bodite istega mišljenja kot Kristus Jezus, ki je, čeprav je bil Bog, … sam sebe izničil“ (Flp 2,5-7).
Ob pogledu na jasli se torej naučimo biti zadovoljni z nizkim položajem in nizkimi posli, h katerim nas je Bog poklical; ne prizadevajmo si neurejeno za čast in ugled, ampak raje naj se tisti, ki je v časti in ugledu, nauči ponižati; vsi se naučimo ponižati pod Božjo roko, ko nas zadene, in ne želimo si umakniti se pred težavami, ki nam jih pošilja, ampak jih ponižno sprejmimo kakor dete Jezus.
Vir: fsspx.at
