Ob smrti Jean-Marie Le Pena, kontroverznega politika, ki je umrl 7. januarja 2025, FSSPX.News ponovno objavlja ta članek, objavljen leta 2018.
Umrli je marca 2018 objavil prvi zvezek svojih spominov. Pod naslovom Fils de la Nation, [Sin naroda] pripoveduje o svoji poti, od otroštva v La Trinité-sur-Mer do študija na pravni fakulteti v Parizu, nato o svojih obveznostih v Indokini, Suezu in Alžiriji, o maju 68, ljubezni do morja, svojih srečanjih…
V prvih dveh delih slikovito prikaže svoje otroštvo in rodno Bretanjo ter priča o surovem in krutem času, daleč od materialnega razkošja in sodobnega individualizma. Pripoveduje o svoji izobrazbi in veri, vse do osebnega preloma s Cerkvijo, do katerega je prišlo pri 16 letih.
Bog, mrtvi in domovina
Pripoveduje o impresivnih množicah na romanjih k sveti Ani in pojasnjuje, kako so bili „katoliška vera, družina in domovina povezani v kultu mrtvih. Vélika vojna je na pokopališčih naredila to vez sveto. Bratomorni boji sekularizma so bili premagani v bratstvu v jarkih.“
„Kult mrtvih za Francijo se mi je takrat zdel in se mi še vedno zdi eden od temeljnih elementov domovine, tako kot tudi spoštovanje do še ne rojenih Francozov: ljudje preteklosti podajajo roko ljudem prihodnosti. Vendar se naša družba norčuje iz veteranov in izvaja množične splave v popolnem nespoštovanju izročila, ki pomeni zavračanje življenja.“
„Spominjam se velikih zborovanj pri vojnih spomenikih v Sveti Ani iz Auraya, kjer so bila zapisana imena dvesto petdeset tisoč Bretoncev, ki so umrli za Francijo, in tega, kar smo tam peli: Tvoji bretonski sinovi, ki so umrli za Francijo, / so v tebi upali na sveto Ano, / daj jim nagrado / za njihovo ljubezen in vero.“
Ker je Jean-Marie Le Pen izgubil zaupanje v Cerkev in njene može, je prenehal z versko prakso. Kot študent je celo prepeval proticerkvene pesmi, tako kot je intoniral anarhistične, boljševistične ali fašistične pesmi.
Dve zmoti: Progresivizem in modernizem
Bolj zanimiva je njegova analiza razvoja Cerkve: „Želel sem se malo upreti Cerkvi, ki ji veliko dolgujem in ki sem jo imel zelo rad. Od takrat sem njen razvoj spremljal s pekočo zaskrbljenostjo in obupanim srcem.“
„Moja simpatija ostaja na strani tradicionalistov. S svojimi delavskimi duhovniki, teologijo osvoboditve in levičarskimi kristjani, ki sem jih prenašal na univerzi, je Cerkev, ki je drvela proti II. vatikanskemu koncilu, naredila dve zmoti.“ „Prva je politična. Ponovno se je povezala z močnimi. V tem primeru s sindikati, levičarskimi strankami, proletariatom, in to v času, ko je bil marksizem, celo komunizem, po vsem svetu v vzponu.“
„To je bilo še toliko bolj neumno, ker je bilo to gibanje, za katerega se je govorilo, da je trajno, v ‘toku zgodovine’ usihalo. Danes isti ljudje z odobravanjem sveta in medijev hitijo na pomoč zmagoslavni invaziji, to je duhovščina na strani sveta.“
„Druga zmota Cerkve z modernističnimi težnjami, najresnejša, je bila, da se je v veliki meri odrekla svetemu. Pod krinko liturgične reforme je prišlo do brutalnega preloma, šokantne sekularizacije, ki se je kazala z opustitvijo talarja in habitov. Nedvomno duhovščina čuti, da si jih več ne zasluži nositi.“
„Nova smer maše, opustitev spevov, okrasja, neumnost obrazcev, ki so jih nadomestili, me žalostijo. Opustitev latinščine v trenutku, ko smo najbolj potrebovali enotnost, spričo kulturnega imperializma angleščine, se mi zdi tako absurdna, da je lahko bila le posledica zavestne želje po prekinitvi z izročilom, da bi vznemirila vernike, jih odrezala od njihove vere vseh časov in od njihovih prednikov.“
„Vselej to sovraštvo do izročila, to zavračanje, da bi prenašali. Nasprotje tistega, česar sem se naučil in kar sem skušal storiti. Ob enakih pogojih sem za trenutek pomislil, da nadškof Lefebvre v Cerkvi uveljavlja to, kar sem skušal jaz storiti v politiki: čim bolj zaustaviti dekadenco in hkrati čakati na preobrat, na to, da se bo plima dvignila. Toda intelektualni, duhovni in demografski odliv se nikdar ne konča in vse se zdi, kot da bi moralo biti večno.“
„Francija in Cerkev sta padli z velike višine, jaz pa z njima.“ (Prvi del, 6. poglavje).
Tehtna analiza
Vse je povezano. Ko se spoštujejo Bog, družina in domovina, so ljudje združeni.
Država in civilna družba sta tako kot Cerkev in duhovščina v krizi. V ozadju dramatičnih dogodkov, ki jih Jean-Marie Le Pen opiše v nekaj posrečenih odstavkih, je – česar ne pove, a vseeno nakazuje – revolucija, zavrženje.
Revolucija izbriše preteklost. Pozabimo, od kod prihajamo: od zemlje, mrtvih in zgodovinenaše civilizacije. Zavračanje tradicije vodi v umor nedolžnih v materinem telesu.
V duhovnem redu je to prekinitev izročila, želja po novostih in prilagajanju svetu, postavljanje pod vprašaj najsvetejših obredov in stalnega nauka, doktrinarnega in moralnega, katolištva nasploh. Cilj Cerkve ni le zveličanje duš. Ljudi vtudi zgaja tako, da jim prinaša pravo civilizacijo.
Ta predpostavlja, da je proti liberalizmu in modernizmu potrebno zavezništvo prestola in oltarja, z drugimi besedami sodelovanje posvetnega in duhovnega, njuna povezanost in dobra volja, brez zmešnjave ali ločitve. Ravnovesje, ki je krščanstvu stoletja dolgo omogočalo razcvet, Cerkvi pa civiliziranje sveta.
Kot vsi politiki njegove generacije tudi Jean-Marie Le Pen ne upošteva vladavine našega Gospoda Jezusa Kristusa nad posamezniki, družinami in družbami. Vendar pa Kristusovega kraljevanja nad narodi ne smemo prestaviti na konec sveta. Razumeti ga je treba kot zdravilo za dekadenco morale, povprečnost ljudi – politikov ali duhovnikov – in odpad družb.
Če sta „Francija in Cerkev padli z velike višine“, ni nikdar prepozno, da ju ponovno dvignemo.
