Sinoda o sinodalnosti ali trajna nejasnost, 2. del

Sinoda o sinodalnosti, ki je potekala v Rimu od 4. do 28. oktobra 2024, se je končala z začasnim vtisom nedokončanega dela, ki ga je namerno ohranil papež Frančišek.


Zamegljevanje učiteljske oblasti v Cerkvi

Giuseppe Nardi v Katholisches z dne 28. oktobra govori o „pontifikatu stalne nejasnosti“: „Frančišek je v svojem zaključnem govoru v soboto, 26. oktobra, dobesedno izjavil: ‘Ne nameravam objaviti apostolskega pisma [posinodalne spodbude], dovolj je, kar smo odobrili.“

„Sklepni dokument že vsebuje zelo konkretne napotke, ki lahko služijo kot vodilo za poslanstvo krajevnih Cerkva na različnih celinah in v različnih kontekstih: zato ga takoj dajem na voljo vsem, zato sem rekel, da ga je treba objaviti. Na ta način želim priznati vrednost zaključenega sinodalnega potovanja, ki ga s tem sklepnim dokumentom izročam svetemu in vernemu Božjemu ljudstvu.“

Giuseppe Nardi pa se sprašuje: „Kaj točno to pomeni? Po sedanji praksi Sklepni dokument sinode ne bi imel pravne narave, zato bi bil s pravnega vidika lahko le belles-lettres, izrečen v vetru. Njegova narava je le posvetovalna, zato je dokument, ki je dan na razpolago papežu, ki lahko iz njega vzame, kar želi.“

Toda pred šestimi leti je Frančišek v tem sinodalnem dokumentu na presenečenje in zgroženost mnogih strokovnjakov za kanonsko pravo priznal pristojnosti, ki so tudi učiteljske. Revolucionarni odlomek se nahaja v 18. členu konstitucije Episcopalis communio [15. september 2018]:

Če ga izrecno odobri rimski papež, sklepni dokument sodeluje v rednem učiteljstvu Petrovega naslednika. Če je rimski papež sinodalni skupščini podelil posvetovalno pristojnost v skladu z normo kanona 343 Zakonika cerkvenega prava, končni dokument sodeluje v rednem učiteljstvu Petrovega naslednika, ko ga ta potrdi in razglasi.

Z drugimi besedami, komentira Giuseppe Nardi: „To, kar je Frančišek tu na skrivnosten način napovedal, bi lahko pomenilo, da bo Sklepni dokument sinode del rednega učiteljstva.“ Toda „ker je Frančišek v svojem zaključnem govoru na to le namignil, bi zadeva lahko postala sporna zaradi tega ali drugih razlogov. Vendar pa papež svoje napovedi v soboto [26. oktobra] ni podal brez razloga. Z drugimi besedami, ima nek namen, vendar kot vedno ne dovoli, da bi se razkril.“

Italijanski novinar sklene: “Revolucija, ki si jo želi Frančišek [podeliti sinodi učiteljsko oblast], a jo sprožijo in izvedejo drugi, se v vsakem primeru zdi papeževa prednostna strategija, kot so pokazala pretekla leta.

Vemo, da gre za sprožanje ‘nepovratnih procesov’, za katere je včasih dovolj že opomba, kot je pokazala Amoris Laetitia [o obhajilu za civilno ločene in ponovno poročene]. Te številne poti in vrata, ki prepuščajo ukrepanje samo papežu, vendar dajejo zunanjemu svetu vtis, da slednji neko besedo pri tem vseeno ima, so razmere, ki so povsem po okusu argentinskega papeža.

Sinodalna Cerkev in kalejdoskopski nauk

Frančiškovo preudarnost – ali zvitost – razumemo, če vemo, da je ta „decentralizacija“ učiteljske oblasti med sinodo izzvala številne kritične odzive. Jonathan Liedl je 17. oktobra v National Catholic Register zapisal :

Decentralizacija doktrinarne avtoritete ali odločanje o določenih doktrinarnih vprašanjih na lokalni ravni in ne na univerzalni ravni, je veljala za ključni korak za tiste, ki si prizadevajo za dramatične spremembe katoliškega nauka.

Potrebo po decentralizaciji oblasti na primer redno poudarjajo zagovorniki nemške Sinodalne poti, ki si prizadevajo za spremembe cerkvenega nauka glede spolnosti in svetih redov samo za moške.

Kritike so se še naprej vrstile med ‘prostimi posegi’ ali govori, ki so jih imeli posamezni člani sinode pred celotno skupščino danes dopoldne. Viri so povedali, da so posamezni delegati govorili o tem, da je treba pri predstavljanju vere različnim kulturam preprečiti, da bi zapadli v relativizem; da se je treba izogibati vsemu, kar bi škodovalo enotnosti vere; da sta papeštvo in škofovstvo Božji ustanovi, medtem ko škofovske konference niso; in da sta enotnost in katoliškost Cerkve ogroženi, če so istospolne poroke na nekem kraju sprejemljive, na drugem pa ne.

Nemški katoliški mediji so prav tako poročali o pritiskih in citirali delegata sinode, ki je v intervenciji dejal: “Razdrobljena vera pomeni tudi razdrobljeno Cerkev!”

Poroča tudi o trditvi pogumnega nemškega škofa: „Škof Stefan Oster iz nemškega Passaua, kritik nemške Sinodalne poti, je 14. oktobra za Register povedal, da si nekateri v njegovi državi prizadevajo za ‘regionalizacijo’ nauka, zlasti glede vprašanj spola in spolne morale. … Če je to res, potem ne more biti res, da se v Afriki na drugačen način ukvarjajo na primer s temi vprašanji spolne morale. ‘To ne more biti res,’ je zatrdil prelat.“

Še ena trditev, ki jo navaja Jonathan Liedl: „Naslednji dan je nadškof Anthony Fisher iz Sydneya za EWTN News dejal, da Cerkev ‚ne more učiti drugačnega katolištva v različnih državah‘.“

„Ali si lahko na primer predstavljamo Cerkev, v kateri imate v nekaterih državah posvečenje žensk, v drugih pa ne, ali imate v nekaterih državah istospolne poroke, v drugih pa ne, ali imate v nekaterih državah arijansko kristologijo, v drugih pa nicejsko?“ je retorično vprašal avstralski nadškof. „Morda boste uganili: „Mislim, da ne.“

Poročal je tudi novinar National Catholic Register: „Nizozemski kardinal Willem Jacobus Eijk je v intervjuju, objavljenem v sredo [16. oktobra] v nemški različici teološke revije Communio, opozoril, da lahko iskanje regionalnih rešitev spornih vprašanj Cerkvi močno škoduje. Če se izgubi enotnost pri oznanjevanju, je dejal nadškof Utrechta, Cerkev izgubi svojo verodostojnost.“

Ogorčen odziv kardinala Zena

Na začetku sinode je kardinal Joseph Zen Ze-kiun, upokojeni škof v Hongkongu, pri 92 letih na svojem blogu oldyosef opozoril na nevarnosti, s katerimi se sooča Cerkev:

Bojim se, da je to enakovredno razpravi o tem, ali naj imajo verniki več pravic do ‘delitve’ odgovornosti pastirjev v hierarhiji.

Če zagovorniki te spremembe ne morejo zmagati na ravni celotne Cerkve, ali se bodo potem borili za raznolikost med krajevnimi Cerkvami? Ali naj bi imele posamezne škofovske konference neodvisno avtoriteto glede verskega nauka?

To je strašljiva perspektiva. Če bo ta zamisel uspela, ne bomo več Katoliška Cerkev. Anglikanska cerkev je priznala istospolne poroke, njeni verniki pa so postali manjšina z manj kot 20 % anglikanske veroizpovedi v svetu. Kako naj ne bi bili budni?

Malo naprej je prelat upravičeno opozoril: „Od začetka te sinode oba kardinala, ki vodita zborovanje [Mario Grech z Malte in Jean-Claude Hollerich iz Luksemburga], in novi prefekt Dikasterija za nauk vere [Victor Manuel Fernández iz Argentine] niso poudarjali ohranjanja vere, ampak so poudarjali spremembe, zlasti spremembe v strukturi Cerkve in njenem etičnem nauku; zlasti glede ‚spolnih‘ etičnih načel, predvsem istospolnih odnosov.“

Spomnil je tudi na nesrečen precedens: „Kmalu po koncu zasedanja 2023 je Dikasterij za nauk vere izdal dolgo izjavo Fiducia supplicans, O pastoralnem pomenu blagoslovov, v kateri je zapisal, da lahko duhovniki pod določenimi pogoji blagoslavljajo istospolne pare (utemeljitev je temeljila na odgovoru na dubia petih kardinalov, danem pred začetkom zasedanja 2023).“ [med katerimi je bil tudi kardinal Zen. Opomba uredništva].

„Prefekt dikasterija je celo dejal, da je izjava dovolj jasna in da o njej ni pripravljen dodatno razpravljati. „Oni“ so se o tem vprašanju odločili, ne da bi se posvetovali s škofi še med sinodo. To je neverjetna aroganca!

Ta namerno nejasna sinoda je izraz „tekočega“ učiteljstva Cerkve, ki zdaj želi biti „sinodalna“. Bolj kot kdajkoli prej se potrjuje modrost drže nadškofa Marcela Lefebvra, ki je 21. novembra 1974 izjavil: „Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku z vidika našega zveličanja je kategorična zavrnitev te reforme.“

Zato brez duha upora, grenkobe ali užaljenosti nadaljujemo svoje delo oblikovanja duhovnikov, pri čemer nam je vodilo brezčasno učiteljstvo. Prepričani smo, da ne moremo napraviti nobene večje usluge sveti Katoliški Cerkvi, svetemu očetu in potomcem.

Vir: fsspx.news