Ko gledamo tistega, ki leži v jaslih, smo spodbujeni k ponižnosti, saj v njem vidimo najlepši zgled in hkrati najmočnejši poziv k ponižnosti. Če po drugi strani gledamo tiste, ki so okoli jaslic, smo spodbujeni k ponižnosti, ker vidimo nagrado za ponižnost. Okoli jaslic so starši, Jezus in pastirji. V obeh najdemo nagrado za ponižnost.
Sveti Jožef je bil zelo skromen človek. To je mogoče razbrati iz dejstva, da ga Sveto pismo imenuje pravični mož (Mt 1,19). Vendar pa ni pravičnosti brez ponižnosti, saj je ponižnost korenina pravičnosti. To lahko spoznamo iz dejstva, da ga je Devica Marija počastila s svojo ljubeznijo, kar se ponosnemu človeku gotovo ne bi zgodilo; nazadnje pa lahko to spoznamo iz dejstva, da je, čeprav je bil potomec Davidove hiše, opravljal navadno mizarsko obrt. Ta ponižni Jožef pa, ki ga zdaj vidimo pri jaslih, kako zelo je povzdignjen! Kako bogato je nagrajena njegova ponižnost! Nebeški Oče mu zaupa svojega Sina, imenuje ga za rednika svojega nadvse ljubljenega Sina, v katerem je njegovo zadovoljstvo.
Kako veliko čast nebesa podeljujejo ponižnim. Prav ta ponižni pa je tisti, ki ga bo Božji Otrok nekega dne ubogal, ki mu bo, po besedah Justina Mučenca, pomagal pri ročnem delu; prav ta ponižni je tisti, ki ga zdaj vsa Katoliška Cerkev imenuje Najsvetejši; in ne le to, cele države ga izbirajo za svojega zavetnika in njegov praznik tako slovesno praznuje vsa Cerkev.
Duhovnika Zaharijo je ob misli, da bo njegov sin Janez postal predhodnik Jezusa Kristusa, napolnilo veliko navdušenje: „Ti, deček,“ pravi veselo, „se boš imenoval prerok Najvišjega, saj boš šel pred Gospodovim obličjem, da mu pripraviš pot,“ (Lk 1,5): Jožef ne gre pred njim, ampak ga nosi v naročju, ga hrani, mu izkazuje vso očetovsko nežnost in od njega prejema vse dokaze sinovske ljubezni.
Res je, kar je povedala v svojiem navdušenem hvalospevu: „Gospod je videl ponižnost svoje dekle, kajti glej, od zdaj me bodo vsi rodovi imenovali blagoslovljeno, kajti Vsemogočni je zame storil velike reči; …. mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.“ (Lk 1, 45-52) Tudi danes se preroštvo uresničuje; gotovo noben pobožni kristjan ne zapusti jaslic Božjega Otroka, ne da bi materi najprej iz srca zaželel srečo, jo pohvalil in jo prosil. Tako vidimo, da je bila ponižnost bogato nagrajena pri Jožefu in Mariji, Jezusovih starših, in to nas mora spodbuditi, da tudi mi uresničujemo ponižnost.
Vir: fsspx.at