Katedra ponižnosti – pridiga častitljivega Božjega služabnika Franca Jožefa Rudigierja, 4. del

Ponižnost pa je nagrajena tudi pri pastirjih, ki jih prav tako vidimo ob jaslih. Ti pastirji so bili pobožne, ponižne duše; živeli so v zelo navadnem, težkem stanu, vendar so bili zadovoljni in niso zavidali tistim, ki so bili visoko; bili so ponižni. In kako zelo je Bog nagradil njihovo ponižnost! Bili so blagoslovljeni, da jim je Bog najprej oznanil rojstvo svojega edinorojenega Sina. 

Ko so ponoči stražili svoje črede, je pred njimi nenadoma stal Gospodov angel in okrog njih je zasijala Božja slava, tako da so se prestrašili. Angel jim je rekel:

Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje za vse ljudi, kajti danes se je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, Kristus Gospod. In nenadoma se je prikazala množica nebeških vojsk, ki so vsi hvalili Boga in peli: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje.“ Ko so angeli od njih odšli v nebesa, so pastirji rekli drug drugemu: „Pojdimo v Betlehem in si oglejmo, kaj se je zgodilo in kaj nam je Gospod pokazal.“ Pohiteli so in našli Marijo in Jožefa ter dojenčka, ki je ležal v jaslih. Ko so ga videli, so spoznali besedo, ki jim je bila povedana o tem otroku … In pastirji so se vrnili ter hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli.

To pravi evangelist Luka (2,8-20). Ponižni pastirji so bili torej tisti, ki jim je bila ta dobra novica najprej oznanjena, in to z nebeško veličastnostjo; ta milost je bila daleč od ponosnega Heroda, daleč od vzvišenih prebivalcev Jeruzalema. In tudi ponižni pastirji so prejeli milost, da so verjeli temu oznanilu. Po pričevanju pastirjev so za te čudežne dogodke slišali tudi drugi; vendar je o njih le zapisano: „Začudili so se.“ (Lk 2,18) Toda pastirji so verjeli, in to je veliko več, to je prava stvar. Jezus ta učinek, to višje spoznanje in to vero pripisuje tudi sveti ponižnosti; rečeno je, da se je nekoč v duhu razveselil in vzkliknil: „Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, da si te stvari skril modrim in razumnim in jih razodel malim (to je ponižnim). Da, Oče, to je bilo dobro v tvojih očeh.“ (Lk 10,21) To spoznanje in ta vera pri njih nista ostala mrtva; prejeli so tudi milost, da v skladu s tem spoznanjem in vero delujejo. Odpravili so se naravnost v Betlehem in bili prva za Jožefom in Marijo, ki so se poklonili Novorojenčku, se sklonili pred jaslicami ter z najsvetejšim veseljem in najglobljo hvaležnostjo gledali ljubkega Otroka. Da, to, kar pravi Sveto pismo, se je potrdilo na ponižnih pastirjih: „Bog daje milost ponižnim.“ (Jak 4,6) Dal jim je obilno milost za njihove misli in srca. 

Moji kristjani! Vsi tako zelo potrebujemo to Božjo milost. Ali naj nas pogled na te pastirje, ki so bili zaradi svoje ponižnosti nagrajeni s tako obilno milostjo, ne spodbudi, da bi bili ponižni kakor oni? Bog se upira ponosnim in daje milost ponižnim. (1 Pt 5,5).

Ne pozabimo torej tega pomembnega nauka, ki nam ga tako odločno posreduje veliki božični praznik: O kristjan! Bodi ponižen z vsem svojim srcem; kajti glej, Odrešenik, Gospod neba in zemlje, se je tako poniţal, da je prevzel človeško naravo. In zakaj? Zaradi nas, ubogih, grešnih ljudi, da bi se osvobodili svojih grehov in odrešili večnega prekletstva. Ali smo torej lahko še vedno ponosni in vzvišeno dvignemo glavo? Ne, zagotovo ne, ampak moramo ponižno vzklikniti: Gospod! Nismo vredni takšne ljubezni, ki se je tako ponižala. Kako veliko nagrado prejmejo ponižni! Resnično ponižni so bili tisti, ki so prvi zagledali Odrešenika in so ga lahko častili; ponosni pa so bili te velike milosti popolnoma nevredni. Vtisnimo si te poučne resnice globoko v srce, da jih ne bomo nikoli pozabili in vedno ravnali v skladu z njimi; potem, da, potem bomo nekoč praznovali večno, najbolj blagoslovljeno božično praznovanje v nebesih, ki nam ga Bog lahko podari po svoji milosti. Amen!

Vir: fsspx.at