Za zavrnitev obhajanja iste maše kot Vrhovni Pontifik je treba imeti dovolj resne razloge.Tako piše p. Jean-Michel Gleize, FSSPX, v naslednjem članku.
Nova maša Pavla VI. na romanju v Chartresu?
1. „Govorice in napetosti v zvezi z mašo v latinščini.“ Razmišljanje, ki ga je pripravil Jean-Marie Guénois v kolumnah časopisa Le Figaro z dne 12. decembra in ga je na srečo ponovno objavil Le Salon Beige1, priporočamo še enkrat.
Namen naslova članka je postaviti stvari na svoje mesto, da bi jih obravnavali v pravi luči. Gre za „vztrajne govorice, o katerih poroča dnevnik La Croix, po katerih bi lahko Rim prepovedal mašo po starem obredu, imenovanem obred svetega Pija V., na naslednjem romanju Krščanstva v Chartres, predvidenem od 7. do 9. junija 2025“.
Težko je vedeti, ali časopis La Croix v tem primeru svoje želje sprejema za resničnost, a dejstvo je, da novinar časopisa Le Figaro s svoje strani ugotavlja, da „niti Vatikan niti Dikasterij za bogoslužje in disciplino zakramentov nista poslala pisma na to temo Francoski škofovski konferenci, škofiji Chartres ali organizatorjem romanja ND de Chrétienté.“
2. To romanje je imelo leta 2024 18.000 prijavljenih udeležencev. Tako imenovano tradicionalistično gibanje – natančneje gibanje Ecclesia Dei – še naprej raste, kljub omejevalnim ukrepom, ki jih je odredil motu proprio Traditionis custodes z dne 16. julija 2021 za drastično omejitev uporabe maše svetega Pija V, in sicer do te mere, da „mnogi škofje in kardinali, tako v Franciji kot v Rimu, menijo, da bi bila takšna prepoved romanja v Chartres dolgoročna pastoralna napaka.“
Na kocki je enotnost Cerkve, ugotavlja Jean-Marie Guénois, in to bi lahko papeža Frančiška spodbudilo k previdnosti.
Toda ključna točka zgodbe ostaja tista, ki jo je novinar izpostavil na koncu svojega članka: “Tako se zgodi, da Cerkev od organizatorjev romanja zahteva, naj sprejmejo, da se romarjem, ki vsi ne poznajo starega obreda, ponudijo maše Pavla VI. po liturgični reformi Drugega vatikanskega koncila, kar pa organizatorji zavračajo. Zanje je stara maša DNK romanja.“
3. „DNK romanja“: izraz je postal med Ecclesia Dei tako priljubljen, da zdaj služi kot njihov referenčni argument.2 Njegova pomanjkljivost je, da slabo prikriva tavtološko naravo izjave in se izmika temu, kaj naj bi bili resnični razlogi za zavrnitev maše Pavla VI. Ker gre dejansko za zavrnitev in francoski škofje se niso zmotili. Pričakujejo vsaj vzajemnost, ugotavlja Jean-Marie Guénois.
„Nimajo tolerance do novega obreda, ki ga od nas zahtevajo za stari obred,“ komentira eden od škofov, ki govori o organizatorjih romanja in prek njih o vseh katoličanih gibanja Ecclesia Dei. Paradoksalno se slednji znajdejo v položaju, ki bi ga vsaj v očeh francoskih škofov morali razumeti kot veliko več kot preprosto nestrpnost in kaže vse znake razkolniške drže.
Medtem ko se je po priznanju tistih, ki so se ob posvečenjih 30. junija 1988 odločili ločiti od Bratovščine svetega Pija X., to gibanje po motu proprio Ecclesia Dei afflicta papeža Janeza Pavla II. vzpostavilo prav zato, da bi se izognilo razkolu.
Opozoriti velja na eno dejstvo: v najzgodnejšem času krščanske antike je bil razkol pojmovan – in o tem priča sveti Ciprijan – kot razkol z zakonitim škofom, katerega najbolj vidna oblika je bila postavitev drugega oltarja nasproti katoliškemu.3
„Postaviti oltar proti oltarju“: takšna je v očeh navadnih smrtnikov najbolj očitna razkolniška drža. Treba pa je priznati, da se v očeh cerkvenih oblasti zdi, da je takšna tudi drža organizatorjev romanja ND de Chrétienté.
Pravi razlogi za zavrnitev
4. Ker smo sami notranje prepričani, da si ne zaslužimo te obtožbe razkola, ki je še toliko manj upravičena, ker jo vse bolj ponavljajo drugi v Cerkvi,4 katoličanom gibanja Ecclesia Dei ne moremo očitati, da zavračajo mašo Pavla VI. Problematična ni zavrnitev, temveč razlogi, na katere se sklicujejo, da bi jo utemeljili.
Ti razlogi so enako prazni kot tisti, ki jih je Ecclesia Dei navedla, da se ni pridružila Bratovščini svetega Pija X. pri zavračanju maše Pavla VI. Ekskluzivnost maše svetega Pija V. prva in druga dejansko pojasnjujeta z bistveno različnimi razlogi. Gibanje Ecclesia Dei trdi, da gre za dejansko zavrnitev, medtem ko Bratovščina trdi, da gre za načelno zavrnitev.
Kritika, ki jo izrekajo člani gibanja Ecclesia Dei, da bi Bratovščini svetega Pija X. odrekli pravico do načelne zavrnitve nove liturgije Pavla VI., pa je zgovorna. Poudarja temeljno nedoslednost tistih, ki, da bi se izognili domnevnemu razkolu, na koncu kritizirajo prav tisto držo, ki so jo hoteli obsoditi kot nasprotno edinosti Cerkve.
Kajti, končno bi bilo, da bi upravičeno zavrnili obhajanje iste maše kot sveti oče, več kot koristno navesti dovolj resne razloge, v vsakem primeru razloge, ki niso preprosta metaforična pirueta, ki izenačuje mašo svetega Pija V. s povsem liturgičnim DNK.
5. Zavračanje obhajanja Novus Ordo Missae Pavla VI. kljub temu, da ga je najvišja oblast Kristusovega namestnika vsilila celotni Cerkvi kot redno obliko obhajanja maše, je mogoče upravičiti le, če to vsiljenje pomeni zlorabo oblasti. To pa ni le običajna zloraba, temveč takšna, ki resno ogroža skupno dobro celotne katoliške družbe. Prav to je razlog, na katerega se sklicuje Bratovščina, da bi podprla svojo zavrnitev nove maše.
Ta razlog izvira in je upravičen iz Kratkega kritičnega pregleda, ki sta ga papežu Pavlu VI. predložila dva kardinala: Ottaviani in Bacci. Ugotavljamo, da nova maša predstavlja „tako v celoti kot v podrobnostih presenetljiv odmik od katoliške teologije maše, kakor je bila oblikovana na XXII. zasedanju Tridentinskega koncila. ‚Kanoni‘ obreda, ki so bili takrat dokončno določeni, so predstavljali nepremostljivo oviro proti vsakemu krivoverstvu, ki bi utegnilo napasti celovitost skrivnosti.“5
Ta „odmik“ je resen, ker ima za posledico prikrito izpraznitev maše njene katoliške vsebine, obravnavane v luči njenih štirih vzrokov: materialnega (resnična navzočnost), formalnega (žrtvena narava), končnega (spravni namen) in učinkovitega (duhovništvo duhovnika). Ta resna pomanjkljivost nam prepoveduje, da bi ta novi obred imeli za legitimen, in nas celo pooblašča, da v več kot enem primeru dvomimo v veljavnost obhajanja.
Maše, ki se obhajajo v skladu z Novus Ordo, niso le manj dobre od tistih, ki se obhajajo v skladu s tradicionalnim Ordo svetega Pija V.; so slabe, ker so nevarne za vero.
Na zaslišanju 11. in 12. januarja 1979 v zvezi z vprašanjem, ki ga je postavila Kongregacija za nauk vere: „Ali trdite, da lahko veren katoličan misli in trdi, da je zakramentalni obred, zlasti obred maše, ki ga je odobril in razglasil papež, lahko neskladen s katoliško vero ali favens haeresim?” je nadškof Marcel Lefebvre odgovoril:
Ta obred sam po sebi ne izpoveduje katoliške vere na tako jasen način kakor stari Ordomissae in zato lahko spodbuja krivoverstvo. Vendar ne vem, komu jo pripisati, in ali je zanjo odgovoren papež. Presenetljivo pa je, da je Ordo missae, ki ima protestantski pridih in zato favorens haeresim, lahko širila Rimska kurija.6
6. To je temeljni razlog, ki upravičuje zavrnitev nadškofa Lefebvra in Bratovščine svetega Pija X. Opozorili bomo, da gre za razlog notranje kritike. Če Kratek kritični pregled dejansko pokaže, da se Novus Ordo „tako v celoti kot v podrobnostih impresivno oddaljuje“ od katoliške opredelitve maše, to stori z notranjo kritiko, ki izhaja iz štirih vzrokov maše.
Temu temeljnemu in že zadostnemu razlogu, okrepljenemu z moralno avtoriteto dveh kardinalov svete rimske Cerkve (eden od njiju je bil prefekt Svetega Oficija), lahko dodamo še en razlog zunanje kritike. Ta novi obred maše je dejansko del celote. Reformirani so bili tudi drugi zakramenti.
Zdaj pa so te spremembe izvedli tisti, ki so pripravili in udejanjili Drugi vatikanski koncil, katerega škodljivi sadovi so znani, katerega nauk je dosegel „spreobrnjenje Cerkve v svet“ 7 in posvetil „zmago liberalnih idej“.8
Razglasitev Novus Ordo Missae papeža Pavla VI. se torej zgodi v zelo posebnem kontekstu, zaradi katerega katoliški verniki nimajo več moralne gotovosti o utemeljenosti reforme. Četudi zaradi te ugotovitve še vedno škrtajo z zobmi mnogi od tistih, ki niso hoteli priznati legitimnosti škofovskih posvečenj 30. junija 1988, Bratovščina svetega Pija X. ni več edina, ki jo je formulirala.
Pred kratkim je isto izjavil škof Joseph Strickland, zaslužni škof Tylerja v Teksasu: „Dejstvo je, da je nova maša pomenila prekinitev večstoletne liturgične kontinuitete. S tem pa je prišlo do velikega upada udeležbe pri maši, poklicev in vere v temeljne katoliške nauke.“9 To je v bistvu to, kar je nadškof Lefebvre povedal v svoji izjavi z dne 21. novembra 1974, ki jo je navedel tudi ta ameriški prelat.
Zanikanje gibanja Ecclesia Dei
7. Kakšen odgovor na te resne razloge dobimo od tistih znotraj gibanja Ecclesia Dei, ki bi prav tako radi zavrnili obhajanje maše Pavla VI, vendar brez sklepanja skupnih zadev z Bratovščino, ki slovi kot razkolniška? Tradicionalna liturgija Misala iz leta 1962 je „njihov DNK“, z drugimi besedami, njihova posebna liturgija.
Poudarek je na prednostni vrednosti Ordo Missae svetega Pija V., ne da bi upoštevali kritiko Novus Ordo, ki bi privedla do njegove načelne zavrnitve. Morebitna zavrnitev ostaja povsem dejanska in relativna zaradi osebne občutljivosti (ali „DNK“), ki nikogar več ne bo prepričala, ko bo treba stvari presojati z vidika skupnega dobrega celotne Cerkve, vzeta kot takšna.
8. S tega vidika koncilske oblasti ne morejo sprejeti zavrnitve maše Pavla VI., tiste, ki jo uradno obhaja papež in ki v njegovih očeh predstavlja glavni izraz skupnega dobrega celotne družbe. Ali natančneje, kot jo je želel imenovati Benedikt XVI., je to redna oblika rimskega obreda.
Z istega vidika pa Bratovščina svetega Pija X., kakor tudi vsi katoličani, ki si prizadevajo ohraniti dogmatično in disciplinarno izročilo Cerkve, tudi ne morejo priznati zavrnitve maše Pavla VI. kot izraza posebne preference in ki v Novus Ordo Missae ne vidi odprtih vrat krivoverstvu in velike nevarnosti za skupno dobro enotnosti vere in bogoslužja.
Resnični in pripisani razkol
9. Potem ko se je gibanje Ecclesia Dei skušalo izogniti obtožbam o razkolu, zdaj doživlja podvojene napade članov hierarhije, ki bodo na koncu nanj naslovili prav tiste očitke, ki so jih prej izrekli nadškofu Lefebvru, začenši s posvečenji leta 1976.
Kar zadeva Bratovščino svetega Pija X., je trditev, da je tradicionalna liturgija preprosto neobvezna in v najboljšem primeru zaželena poleg nove liturgije Pavla VI., enaka podpiranju razkolniške težnje, ki opredeljuje koncilsko Cerkev kot tako.
10. Kako lahko zares zahtevamo nestrpno strpnost, enostransko strpnost od oblasti, ki se zdijo toliko bolj razkolniške, kolikor bolj se oddaljujejo od načel resnične enotnosti vere in bogoslužja, zaradi napačnih načel, ratificiranih na II. vatikanskem koncilu in liturgične reforme Pavla VI.
11. Izbira torej trenutno ni več le med dvema razkoloma: resničnim ali navideznim.
Vir: fsspx.news
1 https://lesalonbeige.fr/le-figaro-sinteresse-aux-rumeurs-concernant-la-…
2 Odmev najdemo na ustih p. Marca Guelfuccija in Anne Le Pape v oddaji Club desHommes en Noir, ki jo vodi Philippe Maxence. https://hommenouveau.fr/video/interdiction-du-pelerinage-de-chartres-7x…
3 Yves Congar, „Schisme“ v Dictionnaire de théologie catholique, t. XIV, prvi del, Letouzeyin Ané, 1939, ur. 1289.
4 To prepričanje lahko zdaj podpremo z izjavami msgr. Josepha Stricklanda, zaslužnega škofa Tylerja v Teksasu. Prim. https://fsspx.news/en/news/bishop-strickland-lauds-archbishop-lefebvre-…
5 Kardinala Ottaviani in Bacci, „Predgovor papežu Pavlu VI.“ v Kratek kritični pregled Novus Ordo Missae, str. 6. O tem glej tudi članka, objavljena v septembrski številki revije Courrier de Rome iz leta 2021.
6 „Nadškof Lefebvre in Sveti Oficij“, Itinéraires št. 233, maj 1979, str. 146-147.
7 Nadškof Lefebvre, Odvzeli so mu krono, Angelus Press, 1988, str. 217.
8 Nadškof Lefebvre, prav tam, str. 219.
9 https://fsspx.news/en/news/bishop-strickland-lauds-archbishop-lefebvre-…
