Tistemu, ki veruje, je vse mogoče – Beseda okrožnega predstojnika, februar 2025

Obnovimo v svetem letu svoje življenje po veri.

Prečastiti sobratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu,
dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!

Razmislimo o znamenitih besedah svetega Pavla Galačanom: „Kolikor pa zdaj živim v mesu, – beseda za besedo je pomenljiva! – živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe.“ (Gal 2,20). Prav ta neverjetna apostolova izjava tvori jedro naše praktične vsakdanje vere. Kako malo je danes med kristjani ljudi, ki zares, resnično, praktično verujejo, da jih Bog osebno ljubi, da se jim daruje!

Od Boga smo ljubljeni

Človek, ki v to resnično veruje, tako kakor Pavel, živi iz te vere in prepričanja, da ga Bog ljubi. Moj Bog, kako bedni smo pogosto! Kako pogosto naokrog prosimo za najbolj bedno ljubezen sočloveka in kako žalostni postanemo, ko si predstavljamo ali se zavedamo, da smo malo ljubljeni s strani bednih, šibkih in grešnih ljudi! Vsi smo takšni.

Toda kdorkoli ohranja to zavest: Bog me ljubi, neminljivi Bog me ljubi osebno – ta ljubezen, ki je kakor vsaka prava ljubezen osebna (ti in jaz) – kdor v to resnično veruje, je oseba, ki ne pozna zavisti, ljubosumja in v bistvu tudi ne nesreče. Je izpolnjen, odprt in se vedno bolj odpira, da bi nenehno sprejemal to ljubezen, ki mu je dana, in prosi – to je bila in bo vedno edina želja resničnih svetnikov v njihovi notranjosti -, da bi se srce razširilo, da bi lahko vedno bolj sprejemalo to resnično ljubezen, ki jo Bog daje dan za dnem in minuto za minuto.

Le malo resnično srečnih ljudi

Zakaj je tako malo srečnih ljudi? Le redki so tisti, ki resnično živijo iz te vere in v tej veri, zato je tako malo srečnih ljudi! Le ena oseba je vedno popolnoma in v celoti verovala: Devica Marija, zato pa je najsvetejša med vsemi svetniki, ker je verovala. „Blagor ji, ki je verovala.“ (prim. Lk 1,45) V svojem duhovnem življenju potrebujemo Božjo Mater, da bi lahko živeli iz te vere, da nas Bog osebno ljubi in se je daroval, žrtvoval, da bi nas odrešil. Navzoč je, da bi dal samega sebe, ne le duhovno, ampak celotno svojo človeškost in celotno božanskost, da bi imeli v sebi Božje življenje, kakor je sam rekel. 

Kaj je živa vera?

Živa vera pomeni predvsem: vero v osebo Jezusa Kristusa, ki me osebno ljubi in je moja sreča, moje veselje, moje zadovoljstvo vse dni v dnevu, veselje, ki ga, kakor je rekel Jezus, nihče in nič ne more omajati. Ljudje pogosto govorijo o življenjskih vprašanjih ali o vprašanju življenja nasploh, kot da je življenje vprašanje. Toda življenje ni vprašanje, življenje je odgovor tistemu, ki nas je prvi osebno vzljubil. Prva stvar znotraj tega odgovora je, da resnično verujem, da me ljubi. Tu se življenje začne pravilno urejati. Potem je življenje odgovor na neskončno ljubezen. Bog je neskončen in neskončno preprost, zato ljubi z vsem svojim bitjem, tj. z neskončno ljubeznijo. Kako lahko je to reči ali napisati, koliko cerkvenih učiteljev in teologov je to storilo skozi stoletja! Na žalost pa mi, ubogi ljudje, v to pogosto ne verujemo, verujemo premalo ali le teoretično. 

Neskončnost ljubezni, ki jo Bog podarja ljudem, je zares neskončna. Mi postavljamo ovire in meje, ne on. Prav te ovire in meje, ki jih postavljamo proti tej neskončni ljubezni, pa so ovire in meje naše nevere. Marija je verovala tako veliko, tako močno in tako globoko, kolikor je ustvarjeno bitje sposobno verovati. Njen obstoj je sestavljen iz te vere, ki je zaupanje, vrženost v ta val neskončne Božje ljubezni.

Posvečenje – Božja volja

Sveti Pavel na samem začetku Pisma Efežanom piše: „On nas je v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes, kakor nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim; v ljubezni.“ (Ef 1,3-4). Pavel je želel povedati vsem nam, vsem ljudem na svetu, malim, velikim – in kako majhni so veliki in kako veliki so tudi mali! – povedati to neverjetno stvar, da je Božja volja posvečenje. Človekovo posvečenje pa pomeni dar same Božje svetosti. Noben človek se ne more povzdigniti, odrešiti – to je veliko krivoverstvo sodobnega časa in sedanjosti, aroganca in zabloda znanosti, ki trdijo, da se človek lahko zveliča sam od sebe: nič bolj neumnega še nihče ni izrekel! To lahko nastane le v salonih nekaterih brezbožnih intelektualcev, nastalo je in se razširilo s satanskim mehanizmom.

Popolnost človeka, popolnost stvarstva, je Božje delo, tako kot pa je ustvarjeno bitje, vsakega izmed nas, udeležba v Božjem bitju, tako je popolnost, posvečenje človeka, udeležba v Božji svetosti, ne zato, ker bi se dvignil in bil udeležen v njej, ampak zato, ker se je on sam dal in se nenehno daje. Kako slepo, kako napačno pogosto razmišljamo!

Samo Bog je svet: Tu solus sanctus, molimo ali pojemo v Glorii svete maše. On nam daje samega sebe, daje nam svojo svetost.

Marija je popolnoma in v celoti verovala

Marija je sveta zaradi svoje vere. Bila je mlado dekle v neznanem kraju na robu velikega rimskega cesarstva, vendar je v svoji notranjosti nosila skrivnost. Nihče ni vedel za njeno skrivnost, niti njeni sveti starši, niti oseba, ki jo je najgloblje ljubila, sveti Jožef. Imel je dobro intuicijo, lahko bi rekli, da je opazil Marijino svetost, zato se je, ko je videl, da je noseča, odzval na čudovito plemenit, celo nadarjen način. Vendar tega ni mogel razumeti, zato je moral, tako rekoč, posredovati Bog in mu poslati angela. Marija je živela samo od Boga prepoznana, sama na svetu. Njena vera je bila popolnoma edinstvena.

Bila je sama na svetu s svojo skrivnostjo, z vero, da bo postala Božja Mati, največja vera med vsemi, v primerjavi s katero bi bila Marija, če bi bila poklicana kot Judita ali Estera, da postane odrešiteljica izraelskega ljudstva, bi se zdela le trik. Ne, ona je resnično verovala čez mero. Kajti verjeti, da jo je Bog izbral za mater Božjega Sina, je resnično vera brez meja. Želimo jo prositi, naj nam vselej pomaga verovati, da Bog vsakemu od nas podarja to, kar smo. Bog pa posameznika ljubi z neskončno ljubeznijo, kakor je tudi neskončno vse, kar počne.

Vera in molitveno življenje

Ker premalo, prešibko verujemo, da nas Bog osebno neskončno ljubi, je naše molitveno življenje vedno tako skromno in naše prošnje tako malenkostne. Prosimo ga za nepomembne stvari, za malenkosti, za malo ljubezni s strani soljudi itd. Za kaj želi, da prosimo? Za najvišjo in največjo stvar, za posvečenje, tj. za najintimnejšo združitev z njim. Kajti posvečenje je najintimnejša združitev z njim, s Stvarnikom, z Odrešenikom, z njim, Božjim Sinom, ki me ljubi in se je daroval zame. Zato je sveta Terezija Avilska svojim redovnicam pogosto govorila, naj ne zmanjšujejo svojih želja, nasprotno: prav to, da postajajo vse globlje in stalnejše, da se postavljajo vse večje prošnje (ne zahteve!), je znamenje napredka v odnosu z Bogom: Ti si vse, kar imam, ker si ti moje vse. To, da pa to vse bolj doživljamo, je dobro znamenje, da smo končno razumeli. Takrat postanemo tudi čedalje mirnejši. Kakšen mir je vedeti, da me on ljubi, četudi tičim v ječi, četudi me vsi preganjajo in ne razumejo. Svetniki pa natančno vedo, kaj je samota, tj. spoznati samega sebe sredi sveta, križanega s Križanim, vselej popolnoma z Jezusom in v Jezusu. „Omnia possibilia sunt credenti“ – „vse je mogoče tistemu, ki veruje“ (Mr 9,22).

S svojim duhovniškim blagoslovom!

P. Johannes Regele
okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. februar 2025