Kaj je glavna naloga, pravo poslanstvo Duhovniške bratovščine svetega Pija X. – Izobraževanje duhovnikov in prenova katoliškega duhovništva! Tako piše v našem statutu.
Poklici za Cerkev
Za okrožnega predstojnika, pa tudi za vse druge sobrate v naših šestih državah, je vedno v veselje potovati na Bavarsko, v mednarodno semenišče Srca Jezusovega v Zaitzkofnu, da obiščemo gojence iz našega okrožja. V začetku februarja v tem semenišču tradicionalno potekajo preobleka, tonzura in nižji redovi. Leta 2025 je bilo med kandidati za nižje redove 1. in med kandidati za preobleko 2. februarja tudi devet bogoslovcev iz našega okrožja (med njimi tudi en Slovenec).
Kdo mora iskati poklice? Kdo jih mora spodbujati, jih pripeljati do zrelosti in jih tudi prebuditi? Da, prebuditi jih, nekatere ljudi je res treba prebuditi. Kdo je to?
Cerkev je že zdavnaj dala jasen odgovor! Poglejmo v katoliško kanonsko pravo in odprimo Zakonik iz leta 1917, pa ga najdemo v kanonu 1353: Kdo si mora prizadevati za poklice? Kdo je to celo dolžan storiti? V prvi vrsti to nista oče in mati katoliške družine, niso to učitelji katoliške šole ali kakšni drugi posebej nadarjeni ljudje. Odgovor se glasi: „Duhovniki in zlasti dušni pastirji so dolžni poskrbeti za potrebne poklice.
Torej najprej duhovniki, duhovščina. Potem pa tudi vsi verniki in še posebej katoliške družine.
Škofje so dolžni skrbeti zlasti za svoja semenišča v svojih škofijah. Žal se semenišča zapirajo in združujejo. Škofje škofij opuščajo eno od svojih glavnih nalog, kakor so že opustili številne druge glavne naloge, kakor so podeljevanje zakramenta birme, obiskovanje župnij, skrb za duhovnike, biti vedno pravi oče vsem svojim duhovnikom itd.
V Duhovniški bratovščini svetega Pija X. se trdno držimo svojega poslanstva za Cerkev, čeprav se pojavljajo nenehno upiranje, nerazumevanje in krivično preganjanje s strani cerkvene hierarhije, kar seveda tudi mnoge odvrača, straši in odganja v človeškem strahu.
Naš čas je poseben čas boja za Cerkev, za katoliško duhovništvo in na prav poseben način za tradicionalno sveto mašo, za katoliško izročilo. Vsak katoliški duhovnik (vsi posvetni in redovni duhovniki brez izjeme!) mora ponovno imeti popolno svobodo, da lahko javno obhaja tradicionalno sveto mašo v vseh katoliških cerkvah po svetu. Vsak katoliški duhovnik mora imeti ponovno možnost oznanjati celoviti katoliški nauk, ne da bi ga lastne oblasti preganjale. Resne zmote zadnjih 60 do 70 let mora popraviti Rim sam. Tu bi lahko navedli številne znane teme. Seveda se bomo za to še naprej borili, predvsem pa še naprej molili.
Nižji redovi v semenišču Srca Jezusovega
Cerkev z veseljem sprejema nove nižjerednike! V soboto, 1. februarja 2025, na praznik svetega Ignacija Antiohijskega, je 13 bogoslovcev tretjega letnika iz rok njegove ekscelence Alfonsa de Galarrete prejelo svoje prve nižje redove (ostiariat in lektorat – vratarstvo in bralstvo). Štirje kandidati četrtega letnika so bili na isti slovesnosti postavljeni v eksorciste in akolite (zarotovalce in mašne pomočnike).
Vsak nižji red pomeni korak bližje k oltarju, globlje sodelovanje v duhovništvu Jezusa Kristusa, je poudaril msgr. de Galarreta.
Od kandidatov se zato zahteva, da sveto mašno daritev, ki nam jo je Gospod zapustil kot svojo oporoko, naredijo za predmet svojega premišljevanja, da je ne bi vanjo prodirali le intelektualno, ampak da bi jo resnično živeli.
Tradicionalna maša, ki kot „živa vera“ vključuje in izraža vse verske resnice, je najmočnejše sredstvo proti nenehni krizi vere.
Samo ta zvestoba resnični daritvi Jezusa Kristusa lahko notranje premaga humanistični in posvetni duh liturgične reforme ter povzroči resnično prenovo cerkvenega življenja.
Zato danes molimo predvsem za naše novo postavljene nižjerednike, da bi zvesto opravljali zaupane jim službe in še globlje prodrli v skrivnost duhovništva našega Gospoda.
Preobleka in tonzura v semenišču Srca Jezusovega
Praznik svečnice je v semenišču v Zaitzkofnu vedno poseben dan. Po volji našega ustanovitelja se 2. februarja odvija obred preobleke in tonzure. Letos je 12 semeniščnikov prvega letnika prejelo duhovniško oblačilo iz rok njegove ekscelence pomožnega škofa Alfonsa de Galarrete, 12 drugih kandidatov drugega letnika pa je bilo slovesno sprejetih v kleriške vrste pod budnim očesom svojih sobratov in sorodnikov.
Po besedah msgr. Galarrete je Kristus sam tisti, ki nam razloži pomen tega obreda: „Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove samemu sebi, vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj“ (Lk 9,23).
Tudi sveti Pavel, ki nas v svojih pismih večkrat poziva, naj odložimo starega človeka in oblečemo Kristusa, kaže v isto smer.
Čeprav je ta poziv v določenem smislu namenjen vsem kristjanom, pa je namenjen predvsem tistim, ki so s svojim posvečenim stanom poklicani k višji stopnji popolnosti.
Skrivnost predstavitve Deteta Kristusa v templju nas opozarja na duh darovanja, ki se zahteva od kandidatov.
Kot je poudaril msgr. Galarreta, je dariovanje v templju tako rekoč „ofertorij“ za daritev na križu na Golgoti, pri kateri je Kristus hotel deliti z nami svojo presveto Mater kot Soodrešenico.
Tako naj bi bogoslovci v Božji Materi, ki svojega otroka daruje nebeškemu Očetu, našli popoln zgled in mogočno zagovornico za svojo nadaljnjo pot proti duhovništvu.
Priporočimo torej naše kandidate Materi božanskega Velikega Duhovnika, ki je predvsem Mati duhovnikov in kandidatov za duhovništvo, da bi zvesto sledili njeni poti in še popolneje opravili notranje delo očiščevanja in nenavezanosti.
