Mednarodno združenje eksorcistov, združenje, ustanovljeno leta 1994 in leta 2014 priznano kot zasebno združenje vernikov s papeško pravico, je namenjeno predvsem duhovnikom, ki v Katoliški Cerkvi opravljajo službo eksorcista. Združuje več kot 900 eksorcistov in 130 pomožnih eksorcistov.
Združenje je 6. januarja 2025 objavilo dokument, v katerem ponuja „nekaj opažanj o nekaterih pastoralnih praksah“, ki so zašle s poti, izkrivljajo ali ne upoštevajo navodil Cerkve in elementov previdnosti, ki morajo spremljati opravljanje občutljive službe eksorcista.
Povečanje povpraševanja
Besedilo opozarja na porast prošenj ljudi, „ki so prepričani, da so žrtve izrednega delovanja hudiča v eni od njegovih različnih oblik“. Včasih pa posredovanje nekompetentnih tretjih oseb, ki jim primanjkuje razločevanja, zmoti redno obravnavanje primera. Zato eksorcisti dajejo deset pojasnil, „da bi osvetlili nekatere obsojanja vredne primere“.
1. Opozorilo pred improvizacijo in iskanjem senzacionalizma
Nekateri duhovniki, posvečene osebe in laiki izvajajo samovoljna orodja, ki jih pristojna cerkvena oblast ni pooblastila za delovanje. „Še huje je, kadar vernike odvračajo od tega, da bi se obrnili na uradnega eksorcista svoje škofije, in jim predlagajo, naj poiščejo druge ugledne eksorciste, ki veljajo za ‘močnejše’, ali pa trdijo, da so odkrili domnevno izredno demonsko delovanje.“
2. Obsedenost z demoni
Nekatere od teh oseb „svojo pozornost usmerjajo izključno na navzočnost in delovanje hudiča“. Zanemarjajo vero, molitev, zakramentalno življenje in prakso dobrodelnosti, ki so bili vedno predstavljeni kot najboljše orožje proti hudiču. Mislijo, da je „osvoboditev odvisna samo od kompulzivnega ponavljanja molitev in blagoslovov“.
3. Malomarno razločevanje
„Nekateri duhovniki, tudi eksorcisti, zanemarjajo ‘resno in strogo razločevanje, ki ga predpisujejo Praenotanda (smernice) obreda eksorcizma’, in uporabljajo ‘merila, ki so tuja katoliški veri, ter potrjujejo koncepte ezoteričnega ali new age izvora’.“ Ta pristop je „nesprejemljiv in v nasprotju z vero in naukom Cerkve“, je zapisano v dokumentu.
4. Vraževerni
Dokument napada tiste, ki uporabljajo „vraževerne postopke“, zahtevajo fotografije ali oblačila za prepoznavanje morebitnega zla, se dotikajo „določenih točk telesa vernega člana, da bi ‚diagnosticirali navzočnost zlobnih bitij‘, ali predlagajo neustrezno uporabo zakramentalov, kot so voda, sol ali blagoslovljeno olje“. Ta napačna stališča spodbujajo vraževerno miselnost in prakso.“
5. Vključevanje neprimernih oseb
„Nesprejemljivo je, da nekateri duhovniki. … sodelujejo s tako imenovanimi ‘vidci’ ali domnevnimi karizmatiki,“ tako da k njim pošljejo trpečo osebo, namesto da bi jo usmerili k uradnemu eksorcistu. Včasih je „prav škofijski eksorcist tisti, ki na te osebe prenese nalogo, ki mu jo je zaupala Cerkev, da prepozna resnično demonsko delovanje, in se jim celo pusti voditi, da trpeče osebe osvobodijo hudega.
Takšno ravnanje je očitno v nasprotju s poslanstvom eksorcista, katerega naloga je, da prepozna in uporabi sredstva, ki mu jih je dala Cerkev za boj proti hudiču.
6. Prezir do medicinskih in psiholoških znanosti
Pri razločevanju „eksorcist ne sledi le tradicionalnim merilom, da bi ugotovil, ali oseba trpi zaradi izrednega delovanja hudiča, ampak se opira tudi na izkušnje uveljavljenih eksorcistov in v nekaterih primerih ‚na nasvete ljudi, ki so strokovnjaki s področja medicine in psihiatrije‘. Ti „lahko pomagajo razumeti izvor bolezni, ki niso nujno obnaravnega (preternaturalnega) izvora“. Če tega zavračamo, vernike izpostavljamo nepotrebnim tveganjem, celo resnim nevarnostim.
7. Škodljive izjave
Besedilo tudi ugotavlja, da „tesnobna želja, da bi za vsako ceno prepoznali izredno demonsko delovanje kot operativni vzrok trpljenja [nekoga]“, katerega izvor ni znan, brez resnega razločevanja, ni le jalova, ampak lahko privede tudi do škode. Zlasti če gre dejansko za bolezni, ki niso bile pozdravljene.
8. Vprašanje čarovništva
Združenje ugotavlja, da „čeprav je praksa čarovništva postala zelo razširjena, ne smemo zapasti v ‚prestrašeno držo‘, da bi v njej videli izvor vsega zla in nesreč, ki lahko doletijo človeka“. Takšno ravnanje ne pomeni le tveganja, da se začne iskanje tistih, ki naj bi bili krivi, ampak tudi vzbuja sumničenje, celo sovraštvo, pogosto neupravičeno.
Raje moramo ponuditi pomoč molitve in spomniti na moč Božje milosti v vseh preizkušnjah ter na dejstvo, da je Bog gospodar vsega, kar se zgodi, ne glede na to, ali je to hotel ali dopustil. Nazadnje moramo te preizkušnje povezati s tem, da se prilagodimo trpečemu Kristusu.
9. Zdravljenje družine
Nekateri duhovniki in celo nekateri eksorcisti „izvajajo to prakso kot nujni pogoj, brez katerega ni ozdravitve ali osvoboditve, ne da bi se zavedali škode za svojo vero, pa tudi posledic za ljudi. Te prakse nimajo svetopisemskih ali teoloških temeljev. Gre za slabo kopijo tega, kar počnejo mormoni.
10. Izganjanje strahu
Eksorcist mora biti posrednik miru, ki prihaja od Kristusa. Treba se je boriti proti strahu, ki ga hudič uporablja, da bi človeka spravil k svojim nogam. Duhovnik, ki se boji hudiča, ne bo mogel opravljati službe eksorcizma, ne da bi se izpostavil resnim nevarnostim, zlasti če se proti temu strahu bori z bolj ali manj vraževernimi praksami.
Dokument se konča s splošnimi premisleki o družbi in načinu, kako slednja danes dojema službo eksorcista, zlasti prek filmov, ki so se je polastili, ter o potrebi po trdnem krščanskem življenju, ki je najboljši temelj, da bi hudiča od sebe odvrnili.
Vir: fsspx.news
