Papež se je pokesal zaradi „nauka, ki je bil vržen kot kamen“. Ali je nauk postal greh? V nadaljevanju sledi razmišljanje p. Nicolasa Cadieta, FSSPX.
Spokorno bdenje 1. oktobra 2024, ki je potekalo pred začetkom zadnjega zasedanja sinode, je zaznamovalo kesanje za sedem novih grehov. Zlasti za doktrinarni, ki je bil zreduciran na „kup mrtvih kamnov, ki se jih meče v druge“. Papež Frančišek brez zadržkov obsoja tiste, ki „vsiljujejo resnice in pravila“ 1.
Na muhi so vsi tisti, ki trdijo, da nekatera dejanja, kakor je kontracepcija, nikdar niso dovoljena ter da se odveza in obhajilo lahko podeli le tistim, ki se iskreno odpovedo svojim hudim grehom.
To so „moralizatorji, ki hočejo tesno držati na vajetih Božje usmiljenje in milost“; 2 kažejo „samosvoj moralizem“. 3 Nauk se Frančišku ne zdi le čisto orodje volje do moči, ampak tudi povsem neprimeren za oblikovanje vernikov. S tem je papež v neposrednem nasprotju s Svetim pismom.
Mar ni Bog sam tisti, ki je za izraelsko ljudstvo razglasil zakonodajo, vključno z desetimi zapovedmi, ki so jo spremljale stroge sankcije? Ta zakonodaja je nedvomno vključevala obredne zapovedi, ki jih je bilo mogoče spremeniti, vendar pojasnjuje naravni zakon, ki sam po sebi ne trpi reform nič bolj kot človeška narava sama.
Pravijo, da je ta zakonodaja zapisana v človekovem srcu, saj se poštenemu umu vsiljuje, tudi če ni prejel védenja o njem. Otrok na primer po tem, ko verjame laži, dojame škodo, ki jo ta povzroča skupnemu življenju in medsebojnemu zaupanju. To pojmovanje hitro posploši in ga uporabi za laž na splošno, ne le za konkretno nesrečo, katere žrtev je bil.
Moralna načela, oblikovana kot univerzalni napotki, so rezultat tega preprostega delovanja uma.
Moralni nauk je le artikulirana sinteza moralnih načel, utemeljen in razložen z najbolj primarnimi načeli. Med njimi so tista, ki izražajo temeljne težnje človeka po življenju, po ohranitvi, po spoznanju in ljubezni do Boga ter do življenja v družbi. 4 Prvo načelo od nas zahteva, da delamo dobro in se ogibamo zla. Če zavračamo nauk, bi se lahko prav tako slovesno pokesali, da smo ljudje.
Vendar Frančišek s tem, ko močno karikira „moralizatorsko držo“, da bi jo lažje obsodil, opozarja na resnično težavo: ta moralna načela so univerzalna, po njih pa moramo živeti, se odločati in delovati v posebnih okoliščinah. Nimamo opravka z „dobrim“ ali „pravičnim“ samim po sebi, temveč s konkretnimi in zapletenimi ljudmi in položaji.
So univerzalna moralna načela dovolj? Ne, saj so univerzalna. Potrebna je tudi ocena razmer. Je dejanje, ki ga nameravam izvesti, laž ali upravičena umska omejitev? Je dajanje škofov vernikom razkol ali legitimno jamstvo krščanskega življenja? Gre za umor ali pretirano opustitev oskrbe? Gre za splav ali za terapevtsko dejanje, ki rešuje življenje?
Univerzalno načelo ne pove; nakazuje ravnanje, ki ga je treba sprejeti, ko se prepozna položaj. Da bi se odločili, kaj je greh in kaj ne ali katero od dveh legitimnih dejanj je najboljše, je zelo pogosto potrebna uporaba sposobnosti, ki zaznavajo konkretno in posamično.
To je tisto, kar Blaise Pascal in tudi Frančišek imenujeta srce. Kristjan se torej ne sme učiti le katekizma in načel moralne teologije, ki mu bodo pokazala, kaj je ali ni v skladu z Božjim zakonom, temveč mora tudi oblikovati svoje srce, da bo razumno presojalo naravo dejanj, ki so mu predložena. To pomeni ljubiti jasna dejanja in sovražiti dvoumne položaje.
Srce torej ne nasprotuje razumu, temveč ga dopolnjuje. Brez njega pa zelo tvegamo, da bomo abstraktni moralisti, ki jih Frančišek karikira. Ker pa je ta pojem srca nejasen, nam omogoča, da zamenjamo moč krepostne duše svetega Janeza Krstnika, ki je Herodu očital prešuštvovanje vse do lastnega mučeništva, in strahopetnost pastirja, ki se zaradi napačnega sočutja izogne svoji dolžnosti pridiganja s stokanjem: „Kdo sem jaz, da bi sodil?“
Srce bo vedno imelo svoje razloge, toda krepost, ki rešuje in po kateri bomo sojeni, je v tem, da ravnamo v skladu s pravim razumom, ki ga razsvetljuje vera. Če smo torej tako iskreni, kot želi Frančišek5, „vemo, da smo v resnici, ko ne moremo več izbirati“ (Gustav Thibon).
Vir: fsspx.news
1 Okrožnica Dilexit nos (DN), št. 209.
2 DN 137.
3 DN 27.
4 Prim. Summa Theologica, Ia IIae q.94 a.2.
5 DN 6.
