Starodavna navada v naših krajih je nošnja naglavne rute, ne tančice, zato tudi naš okrožni predstojnik spodbuja k ohranjanju naših krajevnih navad, lahko pa imajo žene in dekleta tudi primerno drugo pokrivalo, kakršno je recimo klobuk ali primerna kapa. Tančica ni prepovedana, je pa bolj zaželena krajevna navada pokrivanja glave.
Prezir do dolgoletnega običaja nošenja rute ali tančice spodbuja neodvisnost, ki jo je težko uskladiti s pravo pobožnostjo.
Ženske in mlada dekleta naj bi bilei v cerkvi pokrite in dobro je, da matere navajajo deklice k tej disciplino, saj ta spodbuja individualno in splošno zbranost. Tako je očitno, da so redovnice stalno pokrite. Lepi lasje za žensko gotovo niso greh, toda v cerkvi moramo dati prednost vsemu, kar spodbuja ponižnost, premišljevanje in spoštovanje tega, kar je Cerkev vedno priporočala.
Apostol Pavel, ki je vseeno imel smisel za Božje reči, je od samega začetka krščanstva zahteval, naj imajo ženske pokrite glave.
Gotovo je, da si ženska, ki želi pritegniti pozornost nase, ne pokriva glave.
Seveda bi bilo napačno prehitro sklepati, da vse ženske, ki v cerkvi ne nosijo naglavnega pokrivala, skušajo pritegniti pozornost.
Ženske, ki niso navajene nositi pokrivala, bodo zagotovo imele veliko težav pri njegovem nošenju. Našle bodo veliko dobrih razlogov, da bodo zavrnile to obvezo.
Nič čudnega, krščansko življenje sestavljajo tudi dobre navade, slabe pa so prava ovira za duhovni napredek.
Ni mogoče zanikati, da je nošenje pokrivala zelo stara in stalna volja Cerkve.
Ta volja Cerkve torej ni prehodna modna muha. Pokritost glave je tisto, čemur se je treba podrediti. Gre torej bolj za vprašanje volje kot razuma. Zato je treba pri tej temi pregnati vprašanja in ugovore ter si prizadevati, da bi uresničevali, kar se od nas zahteva, četudi bi za prepričanje najbolj trdovratnih zadostoval že droben premislek.
Ne smemo postati soudeleženci pri posledicah pokoncilskega duha, ki tudi med nami privaja na nekakšen sistematični in skorajda trdovratni prezir do vsega, kar spominja na izročilo. Spremenila se je miselnost, ki je žal vplivala celo na naše ljudi. Papež Janez XXIII. je s tem, ko je odprl okna v svet, da bi v Cerkev spustil malo svežega in novega zraka, poskrbel, da je marsikaj odletelo ven, med drugim tudi pokrivala in vsa klasična pravila spodobnosti.
“Hvalim pa vas, bratje, da se me v vsem spominjate in se držite izročil, kakor sem vam jih dal. Hočem pa, da veste, da je slehernemu možu glava Kristus, glava ženi mož in glava Kristusu Bog. Vsak mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela nečast svoji glavi.
Vsaka žena pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela nečast svoji glavi; je namreč prav taka kakor ostrižena. Če se namreč žena ne pokriva, naj se še striže. Če je pa za ženo sramotno biti ostrižena ali obrita, naj se pokriva.”
(1 Kor 11,2-6).
Sveti Pavel tu prosi krščanske ženske, naj si med božjim bogoslužjem pokrijejo glavo.
Za svojo odredbo navaja dva razloga, enega teološkega in drugega moralnega.
Teološki razlog
Resnična slava in čast vsakega bitja je, da ohranja mesto, ki mu ga je določil Bog. Bog sam je določil razliko med spoloma. Zato moramo takšno razlikovanje izkazovati v vseh trenutkih svojega življenja, zlasti v svojih javnih verskih dejanjih, ki jih naslavljamo nanj. Mođki je bil ustvarjen prvi. Ženska je bila ustvarjena v odvisnosti od moškega. Pokrivanje glave je bilo znamenje, ki je poudarjalo to odvisnost. Najprej sta bila tako moški kot ženska ustvarjena po Bogu in za Boga.
Njuni nesmrtne duše sta mu enako dragoceni. Drugič pa so bile ženske ustvarjene kot družice moškega, kar pomeni, da je bila ženska ustvarjena za moškega in ne moški za žensko.
Moralni razlog
Moralni razlog, zakaj si morajo krščanske ženske med svetim bogoslužjem pokrivati glavo, je povezan s spodobnostjo. Sveti Pavel se je v krščanskih skupnostih srečal z nekoliko lahkoživimi ženskami, ki so v tempelj hodile z odkrito glavo; niso zakrivale svoje lepote, odločene so bile izpostaviti svoje atribute, svojo privlačnost. Sveti Pavel česa takega ni sprejemal, še manj v krščanskem svetišču. Zato piše: „Zato naj ženska pokaže, da je pod oblastjo moškega, tako da si pokrije glavo zaradi angelov.“ (1 Kor 11,10).
Sveti Pavel se sklicuje na tančico in omenja angele, te čiste duhove, da bi nam vcepil v glavo dejstvo, da morajo pri našem češčenju Boga prevladovati le duhovne misli in nobena počutna nečimrnost. Ženski lasje bi lahko postali predmet njene nečimrnosti, saj so eno njenih najbolj očitnih in izstopajočih telesnih sijajev, ona pa to ve. To je tudi razlog, da za svoje lase dobro skrbi in jih nosi elegantno.
Zato bi morala v cerkvi ponižno skrivati in zakrivati to slavo, ki je njena, ko se nahaja v navzočnosti Najvišjega, ki nas gleda iz tabernaklja. Vsak od nas bi moral priti v svetišče, osredotočen na Boga, in stati tako, da ne bi motil bližnjega in mu s tem kradel pozornosti, ki pripada Bogu.
Zakaj ta pozornost našemu Gospodu? Zato, da bi svoje misli dvignili k njemu, da bi ga častili in mu izkazali vso mogočo slavo.
Papež sveti Lin, naslednik svetega Petra, je bil tisti, ki je odredil, da morajo imeti ženske v cerkvi vedno pokrito glavo. Kanon 1262, § 2 ZCP iz 1917 pravi:
Moški v cerkvi ali zunaj nje (kot v primeru javnih procesij na ulici), ko se udeležujejo svetih obredov, imajo glavo odkrito … ženske pa glavo pokrito.
Kaj zahteva sveti Pavel? Kaj je določil sveti Lin? Kaj je kodificiral sveti Pij X.? Kaj predpisuje kanonsko pravo? Kaj zapoveduje večstoletna praksa Cerkve?
Da imajo ženske, ne glede na starost in stanje, v cerkvi pokrito glavo. Verne hčere Katoliške Cerkve, dobre kristjanke, so skozi stoletja vselej spoštovale to skromno prakso, ki jih je zagotovo dvigovala.
Zakaj so torej v zadnjih desetletjih opustile to navado pokrivanja glave? To sveto izročilo je postopoma spremenil šele uničujoči modernizem, ki je Cerkev napadel s svojimi številnimi, prevratniškimi vidiki. Kar zadeva nas, moramo ohranjati izročilo rimske Cerkve, ne le tradicionalno mašo, ampak tudi tradicionalno vero ter vse tradicionalne prakse in drže.
Zato je bila ustanovljena Duhovniška bratovščina svetega Pija X. in zato smo duhovniki tu, da skrbimo za duše.
Če mi duhovniki, ki smo zadolženi, da bdimo nad pravicami Boga in Cerkve, ne oznanjamo, svetujemo ali opominjamo, bomo po eni strani sojeni strožje kot laiki, po drugi strani pa, če ne bomo izpolnjevali svojih dolžnosti do vernikov, jim ne bomo pomagali izpolnjevati njihovih dolžnosti do našega Gospoda.
Ko pomislimo na Madame Elisabeth, katere zadnja prošnja na morišču je bila, da obdrži glavo pokrito za odhod k Bogu, imamo razlog za ganjenost.
p. Pierre Barrère, FSSPX
Vir: laportelatine.org
