Daritev svete maše mora biti v središču katoliškega dela z mladimi
Spoštovani sobratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
„Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.“ (Jn 3,16). Kar pa je ta Očetov edinorojenec na krvav način storil na križu, še naprej na nekrvavi način počne v sveti mašni daritvi. Na oltarju se z vsemi svojimi zaslugami daruje Očetu za nas. Kakšna ljubezen! Vsak dan vstopa v najsvetejši zakrament na naših oltarjih s svojo krvjo, s tisto krvjo, ki kliče v nebesa po usmiljenju za človeštvo bolj, kot je Abelova kri klicala po maščevanju. Kakšna ljubezen! Kakor pogosto hodimo k sveti maši, tako pogosto hodimo v Jeruzalem na Kalvarijo!
Kristusova ljubezen do nas
Toda Odrešeniku (to čudovito besedo moramo spet pogosteje uporabljati!) ni dovolj, da samo obnavljasvojo žrtev na naših oltarjih: v tej najbolj vzvišeni od vseh skrivnosti ostaja nenehno med nami z božanstvom in človeškostjo, s telesom in dušo, tudi zunaj svete maše. „Moje veselje,“ pravi v knjigi Pregovorov (Raz 8,31), “je prebivati med ljudmi.“ Tako kakor dober oče uživa v družbi svojih otrok, tudi Jezus ostaja v središču svojih v tabernaklju. Za nas katoličane verjetno veljajo predvsem Mojzesove besede: „Ni drugega tako velikega ljudstva, ki bi mu bil njegov Bog tako blizu, kakor je on, naš Bog, blizu nam.“ (5 Mz 4,7). Božja ljubezen do nas še vedno ni nasičena. Spodbuja nas, da ne bi bil le med nami, ampak da bi bil tudi v nas. Želi, da bi ga uživali in da bi s svetim obhajilom zasedel svoje mesto v središču naših src. „Jejte, to je moje telo, pijte iz njega, to je moja kri.“ (Mt 26,26 sl.). Kakšna velika ljubezen neskončnega veličastva, ljubečega Boga, do nas, ubogih človeških otrok. Vsak misleči in čuteči kristjan se zaveda, s kakšno pravico pravi tridentinski koncil: „Bogočlovek Jezus Kristus je v tej oltarni skrivnosti tako rekoč izlil bogastvo svoje Božje ljubezni do človeštva.“ 1 Oltarni zakrament je zaradi svete transsubstanciacije (to pomembno teološko besedo, vrh katoliške teologije, bi morali kot katoličani pogosteje uporabljati) resnično telo in resnična kri Jezusa Kristusa pod podobo kruha in vina; to je Jezus Kristus sam, resnični Bog in resnični človek, visoko hvaljen in blagoslovljen na veke vekov!
Osrednja skrivnost in največji zaklad
„Evharistija je zakrament, v katerem je s čudovito pretvorbo celotne snovi kruha v telo Jezusa Kristusa in vina v njegovo dragoceno kri resnično, resnično in bistveno vsebovano telo, kri, duša in božanstvo istega Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pod podobama kruha in vina, ki sta naša duhovna hrana.” 2 Tako začne sveti papež Pij X., zavetnik naše duhovniške bratovščine svetega Pija X., poglavje o evharistiji in mašni daritvi v svojem znamenitem Kompendiju krščanskega nauka, ki že z jasnimi besedami izraža najbolj bistvene resnice. Osrednja skrivnost in največje bogastvo naše katoliške vere je zakrament evharistije. Česar ne poznamo, ne cenimo. To načelo velja tudi za največji zaklad, ki ga vsebuje naša Cerkev, in sicer za evharistijo, najsvetejši oltarni zakrament. „Venite, comedite panem meum, et bibite vinum quod miscui vobis.” (Raz 9). S temi besedami nas Gospod vabi na zveličavni obed, za katerega je pripravil dragoceno hrano, namreč svoje meso in svojo kri … Oltarni zakrament je skrivnostna stvar, tako rekoč sveta skrivnost (sacramentum – sacrum secretum), katere razlog ne sme biti razkrit nevernikom, temveč vernikom. Razlog ustanovitve pa je trojen, in sicer spomin na Odrešenika, oltarna daritev in človeška hrana. Božja modrost je te tri učinkovine določila proti trem starim slabostim; namreč proti pozabljanju Boga, proti krivdi, nastali zaradi kraje tuje stvari, in proti pokvarjenosti, ki jo je povzročilo uživanje pregrešnega jabolka. Kajti prastarši so se pustili zapeljati kači in sklenili to trojno zlo, zaradi česar so se pokvarili njihovi potomci. 3 Tomažu Akvinskemu je papež Urban IV. naročil, naj sestavi mašo in molitveno bogoslužje za leta 1264 uveden praznik Svetega rešnjega Telesa, ki je veliki zahvalni praznik za najsvetejši oltarni Zakrament. Sestavil je veličastne speve, ki jih Cerkev vse od takrat poje na ta praznik. Je velik teološki mojster, zlasti v traktatu o sveti evharistiji, zato je to kratko delo namenjeno pregledu njegovih bistvenih naukov iz njegove Teološke Sume. On je resnično mojstrsko razkril vernikom razloge za to najsvetejšo skrivnost.
Delo z mladimi v Cerkvi in poklici
Eden od zadnjih še živečih duhovnikov iz mojega otroštva letos praznuje 60-letnico duhovništva. Pred kratkim mi je pripovedoval, kako zelo ga je kot otroka in najstnika, zlasti kot ministranta, ganila sveta maša. Pred časom mi je v pismu zapisal:
Pred kratkim sem se pogovarjal s prijateljem, s katerim sem služil kot ministrant. Bilo nama je vseeno, ali je bila maša v latinščini ali nemščini; šlo nama je samo za veselje, da sva tam. Ničesar nisva razumela, pa vendar sva bila navdušena nad slavji, pri katerih sva sodelovala. Mislim, da je bilo to preprosto vzdušje, ki nas je obdajalo med obhajanjem liturgije: prostor s svojo opremo in okrasjem, glasba z orglami in petjem, zvonjenje zvonov in zvončkljanje, oblačila, stanje, sedenje, klečanje in procesije, kadilo, sveče, pa tudi tišina, povezanost. Bilo je kot igra, sveta igra, nikdar trik! Ni bilo posebej organiziranih cerkvenih bogoslužij za otroke, ni bilo posebne „otroške liturgije“. Te me verjetno niti ne bi zanimale. Bolj me je zanimalo, da bi počasi rastel v življenje in praznovanja odraslih pri bogoslužju. Morda bi lahko rekli: otroci vsega tega ne razumejo, zato je potrebno nekaj „otrokom primernega“. Toda, ali odrasli razumemo vse, kar obhajamo? Gre za nekaj, kar presega naše razumevanje. Otroke je treba počasi vključevati v obhajajanje cerkvenih obredov. Za to obstajajo ustrezne smernice. V mislih imam stavek, ki ga pravi Modrost v Stari zavezi: „… ko je (Stvarnik) postavljal temelje zemlji: tedaj sem bila pri njem kot stavbenica, se veselila dan na dan, se igrala pred njim ves čas; igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu, in moje veselje je pri človeških otrocih. “ (Prg 8,29b-31) Tako je tudi pri liturgiji: Mi smo pri njem, našemu Stvarniku, se igramo pred Njim na zemlji, in to v skupnosti z enako vernim ljudstvom. Pravila igre določa obred. To je tisto, kar nam daje veselje. Tako se počasi, zelo počasi odvija obhajana skrivnost, enkrat en del tu, drugič tam.
Predana ljubezen do bogoslužja, do prave katoliške liturgije
Spomnim se še ene izjave gospe iz mojega zgodnjega otroštva pred več kot 35 leti, ki je prihajala iz komunistične države, kjer so kristjane množično preganjali. Povabljena je bila k družinski maši. Rekla je: „Kaj je to? Tega pri nas ni, pri vsaki maši je veliko družin.“ Tu se jasno vidi, koliko so novosti v Cerkvi uničile, morda pa včasih tudi preveč sodoben duh, celo v tradicionalnih krogih. Maša se uporablja kot sredstvo kateheze in pastoralne oskrbe družin. Strašno! Obhajamo staro mašo, sicer pa smo popolnoma sodobni v vsem, kar nam danes svet dela ali nam hoče vsiliti, sprejemamo brez posebnega premisleka. Osebni primer: sobratje v okrožju in zakristani že vedo, kako zelo ne maram na novo narejenih mašnih oblačil, ki se od daleč čudovito svetijo, a so iz plastike, izvezena z računalniškim programom, odštekana, četudi so od daleč videti kot stara. To razkriva nekaj zelo pomembnega: kako zelo primanjkuje ljubezni do Boga, tudi ljubezni do bogoslužja, do evharistije, največjega zaklada na zemlji. To je eden od globljih razlogov, zakaj danes ni več poklicev, saj je ljubezen do Najsvetejšega zakramenta pogosto le mehanična, tehnokratska, rubricirana v slabem smislu ali polna hladnega, strogega janzenizma. V Cerkvi je ostalo le še nekaj ljubečih ljudi, ki delajo in se žrtvujejo za Boga, zlasti žrtvujejo svoj dragoceni čas, prostovoljno služijo Bogu.
Nov poudarek na bistvenem
Pri tem se je treba ponovno osredotočiti na bistvene stvari. Ljubezen do Odrešenika v oltarnem zakramentu mora najprej in predvsem znova postati vidna po duhovnikih, po njihovem svetem življenju, po dostojanstvenem obhajanju liturgije v vseh podrobnostih. Dostojanstvo ni tehnokracija ali hladni rubricizem, temveč ljubezen. Tu javno priznavam, da imam težave s celotnim liturgičnim gibanjem 20. stoletja, tudi s tistim, ki objektivno ni bilo slabo, in ga zavračam predvsem zato, ker je prišlo od hladnih akademikov, s tehnokratsko pretirano gorečnostjo, ne pa z gorečnostjo iz vere, upanja in ljubezni, kakor je to bilo pri svetnikih. Maša ni učna ura telovadbe, ni lekcija, ki bi se v Schottu ali drugih knjigah za vernike obračala po straneh. Mnoge tridentinske maše so se sprevrgle v to. Ljudje v resnici ne vedo, kako častiti Zveličarja, kako se združiti z njim, ker je maša postala tehnokratska vaja. Novi obred z vsemi svojimi zelo resnimi pomanjkljivostmi je to s polno hitrostjo pognal naprej. Danes pa smo v Cerkvi tam, kjer smo. Hvala Bogu, da smo imeli nadškofa Marcela Lefebvra in številne dobre, razumne duhovnike. Naredimo si dobro izpraševanje vesti, zlasti duhovniki in družine! V kolikšni meri otroci in mladi res doživljajo pristno ljubezen do Gospoda v evharistiji, v sveti maši, največjem zakladu na zemlji? Ali ne gre prepogosto za minimalizem, izpolnjevanje dolžnosti brez globoke ljubezni? Koliko družine spodbujajo svoje sinove k udeležbi pri ministriranju? Kako dobro se ljudje doma pripravljajo na sveto mašo? O tej pomembni temi bom z veseljem še naprej govoril v prihodnjih mesecih. V mesecu svetega Jožefa in tudi v začetku postnega časa pustimo, da se naša gorečnost za sveto mašo spet poveča, zlasti – če nam to dopuščajo poklicne obveznosti – za udeležbo pri maši ob delavnikih – nujno potrebujemo novo potopitev v to osrednjo skrivnost naše vere. Berimo tudi dobre knjige o tradicionalni maši s tradicionalnim naukom Katoliške Cerkve. Sobratom, družinam in vsem vernim mora biti jasna ena stvar: sveta maša je v središču dela z mladimi; imeti mora prednost pred vsem drugim!
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. marec 2025
1 Tridentinski koncil, 13. seja, 2. pogl.
2 Sveti Pij X., Kompendij krščanskega nauka, 4. poglavje o evharistiji, str. 191, izdala Duhovniška bratovščina svetega Pija X., Dunaj 1981.
3 Tomaž Akvinski, Opuscula Theologica – De Venerabili Sacramento Altaris, iz latinščine prevedel Johann Nep. Oischinger, Verlag C. Veith, Donauwörth 1847, str. 1 f.
