Na spletni strani FSSPX.News je bil ponovno objavljen članek iz leta 1988, ki si je zaslužil novo objavo, saj ga je bilo težko najti. Ta študija – prvič objavljena v reviji ‘Sì sì no no’, letnik XXII, št. 95 (285), in v Courrier de Rome, št. 285, september 1988 – razvija vsebinske argumente, na katere se opira Duhovniška bratovščina svetega Pija X. (FSSPX), da bi pojasnila škofovsko posvečenje leta 1988. Različica v angleškem jeziku, ki bo sledila v naslednjih delih, je različica, objavljena na spletni strani ameriškega okrožja FSSPX in v knjigi Is Tradition Excommunicated? (Angelus Press).
Za boljše razumevanje tega članka je tu kratek povzetek splošnega argumenta.
Študija prične z ugotovitvijo, da od Drugega vatikanskega koncila vse večja zmeda v Cerkvi, ki globoko vpliva na dogme, moralo, disciplino in liturgijo, razdvaja vernike med njihovo vero in poslušnostjo novim cerkvenim usmeritvam, ki jih vsiljuje hierarhija.
Spričo tega splošnega neuspeha se morajo tisti, ki želijo ohraniti svojo vero nedotaknjeno, odločiti: raje poslušati Boga kot ljudi. To ne izhaja iz neposlušnosti zakonitim oblastem, ampak iz zvestobe Kristusu, Glavi Cerkve, katerega namestnik na zemlji je papež.
Žal se lahko zgodi, da papež sprejme odločitve ali usmeritve, ki se razlikujejo od Kristusovih. To je malo znana možnost, ki pa ji je zgodovina Cerkve večkrat priča.
Naloga Kristusovega namestnika je namreč zagotavljanje edinosti Cerkve, zlasti na področju vere, vladanja in občestva. Kadar pa svojo službo opravlja tako, da sledi preveč osebnim idejam ali predstavam, se lahko zgodi, da se od svoje funkcije oddalji.
Takrat je treba razlikovati med zakonitim izvajanjem oblasti in osebnimi pobudami. Merilo je edinost vere, ki jo tako zelo ogroža sodobni ekumenizem. Ta ne sme biti nikdar žrtvovana.
Ta zmeda in ta protislovja ustvarjajo v Cerkvi „izredne“ razmere, v katerih enotnost vere ni več normalno zagotovljena. To za vse člane Cerkve pomeni posebne dolžnosti. Verniki pa morajo s svetim „ugovorom vesti“ ohranjati svojo vero v njeni čistosti in nasprotovati vsemu, kar bi jo moglo uničiti.
Kar zadeva duhovnike in zlasti škofe, so zaradi oblasti, ki jo imajo za dobro duš, še posebej dolžni storiti vse, kar je mogoče, da ohranijo vero in disciplino ter vernikom zagotovijo sredstva, da se v sedanjih okoliščinah zveličajo.
Te dolžnosti lahko neizogibno povzročijo dejanja, ki so sicer v nasprotju z običajno disciplino, vendar kljub temu ne nasprotujejo Božji pravici. Človek se znajde v stanju, ko so dobrine, potrebne za nadnaravno življenje, tako ogrožene, da je za njihovo zaščito lahko prisiljen kršiti zakon.
Študija se nato posveti ugotavljanju resničnosti tega stanja nujnosti in nato podrobno raziskuje pogoje, ki jih daje pravo, da lahko to stanje ustanovi in upraviči dejanje, kakršno je posvečenje leta 1988.
Zaključek je, da so bila te posvečenja daleč od tega, da bi z razkolom ogrozila cerkveno edinost, legitimna za dobro Cerkve in v nobenem primeru niso zaslužila izobčenja.
