Na spletni strani FSSPX.News je bil ponovno objavljen članek iz leta 1988, ki si je zaslužil novo objavo, saj ga je bilo težko najti. Ta študija – prvič objavljena v reviji ‘Sì sì no no’, letnik XXII, št. 95 (285), in v Courrier de Rome, št. 285, september 1988 – razvija vsebinske argumente, na katere se opira Duhovniška bratovščina svetega Pija X. (FSSPX), da bi pojasnila škofovsko posvečenje leta 1988. Različica v angleškem jeziku, ki bo sledila v naslednjih delih, je različica, objavljena na spletni strani ameriškega okrožja FSSPX in v knjigi Is Tradition Excommunicated? (Angelus Press).
Katoličani na udaru
Zdi se, da je katoličan od Drugega vatikanskega koncila naprej nenehno prisiljen, da se mora nujno odločati med resnico in „pokorščino“ ali, z drugimi besedami, med tem, da je krivoverec ali razkolnik.
Tako mora, če navedemo nekaj primerov, izbirati med okrožnico Pascendi svetega Pija X., ki obsoja modernizem kot „zbir vseh herezij“, in sedanjo odkrito modernistično cerkveno usmeritvijo, ki preko glasu Svetega sedeža ne neha hvaliti modernizma in modernistov1 ter omalovaževati sv. Pija X. Njegova okrožnica je bila ob 70. obletnici njegove smrti opisana celo kot “razkritje … brez spoštovanja zgodovinskih vidikov“.2
Izbirati mora med svarilom Svetega oficija iz leta 1962, ki obsoja dela jezuita Teilharda de Chardina, ker so “polna dvoumnosti in celo zmot, ki so tako resne, da ogrožajo katoliški nauk,” in sedanjim cerkvenim trendom. Cerkveni možje se ne obotavljajo navajati teh del, najdemo jih celo v papeških nagovorih. Ob stoti obletnici rojstva „odpadlega“ jezuita je pismo kardinala Casarolija, državnega tajnika njegove svetosti, pohvalilo „bogastvo njegove misli“ in „neprimerljivo versko gorečnost“3 ter tako povzročilo odziv skupine kardinalov.4
Izbrati mora med že opredeljeno neveljavnostjo anglikanskih posvečenj5 in današnjo cerkveno usmeritvijo, v skladu s katero je leta 1982 rimski papež prvič sodeloval pri anglikanskem obredu v canterburyjski katedrali in skupaj blagoslovil množico s laičnim primasom te krivoverske in razkolniške ločine, primasom, ki si je v svojem pozdravnem govoru prisvojil, ne da bi mu kdo oporekal, naslov naslednika sv. Avguština Canterburyjskega,6 katoliškega evangelizatorja katoliške Anglije.7
Izbrati mora med ex cathedra8 obsodbo Martina Luthra in sedanjo cerkveno smerjo, ki je ob „praznovanju“ petstoletnice rojstva nemškega heretika v pismu, ki ga je podpisal njegova svetost, Janez Pavel II., izjavila, da se je danes zaradi „skupnih raziskav katoliških in protestantskih učenjakov … pokazala Lutrova globoka vernost“.9
Izbirati mora med zgodovinsko resnico evangelijev, ki jo je „sveta mati Cerkev potrdila in potrjuje na definirani in popolnoma trajni način … in jo potrjuje brez oklevanja,“10 in sedanjo cerkveno usmeritvijo, ki te zgodovinske resnice glasno zanika v dokumentu, ki ga je 24. junija 1985 objavila Papeška komisija za medverske odnose z judovstvom.11
Izbirati mora med Svetim pismom, ki Jude razglaša za nevernike “zaradi sovraštva do Boga“, v skladu z evangelijem, in sedanjo cerkveno usmeritvijo, ki v govoru prvega papeža, ki je obiskal sinagogo v Rimu, v Judih, še vedno nevernikih, odkriva “starejše brate” neukih katoličanov.12
Izbirati mora med prvo zapovedjo „Ne imej drugih bogov poleg mene“, ki ustreza dolžnosti, ki vse ljudi od Odrešenja dalje zavezuje, da Bogu izkazujejo čast, ki smo mu jo dolžni „v duhu in resnici“, in sedanjo cerkveno usmeritvijo, po kateri so na povabilo rimskega papeža v katoliških cerkvah v Assisiju prakticirali vse oblike, tudi najhujše, praznoverja: lažno češčenje Judov, ki se v tej dobi milosti pretvarjajo, da častijo Boga, medtem ko zanikajo njegovega Kristusa; malikovanje budistov, ki častijo svojega živega malika, ki je sedel s hrbtom obrnjen proti tabernaklju, kjer je utripajoča svetloba večne luči potrjevala resnično navzočnost našega Gospoda Jezusa Kristusa.13
Izbirati mora med katoliško dogmo „zunaj Cerkve ni zveličanja“ in sedanjo cerkveno usmeritvijo, ki v nekrščanskih verstvih vidi „poti do Boga“ in razglaša, da so tudi politeistične religije „prav tako častitljive“!14
Izbirati mora med večnim naukom Cerkve, po katerem so krivoverci in/ali razkolniki “zunaj katoliške Cerkve“,15 in sedanjo cerkveno usmeritvijo, po kateri med “različnimi krščanskimi veroizpovedmi” obstaja le razlika “v poglobljenosti” in “polnosti občestva“16 in zaradi katere je zato treba različne krivoverske in/ali razkolniške sekte “spoštovati” kot cerkve in cerkvene skupnosti”.17
Tu se ustavimo, saj bi bilo snovno nemogoče našteti vse izbire, ki so bile in so še vedno ves čas vsiljene katoličanom. Naše glasilo (SiSiNoNo) nanje opozarja že štirinajst let, nepopoln seznam pa je na 636 straneh svoje knjige Iota Unum pripravil Romano Amerio.18
1 Prim. npr. večkratne pohvale Gallaratija Scottija, prijatelja mladega Montinija, v L’Osservatore Romano (odslej OR ) z dne 7. 7. 1976, 1. 14. 1979, 6. 5. 1981 itd.
2 OR z dne 9-8-1977.
3 OR z dne 6. 10. 1981.
4 Glej SiSiNoNo, 7. leto, št. 15, str. 15.
5 Leon XIII., apostolsko pismo Apostolicae curae z dne 18. 9. 1896.
6 Sveti Avguštin Canterburyjski, škof, ki ga je sveti Gregor Veliki poslal evangelizirat Veliko Britanijo, je leta 597 s približno 40 misijonarji pristal na angleški obali; ustanovil je svoj prvi samostan v Canterburyju in umrl 26. maja 604.
7 Glej SiSiNoNo, 8. leto, št. 20.
8 Leon X., bula Exsurge Domine iz leta 1520.
9 OR z dne 11. 6. 1983.
10 II. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Dei Verbum.
11 OR z dne 24. 6. in 25. 6. 1985.
12 OR z dne 14. 4. 1986.
13 Avvenire z dne 20. 10. 1986. Dalajlama velja za reinkarnacijo Bude.
14 OR z dne 9-17-1986: „Elementi za teološko podlago svetovnega dneva molitve za mir“; glej tudi Civilta Cattolica z dne 20. aprila 1985: „Krščanstvo in nekrščanske religije“.
15 Katekizem svetega Pija X., št. 124.
16 OR z dne 9. 11. 1986.
17 Papežev pozdrav „kristjanom“ v katedrali svetega Ruffina v Assisiju: OR z dne 27. 10. in 28. 10. 1986.
18 Italijanska izdaja je izšla pri založbi Ricciardi v Milanu in Neaplju, ter doživela več ponatisov, francoski prevod pa pri založbi Nouvelles Editions Latines v Parizu.
