Afera glede Marie Valtorte (Caserta, 14. marca 1897 – Viareggio, 12. oktobra 1961) se v cerkvenem prostoru vleče že več kot šestdeset let in domnevna mistikinja med katoličani vsekakor vzbuja radovednost, če že ne tudi češčenja. Navsezadnje je v času, kakršen je naš, ko je Cerkev žrtev več kot petdesetletne modernistične okupacije, ki postaja vse bolj očitna, povsem razumljivo, da ljudi premetavajo vetrovi sem ter tja, pa se mnogi na glavo poženejo v zasebna razodetja (resnična ali domnevna), ki nemudoma pojasnijo aktualno dramo, ki se odvija, pri tem pa pozabijo, da je pomembno le eno in edino razodetje, tisto, ki ga je Bog podal v izročilu in Svetem pismu, o čemer zvesto uči dvatisočletno učiteljstvo Katoliške Cerkve. Katoliška Cerkev se je večkrat izrekla glede del Marie Valtorte. To je storila na primer leta 1959, ko je Sveti oficij štiri zvezke Pesmi o Človeku-Bogu uvrstil na Indeks prepovedanih knjig (glej fotografijo).
To obsodbo pa je pojasnil v časopisu Osservatore Romano v sredo, 6. januarja 1960, v članku „Slabo ubesedeno Jezusovo življenje“:
Na drugem mestu v našem časopisu je objavljen odlok Svetega oficija, s katerim je na indeks uvrščeno štiridelno delo anonimnega avtorja (vsaj v tem tisku), izdano v kraju Isola del Liri. Čeprav se ti zvezki ukvarjajo izključno z verskimi temami, nimajo „imprimaturja“, kakor zahteva kanon 1385, 1 n.2 C.I.C. Založnik v kratkem predgovoru piše, da nam je avtor „po Dantejevem vzoru dal delo, v katerem se nam ob čudovitih opisih časov in krajev predstavljajo številni liki in nas nagovarjajo s svojimi sladkimi, močnimi ali opominjajočimi besedami. Rezultat je skromno in impozantno delo: literarni poklon trpečega bolnika Velikemu Tolažniku Jezusu. Pozornemu bralcu se ti zvezki ne zdijo nič drugega kot dolgovezno ubesedeno Jezusovo življenje. Poleg napuha zavoljo primerjave z Dantejem in kljub dejstvu, da so ugledne osebnosti (katerih nedvomna dobronamernost je delo presenetilo) podprle izdajo, se je Svetemu oficiju zdelo nujno, da jo uvrsti na Indeks prepovedanih knjig. Razlogi so zlahka razvidni tistim, ki imajo dovolj potrpežljivosti, da preberejo skoraj štiri tisoč strani gostega tiska. Najprej bralca preseneti dolžina govorov, ki so pripisani Jezusu in Devici Mariji; neskončni dialogi med številnimi liki, ki se nahajajo na teh straneh. Štirje evangeliji nam predstavljajo ponižnega, zadržanega Jezusa; njegovi govori so kratki, ostri, a nadvse učinkoviti.Namesto tega je Jezus v tej izmišljeni zgodbi do skrajnosti zgovoren, skorajda hvalisav, vedno pripravljen, da se razglasi za Mesijo in Božjega Sina ter podaja teološke lekcije z enakim izražanjem, kakršnega bi uporabljal sodobni profesor. V pripovedi evangelijev občudujemo ponižnost in molčečnost Jezusove Matere; namesto tega ima za avtorja (ali avtorico) tega dela Devica obličje sodobnega propagandista, vselej je prisotna povsod, vedno je pripravljena dajati lekcije iz marijanske teologije, ažurne vse do najnovejših študij današnjih strokovnjakov s tega področja. Zgodba se razpleta počasi, skoraj spletkarsko; najdemo nova dejstva, nove prilike, nove like in veliko, veliko žensk, ki sledijo Jezusu. Zato so nekatere strani precej grobe in spominjajo na nekatere opise in prizore iz sodobnih romanov, kot so, če navedemo le nekaj primerov, izpoved, ki jo Mariji izreče neka Aglaja, ženska slabih nravi (zvezek I, str. 790 in nasl.), ne preveč poučna zgodba na str. 887 in nasl. zvezka I, ples pred Pilatom v pretorski palači, ki zagotovo ni sramežljiv (zvezek IV, str. 75), itd. Na tem mestu se mi poraja posebna misel: delo bi zaradi svoje narave ter v skladu z avtorjevimi in založnikovimi nameni zlahka prišlo v roke redovnic in dijakinj v njihovih kolegijih. V tem primeru bi branje takšnih odlomkov, kakor so navedeni, le stežka potekalo brez nevarnosti ali duhovne škode. Strokovnjaki za svetopisemske študije bodo v njem gotovo našli veliko zgodovinskih, geografskih in podobnih spodrsljajev.Ker pa gre za … roman, te iznajdbe očitno povečajo slikovitosti in domišljijo knjige. Sredi tolikšne okorne teološke kulture pa je mogoče ujeti nekaj … biserov, ki zagotovo ne blestijo s katoliško pravovernostjo. Tu in tam je izraženo precej zgrešeno in netočno mnenje o grehu Adama in Eve. V zvezku I na str. 63 beremo takle naslov: „Marijo lahko imenujemo Očetova drugorojenka“: trditev, ki se ponovi v besedilu na naslednji strani.Razlaga omejuje njen pomen in se izogne pravemu krivoverstvu; vendar ne odpravi utemeljenega vtisa, da se ustvarja novo mariologijo, ki zlahka prestopa mejo prikladnosti. V II. zvezku na str. 772 beremo: „Raj je svetloba, vonj in harmonija. Toda če se Oče ne bi radoval v njem, v zrenju Vse Lepe, ki iz Zemlje dela raj, če pa v prihodnosti raj ne bi več imel žive Lilije, v katere naročju so trije ognjeni pestiči Božje Trojice, bi se svetloba, vonj, harmonija in veselje raja zmanjšali za polovico.“ Tu je izražen hermetičen in zelo zmeden koncept; če bi ga namreč razumeli dobesedno, se ne bi mogel izogniti strogi obsodbi. Na koncu naj omenim še eno čudno in nenatančno izjavo, v kateri je o Mariji rečeno: „Ti si v času, ko boš ostala na zemlji, druga za Petrom ‚glede cerkvene hierarhije‘. Delo bi si torej zaslužilo obsodbo, tudi če bi šlo le za roman, že zaradi nespoštljivosti. V resnici pa avtorjev namen zahteva več. Ob prebiranju zvezkov je tu in tam mogoče prebrati besede: „Jezus pravi …“; „Marija pravi …“; ali: „Vidim …“ in podobno. Proti koncu četrtega zvezka (str. 839) se namreč avtor razkrije kot … avtorica in zapiše, da je priča celotnemu mesijanskemu času in da ji je ime Maria. Ob teh besedah se spomnimo, da je pred približno desetimi leti krožilo nekaj obsežnih tipkopisov z domnevnimi videnji in razodetji. Takrat je pristojna cerkvena oblast prepovedala tiskanje teh tipkopisov in ukazala, naj se umaknejo iz obtoka. Sedaj jih lahko vidimo skoraj v celoti ponatisnjene v pričujočem delu.Zato je ta javna obsodba Vrhovne Svete Kongregacije še toliko bolj primerna zaradi resne nepokorščine.
Vendar bo kdo ugovarjal, da je Pavel VI. po koncilu ukinil Indeks prepovedanih knjig, zato je Valtortino delo, svobodno prepovedi, dobilo določeno rehabilitacijo. In res se je pojavil dvom, zato je kardinal Giuseppe Siri, genovski nadškof, leta 1985 pisal kardinalu Josephu Ratzingerju, takratnemu prefektu Kongregacije za nauk vere, ki je 31. januarja istega leta odgovoril takole:
Prečastita Eminenca, v pismu z dne 18. maja je Prečastiti n. prosil to Sveto Kongregacijo za pojasnilo glede spisov Marie Valtorte, zbranih pod naslovom: „Pesem o Človeku-Bogu“, in ali obstaja ocena učiteljstva Cerkve o omenjeni publikaciji z ustreznim bibliografskim sklicem. V zvezi s tem imam čast obvestiti Vašo Eminenco – ki bo razmislila o smotrnosti obvestitve Prečastitega n. -, da je bilo zadevno delo 16. decembra 1959 res uvrščeno na Indeks, 6. januarja 1960 pa ga je L’Osservatore Romano opredelil kot „slabo ubesedeno Jezusovo življenje“. Določbe odloka so bile s pojasnilom ponovno objavljene v časopisu L’Osservatore Romano 1. decembra 1961, kakor je razvidno iz priložene dokumentacije. Potem ko so po ukinitvi Indeksa menili, da sta tisk in distribucija zadevnega dela dovoljena, so v l’Osservatore Romano (15. junija 1966) ponovno poudarili, dajeIndekskljubukinitvi ohranil vso svojo moralno vrednost, zato se ni zdelo primerno objavljati in priporočati delo, katerega obsodba ni bila sprejeta kar tako, temveč po temeljitem premisleku, da bi zmanjšali škodo, ki bi jo taka objava lahko povzročila najbolj nepoučenim vernikom.Hvaležen za Vašo prijazno naklonjenost v zvezi s tem, izkoriščam to priložnost, da potrdim svoje globoko spoštovanje do Vaše prečastite Eminence.
Nadvse vdani Joseph kardinal Ratzinger
Zadeva je torej povsem jasna: Cerkev nas vabi, naj beremo druge reči!
