Pomemben mejnik v zgodovini bratovščine v Avstriji je bil, da je 25. marca 1985, na praznik Marijinega oznanjenja, uspelo z zakupom kupiti grad v spodnjeavstrijskem Waldviertlu. Danes je Jaidhof katoliško izobraževalno središče, sedež okrožja šestih držav, predbogoslovje, samostan, hiša za rekolekcije.
Zaradi uničenja s strani nacistov, ropanja po 2. svetovni vojni in sovjetske okupacije je bil dvorec v slabem stanju in ga je bilo treba po malem narediti primernega za bivanje, kar je v veliki meri uspelo z dolgoletnim delom brata Antona Zihlmanna. Pozneje so delo nadaljevali tudi drugi, tako da je danes to že prava veličastna stavba, za katero je takratni generalni vrhovni predstojnik p. Franz Schmidberger pripomnil, da je to najlepša posest bratovščine v Evropi.
Prvi sv. maša v grajski kapeli je bil 12. maja 1985 in jo je obhajal p. Georg Pfluger. Dokončno odprtje je bilo 19. oktobra 1985 in ga je izvedel sam nadškof Lefebvre. V svoji pridigi je izpostavil duhovno karizmo, ki naj bi jo ta kraj imel v prihodnosti:
Najprej naj bo to kraj molitve. … Drugi namen … je, da ta hiša postane hiša duhovnega odmika. To naj bo hiša, ki bo prežarjala vso deželo, pravzaprav vso Avstrijo. Tu naj bi tisti, ki so izgubili resnico, spet našli resnico ali pa naj bi se v njej utrdili tisti, ki so že v resnici.
Zakaj odmik? Človekov um je bil zatemnjen zaradi izvirnega greha. Da, človek je delno slep. Um, njegova duhovna dejavnost, je v celoti posvečen zemeljskemu. Težko gleda na nadnaravne, nebeške stvari. Pozabi na resnico, zlasti na resnico, da je Jezus Kristus naš Odrešenik, naš Odrešenik, in on bo tisti, ki nas bo poveličal.
V duhovnem premišljevanju, v pridiganju, tudi v molitvi pred tabernakljem, pri sveti maši, pri spovedi je treba duše razsvetliti, jih pripeljati nazaj h Kristusu, k njemu, ki je luč duš.
Danes je dan, ko se lotevamo dela gradnje rekolekcijske hiše tudi za Avstrijo. … Vse prosimo, da pridejo sem in se udeležijo rekolekcij, ter jih prosimo, da poiščejo druge ljudi in jih pokličejo sem. Rekolekcije v glavnem temeljijo na metodi svetega Ignacija, ki jo je treba pridigati. Tako naj bi duše prejele luč resnice, ljubezen do Jezusa Kristusa naj bi se tu razplamtela. Zakaj vse to? Za nič drugega, kakor za to, da duše najdejo edino in pravo pot do večnega življenja.
Letos smo torej lahko veseli, da lahko že 40 let opravljamo apostolat za te visoke namene.
Cerkveno življenje v palači Jaidhof, okrožnem sedežu Bratovščine svetega Pija X. za Avstrijo, Češko, Slovaško, Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško, ima dolgo zgodovino.
Viri poročajo, da je bila v gradu Jaidhof vsaj od leta 1696 kapela (prvič omenjena leta 1381).
Že v 18. stoletju je bila v Jaidhofu cerkvenaizpostava z vsakodnevnimi svetimi mašami. Dovoljenje za maševanje je 28. aprila 1713 izdal passauski generalni vikar in dominikanec Johann Traugott grof von Kuefstein (1666-1716). Oktobra 1805 sta jaidhofski posestnik Prosper Reichsfürst von Sinzendorf (1751-1822) in škofija St. Pölten, ki ji je Jaidhof pripadal od leta 1785, preoblikovala Jaidhofer Beneficium v župnijsko-kuracijski beneficij, ki se je nadaljeval skozi čas. Od 1900 je bila dvorna kapela iz sredine zgradbe premaknjena v zahodni trakt.
Na oltarju kapele ima žegnanjsko podobo praznika Svetega Križa. V Jaidhofu so v 18. stoletju prav tako posebej častili Brezmadežno. Dragocen kip iz palače Jaidhof je zdaj v župnijski cerkvi v Gföhlu. Med 2. svetovno vojno je bilo veliko izgubljenega, med drugim tudi dragoceni relief Brezmadežne na pročelju palače.
Poleg dvorne kapele, je v dvorcu še nekaj drugih kapel, Oratorij Svete Trojice nad knjižnico (tu je bila prvotno kapela v stari baročni palači), kapela Marije Pomočnice, kapela sv. Franca Saleškega in zlasti velika kapela svetega Jožefa, varuha Cerkve, v nekdanjem zimskem vrtu, ki se jo uporablja za maše ob nedeljah in praznikih.
Vir: fsspx.at
