Že smo podali izjavo Svetega oficija in Kongregacije za nauk vere oz. njenega tedanjega prefekta, kard. Ratzingerja z negativnim mnenjem o Mariji Valtorti. Dolžni smo podati še uradno izjavo Dikasterija za nauk vere (DDF), ki je pred kratkim objavil stališče Svetega sedeža o spisih Marije Valtorte, s čimer se je končala pol stoletja trajajoča razprava o naravi njenih videnj in razodetij, saj so vsi zagovorniki menili, da je bila izjava kardinala Ratzingerja zasebni odgovor kardinalu Siriju, pa da je s prestrukturiranjem uradov in ukinitvijo Indeksa prepovedanih knjig bila Valtorta dovoljena. Vendar spet ni zagotovil, da bo to pojasnilo odpravilo sloves, ki ga še vedno uživajo spisi italijanske domnevne mistikinje. Rimski organ, odgovoren za zagotavljanje pravovernosti, ki ga vodi kardinal Victor Manuel Fernandez, je enkrat toliko v sedanjem pontifikatu izdal izjavo, v kateri je pojasnil stališče Cerkve glede kočljivega vprašanja: domnevnih videnj in razodetij, ki naj bi jih Maria Valtorta (1897-1961) prejela med letoma 1943 in 1951.
Povedati je treba, da je gradiva veliko: V 122 zvezkih s skupno 15.000 na roko napisanimi stranmi, ki natančno opisujejo celotne dele Kristusovega življenja, od katerih so bili nekateri objavljeni v knjigi z naslovom Evangelij, kakor mi je bil razodet.
Leta 1959 je Sveti oficij, daljni predhodnik DNV, uvrstil Pesem o človeku-Bogu na indeks prepovedanih knjig, kar je spremljal hudomušen komentar v časopisu L’Osservatore Romano, ki je delo opisal kot “slabo prirejeno Jezusovo življenje”. Ta uvrstitev na Indeks, čeprav je leta 1966 papež Pavel VI. Indeks odpravil, je vrgla dolgotrajno senco na legitimnost spisa.
V desetletjih so osebnosti, kot so Gabriel Allegra, p. Gabriel Roschini in René Laurentin, zagovarjale delo, saj so v njem videle duhovni zaklad in pomoč pri veri. Bolj jasen je bil kardinal Joseph Ratzinger, takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, ki je menil, da Valtortinih videnj ne smemo obravnavati kot nadnaravnega izvora, temveč kot osebno literarno delo.
Izjava DNV, podpisana 22. februarja 2025, je bila objavljena 4. marca kot odgovor na številne prošnje duhovnikov in laikov za pojasnila.
V izjavi je zapisano:
Domnevnih ‘videnj’, ‘razodetij’ in ‘sporočil’, ki jih vsebujejo spisi Marije Valtorte ali ji jih vsaj pripisujejo, ni mogoče obravnavati kot da so nadnaravnega izvora, temveč jih je treba obravnavati kot preproste literarne oblike, ki jih je avtorica uporabila, da bi na svoj način pripovedovala o življenju Jezusa Kristusa.
Nekdanji Sveti oficij ponovno poudarja, da se Cerkev drži navdihnjenih kanoničnih evangelijev in apokrifnim ali podobnim besedilom ne pripisuje te normativne vrednosti.
To stališče pojasnjuje več dejavnikov. Prvič, vztrajna priljubljenost dela, ki jo spodbujajo bralne skupine, združenja, kot je Fundacija Marije Valtorte, in vse večja prisotnost na spletu, je nekatere vernike pripeljala do napačne domneve, da imajo besedila uradno cerkveno odobritev.
Poleg tega so teološke analize, kakršna je analiza patra Guillauma Chevallierja, izpostavile nekatere nepravoverne elemente v spisih domnevne vidkinje, kot je pogosto čustveno ali dvoumno videnje Jezusa, kar je okrepilo potrebo po uradnih pojasnilih. V širšem smislu je DNV že nekaj časa vključen v proces razjasnjevanja mističnih pojavov.
Videli bomo, ali se bo z izjavo z dne 22. februarja končala dolga saga o spisih Marije Valtorte, ki za mnoge vernike ostaja zanimiva osebnost, čeprav se zdaj zdi jasno, da so njeni spisi bolj stvar literarne domišljije kot pa Božjega razodetja.
