Ego vici mundum – Jaz sem svet premagal!
Velika noč v svetem letu 2025
Spoštovani sobratje, častitljivi bratje in sestre v redovništvu, dragi verniki,
prijatelji in dobrotniki!
Vstali Kristus s križem v roki razblinja svet naše bede, našega obupa in naše nevere, zlasti v sedanjih razmerah v Cerkvi in družbi nam govori do konca časov:
Tu boste morali trpeti, a verujte: Jaz sem svet premagal! (prim. Jn 16,33). Najprej pa si poglejmo naše sedanje razmere: kaj je od velike noči ostalo v zavesti ljudi?
Velika noč v naši družbi v 21. stoletju
Praznovanje velike noči zares po veri je v družbi že predolgo časa na splošno popolnoma zreducirano; dejstvo, da velikonočni zajček še vedno obstaja in da se goji nekaj lepih, a večinoma ne preveč poglobljenih običajev, pove vse o sramotnem skrčenju, celo skoraj popolnem izumrtju naše nekdanje zahodne kulture. Ne da bi bilo iskanje pirhov slaba igra, toda dejstvo, da sta 60 let razglaševani napredek in močno oglaševana zrelost človeštva pripeljala do sedanjega stanja, ni ravno hvalevredno za našo družbo. Pred nekaj desetletji smo sanjali o združeni, mirni in stabilni Evropi, in to v času, ko ta Evropa že ni imela duše in vere, pa je zaradi tega začela toniti v brezumno nepomembnost in brutalno barbarstvo v vseh pogledih. Vse to je bila velika prevara in predvsem zavajanje, zlasti s strani sovražnikov Boga in Cerkve.
Prava velika noč – in naše vstajenje
Na veliko noč praznujemo zmago nad svetom, zmago nad smrtjo s strani Kristusa, Vstalega, ki je z Božjo močjo premagal smrt. Če vzamemo stran Kristusovo vstajenje, je vsa naša vera in naše krščanstvo nesmiselno in odvečno. Grob je prazen, Jezus je resnično vstal! Jezusovo vstajenje je zgodovinsko dejstvo!
Jezusovo vstajenje je najzanesljivejše zagotovilo za naše prihodnje vstajenje. Kot Gospod življenja je Kristus premagal greh in smrt. Darovi, ki smo jih izgubili zaradi Adama, vključno z nesmrtnostjo telesa, nam je zaslužil nazaj v večji meri (prim. Rim 5,15.20).
Kristusovo vstajenje, ki je „glava telesa, Cerkve, začetek, prvorojenec vstalih od mrtvih, da bi zavzel med vsemi prvo mesto“ (Kol 1,18; prim. tudi Rim 8,29 in 1 Kor 15,20), je za nas obljuba, dokaz za to. On je dejanski vzrok vstajenja za vse ljudi (1 Kor 15,21sl.) in hkrati zgledni vzrok za pravične: kajti on je tisti, „ki bo preoblikoval naše borno telo in ga upodobil v telo svoje slave po moči, s katero si more vse podrediti“(Flp 3,20 f; prim. tudi 1 Kor 15,48). Kristusovo vstajenje je tudi zgled našega duhovnega vstajenja iz smrti greha: da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih z Očetovo slavo, tudi mi zaživeli novo življenje (Rim 6,4).
Resurrectio carnis – vstajenje mesa
Vstajenje mesa je obnovitev pokojnega človeškega telesa in njegova združitev z dušo, ki mu pripada po Božji vsemogočnosti na poslednji dan. To nas čaka! Čudoviti izraz „resurrectio“ nakazuje istovetnost vstalega telesa s sedanjim. Izraz „carnis“ izraža, da ne gre za dušo, katere nadaljnjega življenja smrt ne prekine, temveč za telo, ki mora biti spet obujeno. Obuditev v prah razpadlega človeškega telesa je, poleg preobrazbe, čudež Božje vsemogočnosti. To smrtno mora obleči nesmrtnost (1 Kor 15,53), zato je predmet telesa, ki ga je treba obuditi, jasno nakazan. Božje razodetje nam ne obljublja zgolj vstajenja, ampak ga spravlja v najtesnejši odnos z ostalimi dogmami. Uči nas, da je bil človek zaradi Božje posebne dobrote prvotno ustvarjen nesmrten, tudi v telesu, in da mora zatem zaradi greha trpeti smrt kot pravično kazen.
Odrešenje po Kristusu nam je bolj popolno povrnilo vse zaradi greha izgubljene dobrine (Rim 5,20) in tudi popolnoma premagalo smrt (1 Kor 15,25.54 sl.). Jezus Kristus je vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, bo živel, tudi če umre (Jn 11,25).
Udje morajo biti deležni tudi slave glave Cerkve. V skladu z vsemi temi velikimi nauki o vstajenju v Svetem pismu – vredno je prebrati in premišljevati ustrezne odlomke – veliki cerkveni očetje utemeljujejo vero v naše vstajenje tudi s sklicevanjem na Kristusovo popolno zmago nad grehom in njegovimi posledicami, tudi glede naših teles, na dostojanstvo človeških teles kot Kristusovih udov, na njihovo posvečenje s krstom in zlasti z evharistijo, na bivanje Svetega Duha v pravičnih. Kristusovo vstajenje je dejanski vzrok in podoba našega vstajenja. Vstajenje od mrtvih je splošno vstajenje. Vsi, ki so umrli, bodo vstali, dobri in slabi, tako pravijo Sveto pismo, izročilo in nauk Cerkve. Vstajenje ni rezultat naravnega razvoja, temveč čudežnega procesa; zgodilo se bo v trenutku, za vse istočasno.
Praznujmo veliko noč dobro duhovno pripravljeni!
„Grob je prazen, junak se prebuja, Odrešenik je vstal! Tam lahko vidimo moč njegove božanskosti, ki osramoti smrt. Noben pečat, noben grob, noben kamen, nobena skala se mu ne more upreti; če ga sama nevera zaklene, ga bo videla zmagovalca. Aleluja!“ „Zveličar je vstal, rešen vezi smrti: ki je kot pravo velikonočno Jagnje prišel, da bi za nas pretrpel smrt. Aleluja, aleluja!“ Tako radi pojemo v čudovitih tradicionalnih velikonočnih pesmih za vstajenjsko procesijo in ves velikonočni čas. Naši katoliški predniki so globoko živeli iz skrivnosti vstajenja. Velikonočno veselje po strogem postnem obdobju je bilo zanje pristno.
Skušajmo praznovati veliko noč na bolj katoliški način. Velika noč je najstarejši, najvišji, najbolj časten in milosten praznik vsega krščanstva, tako vzvišen, da ga Cerkev ne praznuje samo en dan, ne eno osmino – tj. en teden -, ampak jubilejno osmino, sedemkrat sedem dni, tj. 49 dni, 50. dan – grško Pentekosté – pa je binkoštni dan, ki pa se praznuje z osmino. Pravo velikonočno veselje je globoko duhovno veselje ob Gospodovem vstajenju, veselje nad našim odrešenjem.
Dobro se pripravimo na veliko noč skozi čas trpljenja in veliki teden. Vedno vas spodbujam, da ponovno odkrijete tradicionalne pobožnosti, zlasti križev pot, molitev na Oljski gori in pobožnost peterih Kristusovih ran. Premišljujmo Kristusov pasijon, njegovo trpljenje in smrt za nas. Pripravimo svoje duše s temeljito in dobro velikonočno spovedjo. Poskusimo se udeležiti celotne slovesne liturgije svetih dni v cerkvi, zlasti blagoslova na cvetno nedeljo, procesije in pete maše, pete maše na veliki četrtek, molitvene ure na Oljski gori in adoracije, slovesnosti na veliki petek s procesijo pri Božjem grobu, obisk Božjega groba na veliki petek in na veliko soboto, končno pa velikonočne vigilije s tu in tam običajno vstajenjsko procesijo (t. i. „vstajenjem“) ter slovesne maše na velikonočno nedeljo in na velikonočni ponedeljek. Zelo se obrestuje, to je dar z neba, milost doživeti velikonočno liturgijo.
Poskusimo tudi zadnje postne dni do velike sobote vzeti resno, se pokoriti (molitev, post, miloščina!), da bi se združili s križanim Odrešenikom, očiščeni in s čistim srcem v pravem duhu žrtvovanja.
„Moja vera ne sme omahniti, o tolažilna misel! Po njegovem vstajenju bom tudi jaz kakor on vstal iz svojega groba! Aleluja!“
Milostno in veselo veliko noč!
S svojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele, okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. april 2025
