V nadaljevanju je objavljen prispevek patra Louisa-Marie Bertheja, FSSPX. Članek povzema prispevek, objavljen v reviji La Porte Latine, vzet iz glasila Apostol.
Medtem ko je portal Vatican News objavil članek z naslovom ‘Ramadan, čas molitve in sprave za dobro stvarstva’ in išče vse možne povezave med postom in ramadanom ter v ta namen celo vključuje muslimana, je dobro spomniti na korenite razlike, ki ju ločujejo.
V nasprotju s tem, kar nekateri namigujejo, je med muslimanskim postom in katoliško pokoro veliko razlik.
Glede na vse večjo prepoznavnost in nediskretno medijsko oglaševanje ramadana v francoski družbi vse več katoličanov – zlasti med tistimi, ki so se nedavno (ponovno) obrnili k veri – ponavadi postni čas razume kot „katoliški ramadan“.
K ohranjanju te zmede prispeva tudi komunikacija Svetega sedeža in škofov, ki vsako leto ob začetku ramadana muslimanom pošljejo sporočilo bratstva. Včasih potegnejo vzporednico med postnim časom in ramadanom. Ramadan je vedno predstavljen kot svet in blagoslovljen čas.
Če pa ramadan kaže nekaj površinskih podobnosti s postom, ki je zgodovinsko pred njim za več kot dve stoletji, je to kljub temu le karikatura posta.
Za razliko od ramadana, ki je preprosta obredna obveznost, predpisana v Koranu, postni čas najde svoj bogat pomen v sveti zgodovini, v katero je zapisan. Tako kot je hebrejsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta preživelo 40 let v puščavi – toliko časa je bilo potrebnega za prenovo generacije, ki ni hotela opustiti egiptovskega poganstva -, preden je dosegla obljubljeno deželo, je krščansko ljudstvo vsako leto v 40 dneh postnega časa poklicano, da se notranje prenovi tako, da opusti slabe grešne navade, da bi živelo bolj sveto in Bogu všečno.
V duhu Cerkve je postni čas priprava na veliki velikonočni praznik. To je čas umiranja – umiranja starega človeka -, ki pripravlja človeško srce na duhovno prerojenje s Kristusom, zmagovalcem hudiča in greha, ob veliki noči. Iz tega izhajajo številne razlike med muslimanskim postom in katoliško pokoro.
Ramadan je predvsem skupnostni dogodek, označevalec družbene in verske pripadnosti, medtem ko je postni čas predvsem čas osebnega spreobrnjenja, četudi so katoličani poklicani, da ga živijo skupaj v ritmu liturgije.
Musliman, ki spoštuje ramadan, mora zato imeti možnost, da je kot tak javno priznan in da v primeru kršitve pravila in glede na okoliščine ve, da bo deležen družbenega pritiska ali celo sankcije.
Nasprotno pa se naš postni čas začne s temi besedami našega Gospoda, ki obsoja vsako razkazovanje: „Kadar se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz, da tvojega posta ne bodo videli ljudje, ampak samo tvoj Oče, ki je navzoč na skrivnem.“ (prim. Mt 6,17-18).
Ramadan je kot družbeno znamenje posledično osredotočen na določena zunanja dejanja (prehranjevanje, pitje, kajenje itd.). Postni čas pa v skladu z naukom Jezusa Kristusa z zunanjimi obredi posta in vzdržnosti želi predvsem ozdraviti dušo.
Zato postni čas ni omejen le na post, ampak si širše prizadeva uničiti greh in vse neurejene strasti v nas. Post je le del tradicionalnega postnega triptiha: molitev, post in miloščina.
Ramadanski post je brutalen in pretiran (ves dan se ne sme jesti ali piti, niti vode ne, ponoči pa je vse dovoljeno), zato je včasih nerazumen. Lahko povzroči agresivno in nasilno vedenje, kar je dokazano družbeno dejstvo.
Postna pokora je zmerna: vzdržnost od mesa ob petkih in post (tj. samo en obrok na dan) na pepelnično sredo in veliki petek. Ostalo je prepuščeno svobodi vsakega posameznika. Zato nežno spodbuja k preobrazbi srca in morale.
Ramadan ni čas pokore, temveč poslušnosti zakonom Korana: prekinitev posta vsak večer vodi do prazničnih in družabnih običajev, od tod tudi izraz „faire du ramdam“ ali delanje veliko hrupa.
Postni čas se po dolgih 40 dneh zaključi z velikonočnimi radostmi. To je čas pokore in odpuščanja za storjene grehe. Je čas duhovnega boja, da bi iz srca odstranili slaba nagnjenja, ki tam vladajo; je čas boja in solz.
Te številne in temeljite razlike, ki smo jih opazili, so dovolj, da nas zaščitijo pred kakršnokoli škodljivo zmešnjavo med postom in ramadanom, pa tudi pred vsakim poskusom, da bi našemu postu vtisnili ramadanski duh. Nasprotno, med svetim štiridesetdnevjem moramo biti preudarni v obeh pomenih tega izraza.
To najprej pomeni, da moramo paziti, da ne bomo motili drugih, da se ne bomo vsiljevali ali razkazovali ljudem okoli nas. To torej pomeni, da moramo – poleg tega, kar nam zdaj cerkveni zakon nalaga bolj poredko – svobodno in premišljeno izbirati pokoro, prilagojeno našim možnostim in potrebam, pri čemer moramo s svojimi odločitvami s posebno pozornostjo skrbeti za umirjanje neurejenih vzgibov srca.
Pravilno razumevanje, kaj je postni čas v primerjavi z ramadanom, naj nam tudi prepreči, da bi zapadli v naivno ali prostodušno samozadovoljstvo tistih ljudi v Cerkvi, ki ne oklevajo z željo po blagoslovljenem ali svetem ramadanu.
Da mnogi muslimani ramadan obhajajo z iskrenostjo in celo z željo, da bi se izboljšali in očistili, je povsem mogoče. Toda to, da škofje, duhovniki ali preprosto krščeni ljudje imenujejo „sveto“ tisto, kar se počne kot zavračanje Kristusa, Božjega Sina, edinega Odrešenika in edinega Svetega, je v nasprotju z ljubeznijo do Jezusa Kristusa in do muslimanov.
Vir: laportelatine.org
