Od kod izvira običaj gradnje svetega groba?
V Svetem pismu beremo v Matejevem evangeliju: „Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, z imenom Jožef, ki je bil tudi sam Jezusov učenec; ta je stopil k Pilatu in poprosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj se telo izroči. In Jožef je telo vzel, zavil v čisto tančico in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo.“
Tudi ostali trije evangelisti poročajo o tem dogodku s podobnimi besedami.
Za Pilata je bilo nenavadno, da je dal izročiti Jezusovo telo, saj so sramoto križanja običajno poudarjali tako, da so trupla križanih nekje zakopali ali jih prepustili divjim zverem.
Cerkev Božjega groba je bila zgrajena pod cesarjem Konstantinom nad Jezusovim grobom in nad krajem, kjer so našli pravi Kristusov križ (grob je bil zelo blizu kraja križanja, kakor vemo iz Janezovega evangelija).
Kopije Božjega groba so bile postavljene ali upodobljene po vsem krščanskem Zahodu vsaj od 9. stoletja (kopijo kapele Božjega groba, kakršen je bil pred sedanjim najdemo tudi v oglejski baziliki). V poznem srednjem veku so bili ti grobovi v naših deželah zelo razširjeni in šele prepoved pod cesarjem Jožefom II. je povzročila, da so skoraj izginili. Ti posebni kraji pobožnosti in češčenja Jezusa Kristusa so ostali v spominu ljudi in ljudska pobožnost je kmalu poskrbela za njihovo vrnitev v naše cerkve. Po reformi liturgije velikega tedna v petdesetih letih prejšnjega stoletja so spet marsikje izginili, šele od osemdesetih let prejšnjega stoletja jih pogosteje postavljajo v cerkvah po vsej Avstriji, medtem ko se je po ostalih deželah nekdanje monarhije navada ohranila.
Navade so različne, saj se, v smislu ječe, prenos zgodi že na veliki četrtek, marsikje pa je ostala navada, da se po bogoslužju velikega petka Najsvetejši zakrament v slovesnem sprevodu odnese v Božji grob, kjer ostane izpostavljen za češčenje, skrit pod tančico. Na Primorskem ta druga praksa ni v navadi, je pa na Kranjskem in Štajerskem ter drugod. Na Primorskem je navada češčenja Najsvetejšega pri Božjem grobu na veliki četrtek po obredih, ne pa na veliki petek, ko se ne izpostavlja Najsvetejšega s tančico. Skratka, imamo nekatere manjše razlike, ostaja skupno dejstvo Božjega groba. Duhovniki in verniki nato na veliki petek in veliko soboto bdijo nad grobom, kar pa je povsod navada. Po nekaterih krajih ljudje celo prinesejo nagrobne sveče in jih razvrstijo pred Božjim grobom.
Kakor za naše prednike, so Božji grobovi v veliko pomoč tudi nam, saj nam omogočajo živo premišljevanje trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi nekoliko bolje razumeli razsežnost njegovega odrešilnega dejanja za nas. Bogato cvetlično okrasje naj bi izražalo našo ljubezen in spoštovanje. S praznovanjem vstajenja na velikonočno vigilijo tudi grob v Avstriji postane odveč; odstranijo ga in cvetje, ki je prej krasilo telo, zdaj krasi cerkev za praznovanje praznika na velikonočno jutro: Kristus je resnično vstal od mrtvih, aleluja!
V slovenskih deželah grob ostane, saj se tam prične vstajenjska procesija, po njej pa vso osmino navadno Božji grob, prazen, ostane kot priča Jezusovega vstajenja. Spet nekolikšnerazlike v praznovanju, ki pa ne spremenijo elementov, ki nas družijo.
Obiščite čudovite Božje grobove v naših cerkvah in kapelah!
Procesije
V deželah nekdanje Podonavske monarhije, pa tudi na Bavarskem, Poljskem in drugod, se po starodavnem izročilu odvijajo tri procesije z Najsvetejšim zakramentom. Na veliki četrtek, po slovesni maši, je ta procesija povsod predpisana po rimskem obredu. Med slovesno procesijo do tako imenovanega oltarja za položitev se poje Pange lingua (Jezik moj). Ta oltar je okrašen čim slovesneje. Tam imamo nato češčenje in pobožnost Oljske gore.
Na veliki petek je po liturgiji procesija ob pokopu. Duhovnik nosi veliko hostijo v s tančico zakriti monštranci do Božjega groba, kjer spet poteka adoracija. Kot rečeno, tega ponekod ni. Za to procesijo so bile napisane najveličastnejše skladbe sakralne glasbe, kot je motet „Eccequomodo moritur iustus“ Jacobusa Gallusa s Kranjske. Pri Božjem grobu se tradicionalno poje Tenebrae factae sunt .
Največja in najbolj praznična procesija je vstajenjska procesija, ki sledi velikonočni vigiliji oz. se odvija zelo zgodaj na velikonočno jutro, kakor je navada recimo na Kranjskem. Z monštrance se odstrani tančica, Najsvetejši zakrament se vzame iz Božjega groba in se ob slovesnem petju, zvonjenju vseh zvonov (in ponekod ob streljanju z možnarji in ognjemetom) nosi skozi mesta in vasi. Če to ni mogoče, se kratka procesija odvija v cerkvi oz. kapeli, kakor je na Verdu. Na koncu se zapoje Te Deum, podeli blagoslov in zapoje Regina Caeli. To slovesnost verniki že stoletja imenujejo „vstajenje“.
Letos bodo slovesne vstajenjske procesije po velikonočni vigiliji v našem okrožju zagotovo potekale v Jaidhofu, Brnu, Trnavi, Prešovu, Celovcu in Steyrju.
Še zanimivost: Ko so se po padcu komunizma vasi na Češkem pripravljale na velike velikonočne vstajenjske procesije, kakor so to počele pred komunizmom, so škofje to prepovedali, ker je bila liturgična reforma že izvedena. To je bila za verne ljudi strašanska bolečina.
Vir: fsspx.at
