To je prvi od člankov, ki jih namenjamo začetku pontifikata papeža Leona XIV. Ta prvi članek obravnava zapuščino starega in naloge novega papeža.
Od trenutka izvolitve je Jorge Mario Bergoglio, kasneje papež Frančišek, poosebljal prelom. Pokojni papež je kot prvi jezuitski papež iz Amerike izbral doslej neobičajno ime, Frančišek, v katerem so bile že praktično zajete vse napetosti, pretresi in pogosto tudi rane dvanajstletnega obdobja, ki ga bo moral prihodnji rimski papež skušati zaceliti.
Velikanski podvig? To čaka tistega, katerega izvolitev je najavil beli dimni oblak. Ker je podoba Cerkve, ki jo je skušal preoblikovati Frančišek (2013–2025), – Cerkev »v gibanju«, »poljska bolnišnica«, »preroška« za privržence progresivnega krila –, vzbudila dvome tistih, ki se bojijo razvodenitve samega bistva katolištva.
Eden od najbolj ambicioznih projektov Frančiška je bila reforma rimske kurije, upravnega aparata Vatikana. Ta prizadevanja, ki so se uresničila z apostolsko ustavo Praedicate Evangelium (2022), so bila usmerjena v večjo preglednost, učinkovitost in službo krajevnim Cerkvam.
S tem, da je na ključne položaje imenoval laike in ženske ter prestrukturiral dikasterije, je papež Frančišek izrazil željo po odpravi birokracije in spodbujanju kolegialnega vodenja. Vendar so te spremembe, ki so prezrle kanonsko pravo in samo bistvo oblasti svetega reda in vladanja v Cerkvi, naletele na številne ovire: notranji odpor, upravne zamude in včasih tudi nejasnosti pri izvajanju.
Drugo, bolj odmevno področje reform zadeva moralo in pastoralo. Apostolska spodbuda Amoris Laetitia (2016) in izjava Fiducia Supplicans (2023) sta sprožili teološke kontroverzije, ki so bile tako burne, kot tudi brez primere glede na prej. Za hvalilce za vsako ceno prejšnjega vladanja je treba v tem videti “prožnost”, ki naj bi izražala “usmiljenje”.
Za varuhe pravovernosti ni treba imeti doktorata iz teologije, da bi videli prihajati pretečo grožnjo nad krščanski nauk. Poleg tega je ta napetost med tako imenovano pastoralo in doktrino (naukom) postala značilna za zadnji pontifikat in je povzročila hude prelome znotraj Cerkve.
Da ne govorimo o tistih, ki so jih povzročile omejitve tradicionalne liturgije ali skupna izjava papeža in rektorja mošeje al-Azhar (Egipt): projekt moralnega in doktrinarnega ozdravljenja je ogromen…
Še en zelo odmeven dogodek preteklega pontifikata je primer sodnega procesa proti kardinalu Angelu Marii Becciuju, ki osvetljuje zmešnjavo med kanonskim in kazenskim pravom. Tu pravna negotovost, ki jo kaže nejasnost glede statusa Becciuja – ki je 29. aprila 2025 napovedal, da se je »v višjem interesu Cerkve« strinjal, da se umakne iz konklava –, še dodatno povečava razdvojenosti. Obravnavanje primera, zaznamovano z zamudo pri predložitvi pisem, ki jih je podpisal Frančišek proti kardinalu Becciuju, ni spodbudno.
Poleg tega smo videli odnos kardinala Pietra Parolina, ki je bilo razumljeno kot preseganje svoje vloge po Frančiškovi smrti – sprejel je namreč pomembne politične osebnosti, kot je npr. Volodymyr Zelensky, čeprav med izpraznjenim sedežem ni imel nobene uradne funkcije –, prispeva k poudarjanju nelagodja in nakazuje obseg naloge, ki čaka naslednika argentinskega papeža.
Vir: fsspx.news
