“Dobro torej pazite, kako ravnate, in ne ravnajte kakor nespametni, temveč kakor modri.”
(prim. Ef 5,15)
V sedanjem cerkvenem položaju je med možnimi nesporazumi, ki nekatere ljudi spodbujajo k zavajajočemu in sentimentalnemu navdušenju, ki bo zagotovo potisnilo zdravo stvarnost v ozadje, mogoče našteti vsaj naslednjih šest:
- Zmešnjava med osebnostno in doktrinarno ravnjo. Prvi vtis o Robertu Francisu Prevostu, Leonu XIV., je vtis mirnega, prijaznega, pobožnega človeka in – naj bo jasno – najverjetneje je res takšen. Vtis v primerjavi z Bergogliem je zato zelo drugačen. Ta raven analize zadeva osebnostni profil, ki zagotovo ni zanemarljiv, vendar pa se ne dotika bistva krize Cerkve, krize, ki je doktrinarna in je izbruhnila leta 1962, ne pa leta 2013. Življenjepis R. F. Prevosta nam nekaj pove, vendar pa nam še več povedo prve in poznejše izjave Leona XIV., ki so v popolni in izrecni kontinuiteti tako z Bergogliem, kot tudi z Drugim vatikanskim koncilom. Težava, s katero se soočamo, nima kaj prida opraviti z osebnostjo posameznih akterjev, ampak s tem, kar hierarhija od zadnjega koncila dalje trdi, da je resnično ali neresnično. Primerjati je treba med resničnostmi vere, ne med ljudmi. Je Cerkev ena ali jih je več? Je verska svoboda pravica ali ne? Se vera lahko spreminja glede na potrebe časa, ali ne? So lažna verstva legitimni izrazi Božjega, ali ne? Ne moremo se omejiti na osebnosti posameznikov, temveč moramo razpravljati o teh dejstvih. V spisih msgr. Lefebvra na primer ni vztrajanja na osebnih držah Pavla VI. ali Janeza Pavla II. ali primerjav z njihovimi predhodniki. Tam najdemo ugotovitve o različnem nauku, ki ni sprejemljiv ali združljiv s tistim, ki ga je razodela in učila Cerkev do zadnjega koncila.
- Zmeda med učinki in vzroki. Prav na razmerju med Bergogliem in 2. vatikanskim koncilom pa se kaže druga nejasnost. Mnogi se osredotočajo na drugo fazo koncilske revolucije, ali bolje rečeno na naglo napredovanje revolucije (bergoglijanska, sinodalno-nemška, sinodalno-rimska itd.), vendar pozabljajo, da prigodne (akcidentalne, nebistvene) razlike – ponavljamo: prigodne – te revolucije z le zmernim napredovanjem ne spremenijo bistvene vsebine (zmot in dvoumnosti v dokumentih 2. vatikanskega koncila, Novus Ordo, Assisi 1986 in 2011 itd.). Zmerno napredovanje je vzročno pred hitrim, vendar vzročnih dejstev ni mogoče enačiti s kronološkimi. Z drugimi besedami: ni nujno, da revolucija vedno pospešuje, pogosto naredi dva koraka naprej in enega nazaj (kakor je lepo povedal tudi don Pierpaolo Petrucci, prior v Trevisu, ko je pridigal o novem papežu): opustošenje pod Pavlom VI. se v prvih letih Janeza Pavla II. normalizira, potem pa konec 80-ih let eksplodira (srečanje v Assisiju in “izobčenje” msgr. Lefebvra in msgr. de Castro Mayerja), med koncem leta 2000 in začetkom leta 2001 se ponovno umiri, pod Frančiškom ponovno pospeši. Bistvo je isto, spreminjajo se pritike (akcidence). Vzroke in posledice je treba razlikovati. Bremena dokazov glede konca ali bližine konca krize ne nosi tisti, ki ugotavlja očitno dejstvo njenega obstoja, ampak tisti, ki predlaga rešitve. Prevračati vrstni red stvari pomeni prevračati stvarnost.
- Zmeda med kontinuiteto in istovetnostjo. Iz prejšnjih točk se zdi, da izhaja jasna posledica, ki pa jo je dobro ponoviti: nič se ne ponovi v identični obliki, vendar pa to ne pomeni, da ni kontinuitete. Tudi morebitnega restavracijskega dosega Leona XIV. ni mogoče vnaprej izključiti iz klasičnega revolucionarnega vzorca, po katerem jakobinskemu terorju sledi Termidor, pri čemer seveda ne sodimo glede namer novoizvoljenega papeža, za katerega namene domnevamo, da so dobri.
- Upanje za vsako ceno – izkrivljanje upanja, ki vodi v obup. Zelo pogosta zmota – ki zadeva vsak začetek vsake vladavine – je glede upanja, vrline, ki je žrtev izkrivljanja vsaj toliko kot vera in ljubezen. Upanje temelji na resničnosti, ne na sanjah. Da bi lahko upali, moramo imeti temelje: ni naključje, da krščansko upanje temelji na krščanski veri, ki je dejstvo, ne pa privid. Ni le dopustno, ampak smo prav dolžni moliti za Cerkev, da se konča drama, ki jo doživlja, vendar nam to nikakor ne daje pravice, da bi ravnali, kot da bi se moral Bog prilagoditi našim rešitvam težav, ali še huje, da bi menili, da morajo iluzije, ki niso povezane z dejstvi, postati neodtujljiva pravica posameznega vernika. Nasprotno: slepiti se po mili volji in zanikati stvarnost, je greh, ki ima pomembne osebne in družbene posledice. Če vidim hišo, ki že ure gori, ne morem upati, da se bo vse rešilo brez posledic, ne glede na to, ali pokličem gasilce ali ne: lahko, če uporabimo znani rek, molim, kot da je vse odvisno od Boga, vendar moram delovati, kot da je vse odvisno od mene. Ni dopustno, da se prepustimo lažnim upom, medtem ko plameni dosegajo višino 5-ih metrov. Opozoriti je treba tudi, da razočaranje vodi v obup in beg: primeri iz bližnje in daljne preteklosti so tako dobro znani, da jih ni potrebno navajati.
- Izguba vere v to, da temeljne lastnosti Cerkve (Notae Ecclesiae) ostajajo nespremenjene tudi v tej krizi. S prejšnjimi točkami povezano, vendar ločeno, je vprašanje, kaj je in kaj ostaja Cerkev. Značilnosti Cerkve […] (enost, svetost, katolištvo, apostolstvo) ne morejo nikdar izgubiti svojega bistva, niti ga niso izgubile danes. Cerkev je kljub ogromnim težavam vedno ena in vedno sveta, ne le v svojem bistvu, ampak tudi zato, ker sama ohranja načelo, ki je sposobno ustvarjati enotnost glede nauka in vladanja, ter sredstva zveličanja. Tako kot je vedno katoliška, ker je vedno sposobna doseči in posvetiti vsakega človeka, kjerkoli in kadarkoli. Zaradi grešnosti samih cerkvenih mož in njihovega slabega vodenja je sicer postalo težje dostopati do vseh teh sredstev, vendar pa ta nikdar ne izginejo popolnoma. Čeprav se Cerkev v svojem bistvu ne spreminja, je bilo napovedano, da bodo prišli časi, ko bo zelo težko (vendar ne nemogoče) dostopati do dobrin, ki jih deli Kristusova nevesta. Msgr. Jean-Joseph Gaume v svojem Katekizmu o vztrajnosti z jasnimi besedami opisuje veliki odpad, ki ga napoveduje Sveto pismo: »Ta odpoved veri bo torej javna, očitna, splošna; ne le posamezniki, ampak tudi narodi kot taki se bodo ločili od Cerkve.« (Vol. II, Neapelj, 1850, str. 213). V evangeliju po Luku se zastavlja vprašanje, ki je v našem času zelo aktualno: »Ali pa bo Sin človekov, ko bo prišel, našel vero na zemlji?« (Lk 18, 8). Obup je torej popolnoma neutemeljen.
- Pozabljanje temeljnih načel, na podlagi katerih je mogoče presojati. V povzetku in zaključku: da bi v celoti razumeli prejšnjih pet točk, moramo imeti jasne ideje. Šesto točko lahko torej na kratko izrazimo takole: formacija ni nekaj nepomembnega. Ne živimo več, če sploh kdaj smo, v zlatih časih, ko verniki niso potrebovali posebnih orodij za obrambo pred moralnimi in doktrinarnimi napadi. Treba je brati materiale, ki so nam na voljo in ki nam še bodo na voljo, če pa kaj ni na voljo v slovenščini, je pa v drugih jezikih. Mislimo npr. na ‘Katekizem o krizi’, ki je od lani na voljo tudi v hrvaščini. Sicer pa skušamo podajati stvari tudi v člankih na spletni strani. Treba je moliti, se žrtvovati in mrtvičiti, razumeti stvarnost, izhajati iz dejstev, upati na podlagi pravih temeljev in brez fantaziranja, ohranjati ravnovesje, boriti se. To se od nas zahteva.
Sveti Jožef, varuh svete Cerkve, prosi za nas.
Vir: Radio Spada
