V času krize v Cerkvi ne manjka skušnjav: nekateri bežijo na Vzhod in se vržejo v naročje ruskih, grških in drugih krivovercev in razkolnikov (da, so tudi krivoverci, saj zanikajo dogme), drugi pa se zatekajo v malo verjetni intimizem in se pretvarjajo, da ne vidijo stanja nujnosti (ki ga od vselej jasno razglaša Bratovščina sv. Pija X. in na njem utemeljuje svoje delovanje), tretji pa mislijo, da bodo ustvarili novo različico Cerkve na karizmatični osnovi (morda s pomočjo kakšnega guruja), nekateri pa mislijo, da bodo težavo rešili na drug način.
Osredotočimo se torej za trenutek na opcijo tistih, ki bi radi arhivirali lažno cerkev, ki je padla v roke neo-modernistov, da bi prešli na nekaj drugega. Naj bo jasno: hierarhija Cerkve je dejansko in v veliki meri padla v roke svojih sovražnikov, vendar to nikakor ne more postaviti pod vprašaj neomajnosti in vidnosti Cerkve same.
Za »rešitev« se sklicujemo na knjigo don Danieleja Di Sorca, FSSPX, ‘Jasne besede o Cerkvi’ (‘Parole chiare sulla Chiesa’) in delno tudi na knjigo don Andree Mancinelle, ‘Puč v Cerkvi’ (‘Golpe nella Chiesa’, ki smo je delček že dali na voljo v prevodu, kmalu bomo lahko nadaljevali…), medtem ko za pars destruens, tj. očitne razloge, ki to idejo postavljajo v nasprotje s cerkvenim učiteljstvom, v nadaljevanju ponujamo nekaj dokončnih elementov. Pristop je namerno sintetičen in poljuden: gre le za kratek pregled, navedkov bi lahko bilo veliko več.
- Papeštvo ni neobvezen dodatek. Pij IX, Pastor Aeternus, 1870: I. „Če torej kdo trdi, da blaženi Peter nima večnih naslednikov v prvenstvu nad vesoljno Cerkvijo po sklepu samega Kristusa Gospoda, to je po božji pravici, ali da rimski papež ni naslednik blaženega Petra v istem prvenstvu: naj bo anatema“; II. „Petrovim naslednikom namreč Sveti Duh ni bil obljubljen, da bi po svojem navdihu razodeval nov nauk, ampak da bi s svojo pomočjo vestno varovali in zvesto oznanjali razodetje, ki so ga posredovali apostoli, to je zaklad vere.“
- Razpoznavnost Cerkve ni neobvezen dodatek. Leon XIII, Satis Cognitum, 1896: I. „Sveto pismo pogosto imenuje Cerkev zdaj kot telo, zdaj kot Kristusovo telo: ‚Zdaj ste Kristusovo telo‘ (1 Kor 12,27). Kot telo je Cerkev vidna in, kolikor je Kristusova, je živo, delujoče in vitalno telo, saj jo Jezus Kristus varuje in vzdržuje s svojimi krepostmi, kakor trta hrani in dela rodovitne svoje mladike. Kakor je pri živalih vir življenja skrit in popolnoma prikrit, a se vendarle razkriva in kaže z gibanjem in ravnanjem udov, tako se tudi v Cerkvi načelo nadnaravnega življenja jasno kaže s samim njenim delovanjem. Iz tega sledi, da so v veliki in usodni zmoti tisti, ki v svojih glavah oblikujejo skoraj utajeno in sploh nevidno Cerkev, pa tudi tisti, ki jo obravnavajo kot človeško ustanovo z določenim disciplinskim redom in zunanjimi obredi, vendar brez večnega posredovanja darov Božje milosti in brez tistih stvari, ki z odkrito in vsakodnevno pojavnostjo potrjujejo, da njeno življenje izhaja od Boga. Za Cerkev Jezusa Kristusa je prav tako nesprejemljivo, ali je Cerkev eno ali drugo, kakor je nesprejemljivo, ali je človek samo telo ali samo duh. Celovitost in združenost teh dveh delov je za Cerkev tako nujna, kakor je za človeško naravo nujna tesna povezanost duše in telesa“; II. „Kakor je nujno, da se Petrova oblast ohranja v rimskem papežu, tako tudi škofje kot nasledniki apostolov podedujejo svojo redno oblast, zato se škofovski red nujno dotika intimne konstitucije Cerkve. Čeprav nimajo najvišje, popolne in splošne oblasti, jih vendarle ne smemo imeti le za preproste vikarje rimskega papeža, saj imajo svojo lastno oblast in se resnično imenujejo redni voditelji ljudstva, kateremu vladajo.”
- Pravno poslanstvo Cerkve ni neobvezen dodatek. Pij XII., Mystici Corporis, 1943: I. „Tako pravno poslanstvo Cerkve kot oblast poučevanja, vladanja in podeljevanja zakramentov imata nadnaravno moč in živost za izgradnjo Kristusovega telesa, saj je Jezus Kristus, viseč s križa, svoji Cerkvi odprl vir tistih Božjih darov, zaradi katerih se ne bo mogla nikdar motiti pri poučevanju ljudi s svojim naukom, jih bo s pomočjo od Boga razsvetljenih pastirjev zveličavno vodila in v obilju napolnila z nebeškimi milostmi.“; II. “Prav tako obžalujemo in grajamo usodno zmoto tistih, ki sanjajo o idealni Cerkvi, neki družbi, ki jo hrani in oblikuje ljubezen, ki ji (ne brez prezira) zoperstavljajo drugo, ki jo imenujejo juridična. Vendar napačno predlagajo takšno razlikovanje: ne zavedajo se namreč, da je Božji Odrešenik hotel, da bi bil red ljudi, ki ga je ustanovil, bil tudi družba, popolna glede na svojo vrsto in opremljena z vsemi pravnimi in družbenimi elementi, da bi na zemlji ohranila zveličavno delo Odrešenja (Conc. Vat. Sess. IV, Const. dogm. de Eccl., prol.); zato je hotel, da jo Sveti Duh obogati z nebeškimi darovi in milostmi.“; III. “Zdaj torej med nevidnim poslanstvom Svetega Duha in pravno službo, ki so jo pastirji in učitelji prejeli od Kristusa, ne more obstajati nobeno resnično nasprotovanje ali neskladje. Da se namreč ti dve resničnosti dopolnjujeta in izpopolnjujeta (kakor v nas telo in duša) ter izhajata iz enega in istega Odrešenika.“; IV. “Če je v Cerkvi mogoče zaznati kaj, kar kaže na šibkost našega stanja, tega ne gre pripisati pravni konstituciji Cerkve, ampak prej obžalovanja vredni nagnjenosti njenih posameznih udov k zlu, nagnjenosti, ki jo Božji Ustanovitelj dopušča, da se pojavlja tudi pri najodličnejših členih njegovega skrivnostnega telesa, tako da se more preizkusiti krepost tako ovac kot pastirjev in se pri vseh nabirajo dobrine krščanske vere.”
- Zaključenost javnega razodetja ni izbirna opcija. Dekret Lamentabili, izdan leta 1907 pod vodstvom svetega Pija X., obsoja predlog: „21. Razodetje, ki je predmet katoliške vere, se ni zaključilo z apostoli.”
Dve zadnji opombi. Pri pravkar omenjeni 4. točki, glede na to, kako jedrnata je, spodaj dodajamo odlomek iz knjige ‘Parole chiare sulla Chiesa’ (‘Jasne besede o Cerkvi’), ki jo pojasnjuje prav v zvezi s tako imenovanim “tradikarizmatizmom”. Po drugi strani pa vas v zvezi z vprašanjem, kako obravnavati odnos med nezmotljivostjo, učiteljstvom in zoperstavljanjem zmotam v sedanji krizi, napotujemo na tiskano besedilo in njegovo bogato bibliografijo.
[…] Preden naštejemo nekaj splošnih načel, bi radi rekli nekaj besed o razmeroma nedavnem pojavu, ki ga imenujemo tradikarizmatizem. … S tem izrazom označujemo tiste duhovnike, ki pod tradicionalnim premazom (starodavni obred, zavračanje nauka papeža Frančiška, redkeje naukov zadnjega koncila) gojijo karizmatično pojmovanje vere, po katerem v krščanskem življenju odločilni element predstavljajo osebne intuicije (opredeljene kot „čutiti Boga“, „doživljati Boga“) in zasebna razodetja. Trdijo, da težav sedanje krize ne razrešujejo v luči zdravih teoloških načel, temveč na podlagi tega, kar reče „navdihnjena“ oseba (tj. najpogosteje oni sami) ali domnevno nadnaravno sporočilo. Obstajajo na primer tisti, ki verjamejo, da je Frančišek antipapež, in čakajo na “znamenje z neba”, ki bo določilo pravega papeža. Zdaj se ne moremo spuščati v utemeljenost posameznih navdihov in razodetij, čeprav skoraj v vseh primerih ne izpolnjujejo niti minimalnih zahtev verodostojnosti. Spomnimo se le, kaj tradicionalni katoliški nauk uči o pristnih zasebnih razodetjih. Jezuit Augustin-François Poulain, ena največjih avtoritet na tem področju, piše: „Kar zadeva zasebna razodetja, ki so jih prejeli svetniki, Cerkev nikogar ne zavezuje, da bi jim verjel, tudi če jih odobrava. Odobritev pomeni le, da Cerkev v njih ne najde ničesar, kar bi bilo v nasprotju z vero in moralo”1. Zato lahko tudi odobrena zasebna razodetja vsebujejo zmote. Videc namreč ni nezmotljiv in lahko za Božje sporočilo zamenja tisto, kar je preprosto plod njegove človeške dejavnosti, njegove nevednosti ali njegovega načina razlaganja. Zato kardinal Pitra dodaja, da je treba zasebna razodetja, „tudi če jih je Cerkev odobrila, obravnavati le kot verjetna in ne kot nedvoumna. Ne morejo služiti za reševanje vprašanj zgodovine, fizike, filozofije ali teologije, o katerih še vedno razpravljajo učenjaki”.2 Takšen je bil stalni nauk katoliških teologov pred Drugim vatikanskim koncilom, ki ga je zapečatilo učiteljstvo svetega Pija X.: „Pri presojanju pobožnih izročil [med katerimi so tudi zasebna razodetja] je treba vedno upoštevati, da se Cerkev v tej zadevi poslužuje takšne previdnosti, da ne dovoli, da bi se taka izročila pripovedovala v knjigah, razen z veliko previdnostjo in po izjavi, ki jo je predpisal Urban VIII. Četudi pa bi bili ti pogoji izpolnjeni, ne priznava resničnosti dogodka, temveč le ne prepoveduje, da bi se mu verjelo, če za to obstajajo zdravi človeški argumenti.”3 Vse to velja za razodetja, ki temeljijo na zdravih človeških argumentih in jih je odobrila Cerkev. Kaj torej reči o razodetjih, ki nikdar niso bila deležna preverjanja cerkvenih oblasti, ki ne temeljijo na nobenih dokazih in ki dejansko velikokrat nasprotujejo zdravi teologiji? Preprosto si ni mogoče predstavljati, da bi jih uporabljali za razreševanje zelo pomembnih teoloških vprašanj, kot so, kdo je papež, kakšna je vrednost nove maše, kakšno sodbo sprejeti o koncilu (tu navajamo primer zelo sporne knjige, ‘Sporočila iz onostranstva’, ki so jo mnogi prodajali kot suho zlato, salezijanska založba pa jo je kasneje, povsem pravilno, umaknila iz prodaje – ne vemo pa, čemu jo je sploh bila dala v prodajo? – op. prev.). Katoličani, ki se ujamejo v to past, se morda ne zavedajo, da so prevzeli protestantsko-modernistično miselnost, po kateri je razodetje še vedno odprto in Bog še naprej sporoča Cerkvi stvari splošnega pomena prek tega ali onega vidca. Navsezadnje se je karizmatično gibanje rodilo v liberalnem protestantizmu in temelji na njegovih načelih, kljub katoliškemu videzu, ki so mu ga z ekumenističnimi nameni skušali dati pokoncilski papeži. Katoliški nauk nas namesto tega uči, da se je javno razodetje končalo s smrtjo zadnjega apostola4 in da zasebna razodetja, tudi če so pristna, nikdar ne morejo služiti za razrešitev nekega teološkega vprašanja, zlasti ne tistega, ki je v javnem interesu splošnega pomena. […]
- Des grâces d’oraison. Traité de théologie mystique, ed. 11a, Paris, Beauchesne, 1931, str. 334. ↩︎
- Livre sur Sainte Hildegarde, str. XVI. Navedeno po Poulain, Des grâces d’oraison, str. 335. ↩︎
- Okrožnica ‘Pascendi’ (8. september 1907), št. 6. ↩︎
- Dekret Lamentabili (3. julij 1907, sveti Pij X. ga je odobril 4. julija), prop. 21 (obsojena trditev). ↩︎
