Tisti, ki so želeli razumeti, so razumeli (in teh je veliko). Za ostale se spet začne stara igra „prebiranja češenj“
V tem času navadno v toplejših krajih nabiramo in prebiramo češnje, zato še kako prav pride besedna zveza iz naslova, ki je seveda najbolj v rabi v anglosaških deželah, kjer se ta “cherry picking” uporablja za oznako izbiranja glede na to, kar mi ustreza in opuščanja tistega, kar mi ne ustreza. Pokojni papež Frančišek je govoril o kristjanih à la carte, kar je tudi možna označba – ne vzamem vsega, ampak izbiram z menija.
Kdor je hotel, je razumel
Najprej bomo dejali, da gojimo precejšnjo mero upanja, da so mnogi pod okriljem Bratovščine razumeli, govorimo za vernike, da se glasba od od 8. maja 2025 v Vatikanu v svojem bistvu ni spremenila, pa se niti ne bo.
Zunanji znaki so seveda bili spodbudni in odlična novica bi bila, če se pokazala konkretna znamenja v smeri konca krize, ki Cerkev pesti že več kot šestdeset let, vendar so šli objektivni znaki žal v nasprotno smer.
Še zadnjič bomo te stvari povedali, potem se bomo bolj osredotočili na drugo, pa ne, da ne bo še kakšne priložnosti, da bi se malo vrnili na to. Bolje je jasnost v boju, kot pa dvoumnost v nekem lažnem počitku, kakor da bi bili boji končani.
Čudno, da ljudje ne vidijo ali nočejo videti, ko pa se je papež Leon XIV. odločil biti jasen in nedvoumen od prvega nagovora v loži, vse ostalo pa je bila skladna posledica teh prvih besed napovedane kontinuitete: Drugi vatikanski koncil, vodoravni ekumenizem, sinodalnost, mir s položenim orožjem, ki se imenuje pacifizem, eksistencialna obrobja oz. periferije, dialoški mostovi, sinodalnost, pa seveda Novus Ordo obrnjen proti ljudem. Kontinuiteta z Judi po Nostra aetate, dokument iz Abu Dhabija in podobno. Seveda ohranjamo upanje, da se bo spremenila smer, vendar za sedaj ta hipoteza nima resničnostne podlage. Ocene je treba dajati na podlagi obstoječega, ne na podlagi hipotez, zasidranih v željah. Kot govorimo že ves čas, je treba veliko moliti. Tako pravijo tudi predstojniki več okrožij, nazadnje ameriški predstojnik.
Bi pa opozorili še na nekaj – da se za sedaj glede tradicionalne maše in zakramentov ni spremenilo še prav nič, kvečjemu se je z nagajanjem romanju skupnosti “Ecclesia Dei” v Chartres pokazala ne samo enaka, temveč ista smer delovanja. Morda se bo kaj spremenilo, a to je treba še videti in doživeti. Vsekakor ni bil v enem tednu preklican en motuproprij v korist onega prej – Traditionis custodes v korist Summorum Pontificum. Po pravici povedano – kdo si tega sploh želi?
Če bi že bil nov dokument glede tega, mora gotovo biti boljši, predvsem pa morebitne svoboščine glede tradicionalnih obredov jasno podati in škofom naložiti, naj jih spoštujejo. Glede tega nimamo ne velikih upov ne optimizma.
Petdeset odtenkov zlate
Spričo zlatega naprsnega križa, ki se je spet pojavil, pa imel celo v sebi skrite relikvije, so se tudi med tistimi, ki so razumeli ali želijo razumeti, pojavile najrazličnejše nianse: po desetletjih divje galopirajoče revolucije in dvanajstih letih kaosa je to več kot razumljivo. Obstajajo tisti, ki – čeprav ugotavljajo, da vino v njem ni odlično – raje vidijo kozarec napol poln, pa tisti, ki so se odločili, da bodo kozarec v vsakem primeru videli napol prazen, karkoli bi se že zgodilo. Vse to so upravičena stališča, če izhajamo iz resničnega dejstva: da ima vino okus po plutovinastem zamašku Drugega vatikanskega koncila, pa da je mera v kozarcu polovična.
Nasilni sanjači
Neupravičena pa je ideološka drža tistih, ki najprej zbežijo, nato zanikajo, nazadnje pa se borijo proti resničnosti in tistim, ki jo opisujejo. Zgodovina 20. stoletja nam pove, kako zelo svet sanj, ko se postavi nasproti dejstvom, poraja sovraštvo. Ne manjka posameznikov, ki zato, da bi nadaljevali svoje sanjaško popotovanje restavracije ali obnove, nazadnje vsilijo to shemo tudi tistim, ki so se odločili brati dogodke takšne, kakršni so. In Bog obvaruj, da se jim kdo postavi po robu v smislu dejstev. Če se jim skuša prikazati objektivnost izjav, se sprožijo pravi mali tsunamiji. Eni se poslužujejo jezikovne in etimološke analize, da bi skušali napraviti neko „hermenevtiko kontinuitete“, drugi spet drugače plezajo po steklu, spet tretji si vsiljujejo izbirno zaslepljenost – vidijo samo dobre vidike, gnile karoserije pod bleščečim lakom pa ne. Kot pa smo dejali – to vsiljujejo še drugim. Mi bomo rekli, da pač slabše zanje. Vendar pa gre žal to v smeri tistega ideološkega filma, da če dejstva govorijo nasprotno, slabše za dejstva. Nekateri gredo še dlje in prevzamejo grozilne ali žaljive tone. Tudi to je že neštetokrat viden film.
Film iz leta 2013 se ponavlja s staro igro „prebiranja češenj“
Z dolžnimi razlikovanji se ponavlja film iz prejšnjih let – iz 2013, iz 2016 z ‘Amoris laetitia’. Nekateri so se takoj zavedli, da nekaj “ne štima”, nekaterim je oči odprla omenjena apostolska spodbuda, spet drugi so potrebovali še več časa, pa so vendarle spoznali. Marsikdaj je pa bil zelo priljubljen šport „ cherry picking“, če tokrat uporabimo izvirni izraz. To pomeni, da so iz košare ali gajbe vatikanskih izjav izbrali le tiste, ki so jim bile všeč, jih poudarili in se pretvarjali, da ostale ne obstajajo.
Podoben scenarij se je na presenetljiv način zgodil pred nekaj dnevi, ko je Leon XIV. v nagovoru diplomatskemu zboru v nekaj vrsticah dejal: „Naloga tistih, ki imajo vladne odgovornosti, je, da si prizadevajo za izgradnjo harmonične in mirne civilne družbe. To je mogoče storiti predvsem z vlaganjem v družino, ki temelji na trdni zvezi med moškim in žensko, to je majhna, a resnična družba in je predhodnica vsake civilne družbe“. Poleg tega se nihče ne more izogniti podpiranju okoliščin, v katerih je zaščiteno dostojanstvo vsake osebe, zlasti najbolj ranljivih in nezaščitenih, od nerojenih do starejših, od bolnih do brezposelnih, ne glede na to, ali so to državljani ali priseljenci. Moja lastna zgodba je zgodba državljana, ki je potomec priseljencev, ki sem se nato še sam izselil. Vsak od nas je lahko v svojem življenju zdrav ali bolan, zaposlen ali brezposeln, v svoji domovini ali v tuji deželi: naše dostojanstvo ostaja vedno enako, dostojanstvo bitja, ki ga je Bog hotel in vzljubil.” Gibanja za družino so hitro objavila prvi del o trdni zvezi med moškim in žensko (povsem nejasna in dvoumna trditev, ki jo je uporabil že papež Frančišek in ki bi jo morda celo podpisali nekateri stari komunisti, pa ni jasno, ali so mišljeni le cerkveno poročeni, ali tudi vsi ostali, le da pač moški in ženske v “trdni zvezi” – vse je mogoče), medtem ko so veliki mediji objavili drugi del o migrantih. Na srečo vseh, je vse le malo trajalo. Cenzura se dela na levo in na desno s tem prebiranjem češenj.
Polovične restavracije so lažne restavracije
Še zadnje opozorilo: samo ena stvar je hujša od nobene restavracije, in sicer lažna restavracija, preoblečena v polovično restavracijo. Dovolj bi bilo, če bi rekli, naj si ljudje pogledajo, kako je bilo pod Benediktom XVI. in takoj po njem. Bodimo povsem jasni, pa smo nekaj že rekli glede tega – mnogi se zabarikadirajo v prepričanju, da se težave reši z odstranitvijo ‘Fiducia Supplicans’, s spoliranjem ‘Traditionis Custodes’, odstavitvijo Tucha (medtem je bil na mesto Paglie že postavljen Reina, ki ni bistveno boljši), s spravljanjem sinode v red, na pravo pot. Ti ukrepi bi imeli vrednost le, če bi vodile k načelom, izvorom, vzrokom, iz katerih je izšla kriza, saj sicer pomenijo le blaženje simptomov bolezni, ki se bo – neovirana v svojih vzrokih – vrnila še močnejša kot prej. Razumeti je treba to, kar so razumeli mnogi – Bratovščini bližnji in ne tako bližnji.
Vir: Radio Spada
