V Franciji je vsako leto od-posvečenih 10 do 15 cerkva, ki so nato dane v prodajo. Letos je mogoče kupiti neogotsko cerkev v bližini Clermont-Ferranda (380.000 evrov), nekdanjo baziliko, ki je uvrščena med zgodovinske spomenike, petnajst minut od Poitiersa (950.000 evrov), cerkev iz 17. stoletja – prav tako uvrščeno na seznam – na otoku na Loari (100.000 evrov), cerkev iz začetka 20. stoletja v Bretaniji (330.000 evrov) in kapelo nekdanjega karmeličanskega samostana v Niortu (220.000 evrov). Naslednji zapis je napisal p. Alain Lorans, FSSPX, mi podajamo še svoj komentar.
Škofija Nancy-Toul je dala v prodajo cerkev Notre-Dame-de-Franchepré v Joeufu, ki jo župan namerava preurediti v nogometni muzej v čast Michelu Platiniju, rodnemu sinu tega kraja. Škofija Arras prodaja cerkev Saint-Edouard v Lensu, agencija, ki je zadolžena za transakcijo, pa je oglas objavila na spletni strani Leboncoin.
Ta cerkev, zgrajena v začetku 20. stoletja za rudarsko prebivalstvo, je od leta 2009 uvrščena med zgodovinske spomenike, vendar je kljub temu predstavljena kot navadna nepremičnina: »Prodaja se 4-sobna hiša, 539 m² – 362.500 €. Cerkev je na idealni lokaciji, ki ponuja številne možnosti.«
»Dajte domišljiji prosto pot s to zelo redko nepremičnino, ki je naprodaj.« Škofija skuša katoličane pomiriti, da je prodaja cerkve legitimno sprejemljiva; v njej bo prepovedana vsaka nemoralna dejavnost: ne bo delovala kot lokal, nočni klub ali igralnica. Cerkev Saint-Edouard danes privablja le še peščico vernikov, njeno vzdrževanje pa je predrago.
Že leto dni se v njej ne daruje maša. Škof škofije Arras, Olivier Leborgne, meni, da je zdaj treba združiti moči »z združevanjem okoli oaz«. Podoba je zgovorna: majhne »oaze« sredi sušne pokrajine. Takšno je stanje Cerkve v Franciji, kjer je le še 2 % prebivalstva vernikov: duhovna, doktrinarna, moralna in liturgična puščava … z nekaj razpršenimi otoki tu in tam.
Tolažimo se z velikopoteznimi besedami, ki naj bi prikrile zelo resnično zlo, saj je res, da je puščava kraj, kjer se lahko fatamorgane zlahka zamenjajo za čudeže! Cerkve so prazne, treba jih je prodati, mi pa govorimo o »novem vetru«.
Bogoslovja se zapirajo, povprečna starost duhovnikov je 75 let, na vsakega novo posvečenega duhovnika je vsaj deset pokopanih, vendar pozdravljamo »nove binkošti«. Škofje so stečajni upravitelji. Prodajajo premoženje – ne le nepremičnin –, vendar se veselijo »obnove«, ki jo prinašajo reforme 2. vatikanskega koncila, razglašene za »nepreklicne«.
Vse je dovoljeno, razen tradicionalne izkušnje. Vse je dovoljeno, razen obhajanja tridentinske maše. Ideja »vrnitve v preteklost« se zavrača, ker bi – kot dobro vedo ideologi z mitrami – to pomenilo vrnitev v resničnost. Z drugimi besedami, te prodaje so ovrženje koncilskih sanj, ki so danes postale prava statistična in ekonomska nočna mora.
Zato raje prodajajo cerkve, z njimi pa tudi duhovno bogastvo Cerkve.
Kaj pa pri nas? Cerkve se nezadržno praznijo, nekje bolj, drugod manj pospešeno. Populacija nedeljnikov se stara prav tako kot duhovniki. Ponekod se že na veliko pozna manjko personala, vse več župnij je že dlje časa na robu preživetja. Nekatere cerkve se sicer še obnovi, a se ne ve za koga, za druge spet ni mogoče zagotoviti sredstev za to. V vsakem primeru je že veliko cerkva, v katerih je maša le še poredko. Ukinja se župnije, duhovniki se starajo in povprečna starost se dviga proti 70-im, eno bogoslovje, v Mariboru, se je že zdavnaj zaprlo (2012), pa ima manj kot 20 bogoslovcev za vseh šest škofij. Četudi se cerkve kot take še ne prodajajo, pa se bodo. Da so se od-posvetile in dale v posvetne namene, četudi bi naj slednji bili kulturni, pa se že dogaja, čeprav morda te cerkve pravno-formalno še vedno ostajajo v cerkvenih rokah. Da bi katero od cerkva dali npr. naši Bratovščini, je za sedaj še fatamorgana, v Italiji so nekdanjemu okrožnemu predstojniku rekli, da cerkev raje porušijo, kot da bi jo dali Bratovščini. V resnici pa niti te “Ecclesia Dei” tradicionalne skupnosti, ki pravno-formalno nimajo nobenih težav s hierarhijo, niso v kaj boljših razmerah. Naš odgovor je vseeno v tem, da delamo v tradicionalni smeri vse, kar moremo, pa veliko in radi molimo za papeža in ostale pastirje Cerkve. Po znanem reku moramo delati, kot da je vse od nas odvisno, in verovati, kot da je vse od Boga odvisno. Kriza se ne bo razblinila s tleskom prstov in neke pozitivne zunanje lastnosti novega papeža ne spremenijo bistva in dejstev, posebej ne vsega tega, kar je po škofijah in župnijah.
Vir: Dici n° 455 – FSSPX.Actualités
Slika: Jérémy-Günther-Heinz Jähnick, GFDL 1.2, prek Wikimedia Commons
