V današnjem svetu, kjer v imenu lažnih svoboščin neovirano vladata in se širita zmota in pohota, smo priča vse pogostejšemu zatekanju k vraževerju, okultizmu in celo satanizmu. Poleg tega je človeška narava, ranjena od greha, toliko bolj nagnjena k vsemu, kar ima čudežno stran ali očara čute, kolikor se osvobaja odvisnosti od Boga.
Tudi katoličani iščejo vedenje in se zatekajo k praksam, ki sicer niso ravno vedeževanje ali praznoverje, vendar pa se vseeno približujejo vraževerju. Kako to? Živimo v svetu, kjer se spiritizem širi v različnih, bolj ali manj grobih ali subtilnih oblikah, pa nas ta žvepleni smrad kaj hitro lahko okuži.
Praznoverje sv. Tomaž opredeljuje kot greh, ki nasprotuje kreposti verovanja v smislu pretiravanja – vsaka moralna krepost se nahaja v zlati sredini –, ne zato, ker bi Bogu izkazovali več časti kot s pravo krepostjo verovanja, ampak zato, ker čast izkazujemo tistemu, ki mu je ne dolgujemo, ali jo izkazujemo na neprimeren način.
Razdelimo ga na tri vrste:
- Prva je spreminjanje Božjega čaščenja, to je dajanje časti Bogu z nečim lažnim ali neprimernim. Primer lažnega češčenja je tisti, ki ponovno uvede staroverske obrede ali spremeni oblike, ki jih predpisuje Cerkev. Sveti Ambrož razglaša za nevrednega »tistega, ki obhaja Božje skrivnosti, ne da bi se držal izročila, ki ga je prejel od Kristusa«. Nekatere maše novega obreda bi lahko bile temu podobne. Primer nepotrebnega češčenja bi bilo povečanje zunanjih praks, ki so v nasprotju z evangeljskimi besedami: »Božje kraljestvo je v vas,«, na primer pretirana uporaba zakramentalov, kot je nošenje vseh mogočih in nemogočih škapulirjev, ki jih Cerkev niti vseh ne dovoljuje, pa kar je še temu podobno (pri nas smo imeli in še imamo na primer nošenje guadalupske rute, kot da bi slednja imela nekakšno magično moč, ali pa da si jo nekateri stavijo na glavo, kadar molijo iz podobnih razlogov…).
- Malikovanje je druga vrsta praznoverja in pomeni češčenje po božje ustvarjene stvari, žive ali nežive. Če gledamo na greh sam po sebi, so grehi proti Bogu najhujši, med njimi pa je prav malikovanje najhujše, ker postavlja na svet drugega Boga in skruni suverenost njegovega kraljestva.
- Nazadnje pa tretja vrsta praznoverja združuje vraževerne prakse. Vrste praks, ki so najbolj očitno povezane s obnaravno močjo hudiča, so vedeževanje, prazno češčenje in črna magija. Obstajajo pa tudi druge prakse, ki niso nujno vraževerne, vendar so lahko nevarne, še posebej ker so trenutno v modi, ker imajo učinek, ki ni naraven, ali zaradi okoliščin, kakršni so ritual ali filozofija.
Med te prakse spadajo energije, magnetizem, hipnoza in joga. Magnetizem je energijska praksa, ki temelji na ideji, da ima vsako živo bitje polje življenjske energije, pogosto imenovano magnetno polje. Mogoče so ti pojavi naravni, saj znanost ne pojasnjuje niti ne pozna vseh podrobnosti stvarstva. Zato je treba biti previden in razlikovati z merili, kot so: ali se magnetizator bogati? Ali je dober katoličan? Koristno je prositi za nasvet duhovnika. Hipnoza je stanje, podobno spanju, ki ga povzročajo sugestije. Ni nemoralna, vendar lahko to postane zaradi okoliščin ali slabega namena.
Potem je tu joga, kot jo poznamo v našem okolju, ki se bi sicer lahko obravnavala kot blaga telovadba, duhovna in telesna disciplina, ki temelji na vajah drže in sprostitve. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je joga tesno povezana z vzhodnjaškimi filozofijami, ki človeka zapirajo vase in ga ločujejo od resničnosti. Zato moramo biti previdni. Tako je lahko prakticiranje joge neškodljivo, če so filozofski in verski vidiki joge resnično odsotni.
Te prakse, ki jim lahko dodamo uporabo kamnov, lastnosti rastlin ali drugih alternativnih zdravil, so naravna sredstva in lahko pomagajo tradicionalni medicini. Vendar je treba paziti, da ta sredstva ostanejo sredstva in ne nadomestijo uravnoteženega in zdravega življenja. Stik z naravo je najboljši način za ponovno pridobitev zdravega razuma, ki ga naši sodobniki tako nujno potrebujejo. Skavtstvo (seveda prav zastavljeno), ki v naravi vidi Božje delo, in ročno delo, so protistrup za sodobni materialistični in naturalistični duh. Po drugi strani pa rane izvirnega greha, ki so prevlada čustev nad razumom, preplavljenost s plodovi domišljije in težave pri usmerjanju svojega delovanja, človeka naredijo bolj krhkega.
„Veliko zdravilo je preprosto vrnitev k Bogu in pravi veri, k maši, kakršna je bila od nekdaj, ‚v duhu in resnici‘.“
Zaključimo s patrom Mennessierjem, OP, da je treba vse vrniti v veliki načrt krščanske teologije. Vloga hudiča, očeta laži, ki je sam povzročil padec človeštva, tako dobi svoj polni pomen. Praznovjerje je velika drama čutečega bitja, ki ga padli Duh poskuša zapreti v zmoto, potem ko ga je spravil iz stanja duhovnosti, ki je bila izvirna pravičnost. A to je tudi velika drama neskončnega usmiljenja, ki pošlje Resnico samo, da vzpostavi popolno češčenje: češčenje v duhu in resnici, iz katerega je izgnano vse odvečno in ki nam pod tančico simbolov ponuja samo resničnost Božje navzočnosti.
p. Emeric Lebourg, FSSPX
VIR: La Porte Latine
