V luči nauka Leona XIII. se je nujno treba vrniti k prvotnemu cilju Cerkve: zveličanju duš.
Sodobnost Cerkve nas vabi, da se ustavimo pri osebnosti in nauku papeža Leona XIII., katerega skrb za družbena vprašanja, izraženo v njegovi okrožnici Rerum novarum (1891), z veseljem omenja njegov sedanji naslednik.
Vendar pa bogati doktrinarni nauk neposrednega predhodnika svetega Pija X. zadeva še mnoga druga področja katoliškega nauka, zlasti o Cerkvi, kar papež obravnava v okrožnici Satis cognitum (29. junij 1896), posvečeni edinosti Cerkve.
Ker je Cerkev nadaljevanje dela Zveličarja, je najboljši način za razlago njene edinosti pojasnitev njenega namena:
“Ker je moralo biti Božje poslanstvo [Jezusa Kristusa] trajno in večno, je ob sebi zbral učence, s katerimi je delil svojo oblast, in ko je z nebes spustil nanje »Duha resnice«, jim je naročil, naj gredo po vsem svetu in vsem narodom zvesto oznanjajo, kar jih je učil in jim zapovedal, da bi človeštvo, ki izpoveduje njegov nauk in spoštuje njegove zakone, doseglo svetost na zemlji in večno srečo v nebesih. To je načrt, po katerem je bila ustanovljena Cerkev, to so načela, ki so vodila njen nastanek.“
Naloga Cerkve je torej voditi duše k svetosti na zemlji in v nebesa v onstranstvu. To je njeno glavno delo, delo civilizacije in pomirjanja; skrb za zemeljske težave iz tega izhaja spontano, čeprav je to drugotno delovanje.
Prva naloga je evangelizacija, prenašanje vere, saj »kdor bo veroval in se bo dal krstiti, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen.« (Mr 16,16).
Duh Drugega vatikanskega koncila z optimističnim zaupanjem v vrednote sodobnega sveta, ki so »kolikor izhajajo iz človeškega duha, ki je Božji dar, zelo dobre« (konstitucija Gaudium et spes,št. 11 §2), in z logiko verske svobode, ki vodi k sramežljivemu javnemu izražanju katoliške vere, je imel nepričakovan učinek, ki ga je takratni münchenski nadškof, Joseph Ratzinger, opisal takole:
»Nedavno sem sprejel dva južnoameriška škofa, s katerima sem se pogovarjal o družbenih projektih, izkušnjah in pastoralnih prizadevanjih. Povedala sta mi o intenzivni propagandi, s katero je sto krščanskih denominacij, ki se imajo za reformirane, vdrlo v tradicionalni katolicizem v državi in spremenilo njen verski obraz. Povedala sta mi o nenavadnem rezultatu, ki sta ga štela za simptomatičnega in ki ju je prisilil k razmisleku o poti, ki jo je južnoameriška katoliška Cerkev ubrala od konca koncila. Povedala sta mi, da so odposlanci nekaterih vasi prišli h katoliškemu škofu in mu povedali, da so se pridružili evangelijski skupnosti. Ob tej priložnosti so se škofu zahvalili za vse družbene dejavnosti, ki jih je v preteklih letih izvedel zanje in ki so jih cenili v njihovi resnični vrednosti. »A potrebovali smo tudi vero,« – so rekli odposlanci, »zato pa smo postali protestanti.« Med temi srečanji sta moja dva gosta povedala, da sta se zavedla globoke religioznosti, ki preveva Indiose in prebivalce njihove dežele, in da sta jo nekoliko zanemarila, ker sta menila, da je treba najprej poskrbeti za razvoj skupnosti in šele nato za njeno evangelizacijo.« (glej Joseph Ratzinger, Theologische Prinzipienlehre, Wewel Verlag, 1982, str. 139. [Joseph Ratzinger, I principi della teologia cattolica, Téqui, 2005])
Mediji z zanimanjem komentirajo informacije, ki so na voljo o novem papežu, razpravljajo o njegovih težnjah in pripisujejo velik pomen temam, kot so mir na svetu, družbeni problemi, ekologija, medijska svoboda, odnosi z drugimi verstvi in tudi s kristjani, ki niso katoličani, itd.
Romano Amerio je v Iota Unum (3) obsodil to zmoto »sekundarnega krščanstva«, ki vero presoja glede na njene sekundarne učinke. Karikatura tega je izjava kontroverznega protestantskega duhovnika Martina Neimollerja:
»Krščanstvo sploh ni religija, je sporočilo, ki prihaja od Boga in ki ga moramo posredovati ljudem, da spet postanejo ljudje. To nima nič opraviti z vero. Obstajajo religije, ki so precej bolj bogate od tako imenovane religije Nove zaveze.«
Zdi se, da se iz lekcije, ki izhaja iz te zmote, še niso naučili.
Nujno je, da Cerkev ponovno vzpostavi duha vere, to je Božje češčenje, začenši s celostnim in natančnim oznanjanjem vere, spodbujanjem k notranjemu življenju, dostojanstvom liturgije in, da bi to dosegli, z izobraževanjem duhovnikov. Ostalo bo prišlo samo od sebe.
«Če sem jaz Oče, kje je čast, ki mi gre?» (Mal 1,6). Naj naše molitve spremljajo novega papeža, da bo izvršil to delo.
p. Nicolas Cadiet, FSSPX
Vir: La Porte Latine
