Dve pričevanji iz zelo različnih virov osvetljujeta vse bolj očitno razdejanje, ki se je začelo z Drugim vatikanskim koncilom, nadaljevalo s pokoncilskimi reformami, še posebej pa se je poslabšalo v pontifikatu, ki se je pravkar zaključil, rešitev pa more najti le z odločnim povratkom k izročilu Cerkve.
Številke jasno govorijo
Poglejmo takoj duhovnika, ki ga Vatikan ne privlači več in ki brez ovinkarjenja navaja številke o neuspehu po koncilu.
15. marca je madridski duhovnik Jorge Guadalix na spletni strani v španskem jeziku, Infocatolica, napisal: „Pričakovanja glede Drugega vatikanskega koncila so bila velika. Vsi upi so bili dovoljeni. A bodimo iskreni, nekaj je šlo narobe.”
“Delali smo v Gospodovem vinogradu z vsem navdušenjem sveta, pili smo iz najbolj zagrete pokoncilske teologije, dali smo življenje za evangelij. Ali je prišla pomlad? Nisem prepričan, sploh ne.”
Letos mineva šestdeset let od zaključka 2. vatikanskega koncila.
Kakšna je po šestdesetih letih bilanca?
Pater Guadalix odgovarja brez ovinkov: »Doslej smo delali, kar smo mogli … a številke jasno govorijo: množična sekularizacija [izstopi v laični stan] redovnikov in duhovnikov, zlasti v sedemdesetih letih, nas je prestrašila. Katastrofalni upad duhovniških in redovniških poklicev so prikrivali z govorjenjem o povprečni starosti, ki pa je kljub temu iz leta v leto vse hitreje naraščala.”
“Smrti v zadnjih letih so pripeljale do nenehnega zapiranja samostanov, pomanjkanje duhovnikov pa se je prikrivalo z razporeditvijo zelo majhnega števila duhovnikov po župnijah, katerih število je ostalo nespremenjeno. V nekaterih državah, kot je Španija, je en duhovnik župnik osmih, desetih, dvajsetih, tridesetih župnij … ali več. Morda jih bo jutri imel štirideset, če umre najbližji sobrat. Seveda je zakramentalno življenje nemogoče, postalo je nadomestek v rokah laikov, ki delajo, kar lahko, s tistim malo, kar vsako nedeljo ostane.”
Glede mlajših generacij, ki so prihodnost, je ugotovitev enako neusmiljena: „Več kot 50 % mladih v Španiji se opredeljuje za agnostike ali ateiste. Poleg tega so mnogi med njimi obiskovali cerkvene šole, bili krščeni in prejeli prvo sveto obhajilo. Manj kot polovica otrok ni krščenih, cerkvene poroke pa dosegajo komaj 20 %.“
Druga dejstva, ki jih lahko opazimo v skoraj vseh župnijah, je, da spovedi praktično ne obstajajo. “Pa mi boste rekli, da številke niso pomembne, da je kakovost tista, ki je pomembna. Vendar ni tako, število je pomembno in niti najbolj goreči konciliaristi ne verjamejo v kvaliteto. Vendar so zadovoljni, ker je Cerkev zelo zavzeta v skrbi za uboge.”
“Težava je, da če gre samo za »solidarnost«, za slednjo ni več potrebe po veri ali Cerkvi; in ni več potrebe, da bi nekdo za to postal duhovnik ali redovnik.”
Pater Guadalix zaključi z besedami o tako imenovanem duhu koncila, »ki ga nihče ni mogel niti najmanj pojasniti; temu je treba dodati še očitno opustitev cerkvene discipline, ki je v imenu modernosti in »dobrih vibracij« omogočila vsakemu duhovniku, da govori, kar hoče, da obhaja mašo, kakor se mu zdi najbolje, in da živi glede na svojo domnevno osebno nezmotljivost. […] Nekaj smo spregledali.”
Kultura izbrisa v Cerkvi
Drugo pričevanje je pričevanje znanega vatikanista – danes upokojenega – Sandra Magistra, ki je 27. marca na svojem spletnem dnevniku Settimo Cielo obsodil usklajevanje rimskih oblasti s prevladujočo ideologijo, zlasti s »kulturo izbrisa« [cancel culture].
Ugotavlja, da v Združenih državah Amerike z izvolitvijo Donalda Trumpa to prilagajanje tvega povzročitev »upora množic«, če uporabimo naslov knjige španskega filozofa Joséja Ortege y Grasseta, ki je izšla leta 1930.
Tako je italijanski novinar predstavil položaj Cerkve ob koncu prejšnjega pontifikata: “Kompromisov in prilagajanj z ideologijo progresivnih elit ne manjka, kljub nekaterim navideznim kritikam ali nekaterim bolj razširjenim dejanjem upora.”
“Sveti sedež je konec leta 2023 dal zeleno luč za blagoslovitev istospolnih parov, kar je sprožilo proteste vseh škofovskih konferenc črne Afrike in celih cerkvenih skupin po drugih celinah. To pa bo, čeprav ni “upor množic”, v zgodovini Cerkve ostalo zapisano kot upor v doslej nepoznanem obsegu.”
Sandro Magister opozarja na druge znake ideološkega kompromisa: “Čeprav se je papež Frančišek večkrat izrekel proti ideologiji spola, ostaja dejstvo, da je javno mnenje to bolj dojemalo kot “vključujoče” kot pa “izključujoče”.”
“Ohranja podobo papeža, ki odpira vrata »todos, todos, todos« [vsem, vsem, vsem], se vzdržuje najmanjše graje in obsodbe v imenu “kdo sem jaz, da bi sodil?”.”
“Poleg tega je papež Frančišek zaradi svojega globoko protizahodnega pogleda – ki ga je dobro opisal zgodovinar Latinske Amerike, Loris Zanatta v: Bergoglio. Una biografia politica [Edizioni Laterza, 2025] – izjemno dovzeten za teze »kulture izbrisa«, ki želi izbrisati celotna stoletja zgodovine in kaže nanja s prstom.”
“Tudi njegove ostre puščice proti tradicionalistom prispevajo k utrjevanju njegove podobe kot zagovornika nove, deviške poti za Cerkev, ki se obrača stran od preteklosti, ki jo obravnava kot temno, in za katero se lahko samo prosi odpuščanja.”
“Jasen primer te podreditve papeža kulturi izbrisa je dogodek med njegovim potovanjem v Kanado julija 2022, ko je govoril o domnevnih množičnih grobiščih domorodnih otrok, ki so jih zlorabljali katoliški redovniki, za katere je Frančišek prosil odpuščanja, čeprav po treh letih preiskave o teh zločinih ni bilo najdene nobene sledi.”
Sandro Magister dodaja: “Drugi resen kompromis s kulturo izbrisa smo lahko opazili med sinodo o Amazoniji, oktobra 2019: spet proti kolonializmu, katerega sostorilka naj bi bila Cerkev.”
“Dejansko je bil za papeža Frančiška eden od ciljev te sinode pohvaliti domnevne zasluge prvinske nedolžnosti amazonskih plemen z njihovim arhaičnim »buen vivir« [dobro življenje] – popolno simbiozo med ljudmi in naravo –, preden so to civilni in cerkveni kolonizatorji izkrivili in onesnažili.”
“Le, da se je v nekaterih plemenih ta nebeški »buen vivir« izkazal s pomori otrok in fizičnim iztrebljanjem starejših, ki so ga odkrito izvajali z namenom zagotovljanja ravnovesja »v družini in skupinah« ter »da duh starejših ne bi ostal priklenjen v njihovem telesu, in tako ne bi mogel širiti svoje blagodejnega vpliva na preostalo družino«.”
Vsi ti kompromisi z duhom postmodernega sveta, vsa ta usklajevanja z dominantnim progresivnim mišljenjem bodo nekega dne morali biti preklicani.
