Velikodušnost, primernost in predanost – poziv mladim moškim
Spoštovani bratje, častiti bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
V 21. stoletju, kot v vseh časih, potrebujemo delavcev v Gospodovem vinogradu. Polje je namreč veliko in tla trda. Prosimo: »Gospod, pošlji nam novih delavcev!« Prosimo neprestano in iz vsega srca. Molimo devetdnevnice in organizirajmo romarske shode za poklice. To je naša velika skrb v tem svetem letu! Konec junija, na praznik apostolskih knezov Petra in Pavla, bodo spet mašniška posvečenja. Veselimo se novih duhovnikov, vendar jih je premalo, premalo, če pogledamo na vso Cerkev.
Primernost mladih moških danes
Potrebujemo prave delavce, resnično goreče ljubitelje Boga in tudi ljudi, ki bodo kakor apostoli zapustili vse: slavo, posest, načrte, osebne interese in udobno življenje, da bi se popolnoma posvetili prejetemu, čisto nadnaravnemu poslanstvu: ne razdeljenih src, ne polovičnih Kristusovih učencev, ne polovičnih Božjih prijateljev v prostem času, ampak ljudi, ki bodo tvegali vse, ki bodo resno vzeli Kristusovo zahtevo po samozatajevanju in ne bodo v skrbi za svoj družbeni položaj, svoj ugled v posvetni družbi. Le malo ljudi te vrste bo vselej bolj učinkovitih in celo bolj cenjenih od tistih, ki so od tega oddaljeni, kot so tisti, ki so domišljavi, želijo ugajati in služijo več gospodarjem hkrati, ali tistim, ki so utrujeni in brez moči, ki se le pritožujejo in jamrajo. Ti šibki in jamrajoči ljudje so žal povsod zelo številčni, kar je za mlade zelo nevarno. Resignacija med mladimi je ena od najslabših lastnosti naše družbe, razlogi zanjo pa so nam še kako dobro poznani.
Ti pravi poklici, mladi možje, Kristusovi mladi skozi in skozi, se nikdar ne bodo smilili sami sebi, nikdar se ne bodo počutili osamljeni, četudi zaradi Božjega kraljestva živijo v celibatu, saj se resnično ves dan posvečajo večnemu velikemu duhovniku Jezusu Kristusu in Cerkvi, pa nimajo niti minute časa, da bi mislili nase, tako da so zvečer izčrpani, a kljub temu nikdar utrujeni, in morejo s sv. Pavlom ugotoviti: »Ne živim pa več jaz, ampak v meni živi Kristus.«
Velika radost poklica
Duhovniški poklic je največja radost, ki si jo lahko zamislimo. Mladi moški, ki stopajo na pot duhovništva, se bodo neskončno veselili tega poklica in to radost izžarevali v vsej ponižnosti in spokojnosti. Seveda je to vedno radost, ki je neločljivo povezana s križem, saj gre za resnično posnemanje Kristusa. Ne dajmo se več zavesti s slogani o sinodalni, a z duhovniki prazni Cerkvi ali o vsemogočnih laikih, katerih sposobnosti bi naj nadomestile zakrament mašniškega posvečenja. Cerkev se mora očistiti vsega tega strahotnega nesmisla. To pa počne na zelo boleč način, veliko pa je še pred nami. Storjeno je bilo izdajstvo, neverjetno izdajstvo Božje ureditve katoliške Cerkve. Posledice tega pa vidimo danes.
Ozdravljenje bo vedno prišlo po usmiljeni ljubezni Jezusa, ki nas nepremagljivo kliče, in po velikodušnosti vernikov, nikdar pa po razpolovitvi ali razvodenitvi zahtev Jezusa Kristusa, kakor tudi ne po – morda sicer dobronamernih – laikih v Cerkvi, ki pa so v pravem in dejanskem pogledu pošasti: pol duhovniki in pol laiki. Pravi duhovniki pa to niso, saj le slednji privabljajo blagoslov nebes na zemljo, predvsem darujejo sveto mašno daritev in delijo zakramente. So pravi poklicani učitelji katoliških resnic in dobri pastirji svojih vernikov. Laik ne more biti učitelj in dobri pastir v tem duhovniškem smislu, ne more biti plodno orodje Kristusa.
Zaupanje v Boga in poslanstvo
Delo Svetega Duha bo skozi nas in celo nam navkljub ustvarilo potrebne poklice in moči, da bo Božji Duh ljubezni ostal močan. Molimo, molimo, da bomo, ker smo revni, a še vedno verjamemo v Kristusove obljube, vsak v svojem krogu imeli besedo spodbude za poklice, ki klijejo, in da bomo mogli ustvariti ozračje vere in ljubezni tam, kamor smo postavljeni, da bo mogla Gospodova milost obroditi svoje sadove. K temu so vsi pozvani, še posebej družine, šole in kraji, kjer se zadržujejo mladi.
Rigorizem in tehnokracija sta uničujoča
Navidezno dobri katoličani, pogosto nesmiselno malenkostni in rigoristični na različnih področjih, ki pa predvsem ne jemljejo resno zapovedi ljubezni, si s pravili, agendami, predpisi in zakoni ustvarjajo oklep proti velikodušnosti ljubezni. Določbe in paragrafi postanejo opij za njihovo vest. Ne sme se prekršiti navodil, nikdar preskočiti delovni red Pozor! Resnično se je hudič pogosto tako prikradel na taka mesta, povsod v Cerkvi, na vse strani. Pravila morajo služiti ljubezni in sploh višjim načelom, pogosto je bil tukaj pravi red zapostavljen. To vidimo potem povsod v Cerkvi. Cerkveno pravo se hudo zlorablja, razlaga se v korist prijateljem in strogo uporablja proti sovražnikom.
Poleg nekatoliške, rigoristične trdote, pa med nami bujno raste znana zel pristojnosti oz., bolje, nepristojnosti, ki omogoča in podpira neukrepanje. Vse mora biti vselej natančno opredeljeno, nobena dobra lastna pobuda pa ne more vznikniti. Na drugi strani pa je kuga individualizma. Malomarnost in individualizem, pozabljanje dolžnosti in neupoštevanje Božjega klica so značilnosti našega časa.
»Kateri pomoči potrebni ne pozna dolge poti od vrat do vrat, od urada do urada, ker nihče ni odgovoren za njegovo trpljenje? Kajti predpis je pravilo! Ker ni nikakršne hude potrebe, morajo ob 16. uri biti vsa okenca zaprta, žaluzije spuščene, ob 18. uri je sveto zaprtje trgovin, ob 19. uri pa se sploh neha biti sočutni do bližnjega.«
Tako je nekoč izrazil modri duhovnik in pridigar. Ta ustrezna ali neustrezna stalnost, to zatekanje k tehnokraciji in subtilnim pravilnikom tvori koristno dimno zaveso med vestjo in udobjem. Ker nas usmiljenje, ki ga zahteva Jezus, in resnična ljubezen do bližnjega vznemirjata, nas delata nesrečne, tako da, če nepričakovano srečam trpečega, moja radost izgine, in če bi po nauku našega Gospoda v vsakem potrebnem videl Jezusa samega, ki je lačen, trpi in žejen, ne bi mogel več mirno spati. Individualist je drug skrajni primer: kaže dramatično pomanjkanje smisla za skupno dobro, za bližnjega, za Cerkev.
Izzivi v dušnem pastirstvu
Lenuhi in individualisti, rigoristi in ljudje, ki nenehno iščejo izgovore, ne bodo mogli slediti Jezusu, večnemu velikemu duhovniku. Tu imamo kot dušni pastirji veliko nalogo: mlade ljudi voditi iz lenobe k spoznavanju dolžnosti, k boju za kreposti, k zorenju resnično katoliške osebnosti. Dušnega pastirja mora odlikovati močan boj proti individualizmu, proti izgovorom, pa tudi proti kakršnimkoli čudnim, rigorističnim idejam (koliko čudnih stvari se verniki danes pogosto naučijo na spletu, sploh nekatoliških straneh!), proti določenemu duhovnemu janzenizmu in napačnemu begu od sveta v današnjem času.
Mesec Srca Jezusovega
Vabim vse vernike, da v mesecu Srca Jezusovega na poseben način molijo za mlade, za številne poklice v duhovništvo, pa tudi v redovništvo. Molimo vsak dan litanije Srca Jezusovega! Dobro se pripravimo na praznik Gospodovega Telesa in Krvi, udeležimo se vsi tradicionalnih procesij, nato pa ohranimo tudi osmino Svetega ređnjega Telesa in Krvi Gospodovega kot najboljšo pripravo na praznik Srca Jezusovega, v pravem cerkvenem duhu. V teh dneh negujmo evharistično češčenje, opravljajmo veliko pokore. S tem podpirajmo mlade, da postanejo velikodušni in pripravljeni na predanost in da postanejo poslušni Božjemu klicu.
S svojim duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele,
okrožni predstojnik
Jaidhof, 1. junija 2025
