Ime Pavla VI. je povezano z liturgično reformo. Od februarja 1964 naprej je pod nadzorom Annibala Bugninija Consilium (svet) za izvedbo liturgične reforme prevzel nalogo, da se uresniči koncilska konstitucija o liturgiji, Sacrosanctum Concilium, ki je bila sprejeta 4. decembra istega leta.
Plaz dekretov je takrat spremenil tradicionalno liturgijo: med letoma 1965 in 1969 je bila zamenjana latinščina, obrnjeni so bili oltarji, uvedeno je bilo somaševanje, sestavljeni so bili trije evharistični kanoni, razširilo se je obhajilo na roko, medtem ko so bile odpravljene pristopne molitve pred oltarjem (Psalm 42), Leonove molitve (3 zdravamarije, Pozdravljena, Kraljica, posebna prošnja, molitev k nadangelu Mihaelu in trije vzkliki k Srcu Jezusovemu), ofertorij (darovanjski obred) in zadnji evangelij.
Od takrat je maša Pavla VI. postala liturgija v nenehnem reformiranju.
Nazadnje je bila sprejeta revizija, ki je upoštevala te spremembe, in 3. aprila 1969 je bil objavljen Novus Ordo Missae (NOM): tisto, kar se običajno imenuje »maša Pavla VI.«, v svoji končni in obvezujoči obliki.
Kakšno vlogo je imel Pavel VI. pri tej reformi?
»Papež Pavel VI. vsak dan daruje mašo sv. Pija V. v svoji zasebni kapeli.«
Danes se naivnost te izjave zdi očitna, vendar ne tistim, ki so jo ponavljali v 70. letih, ker so hoteli verjeti papežu, ki naj bi ga manevriral sekretar Consiliuma. Poleg tega pa, kakor priča msgr. Lefebvre, je Amleto Cicognani, državni sekretar februarja 1969, nekega dne vzkliknil: »Pater Bugnini lahko vstopi v pisarno svetega očeta in mu da podpisati vse, kar hoče!« Je to znak, da so s papežem manipulirali?
Ne verjamem. Nasprotno: Pavel VI. je pozorno spremljal delo Consiliuma: podajal je svoja mnenja, zapisoval si je projekte, izražal svoje preference. Z veseljem je razglasil vse liturgijčne odloke in pred kardinali, zbranimi v zboru 24. maja 1976, sredi »bitke za mašo« (Jean Madiran), je papež prepovedal misal sv. Pija V. in izključno podprl novo liturgijo.
Maša Pavla VI. je torej povsem njegova.
Dve značilnosti nove liturgične prakse
Razmišljanje kardinala Cicognanija je zelo poučno. Reforme je videl kot tako zelo odstopajoče od duha in črke liturgičnega duha Cerkve, da je sklenil, da jih papež ni mogel zares svobodno želeti. V tem pa se je skladal z »naivnostjo« mnenja ljudstva, ki je videlo papeža kot nezadovoljnega zaradi NovusOrdo. Dejansko je treba objektivno priznati, da je vsakdanja praksa maše Pavla VI. presenetljiva.
Iz pokoncilske liturgije izhajata dve ugotovitvi:
– razlike med različnimi obhajanji maše, ki so postale»po željah«: duhovniki, liturgisti in navadni verniki so pričeli na novo izumljati mašo s stalnimi spremembami besedil in obredov, tako da je Pavel VI. na avdienci 3. septembra 1969 dejal, da:
»To ne bi bil več pluralizem v okviru dovoljenega, temveč neskladnost, in sicer ne le obredna, ampak vsebinska … to povzroča hudo škodo Cerkvi: zaradi ovire, ki jo postavlja disciplinirani reformi … zaradi subjektivističnega verskega merila … zaradi zmede in šibkosti, ki jo povzroča …«
– izginotje svetega in izumrtje duha pobožnosti, prava »sekularizacija« po mnenju Jacquesa Maritaina: gola miza namesto oltarja, navadni kruh, bralci, animatorji, komentatorji in strežniki brez liturgičnih oblačil, duhovniki, ki se sprehajajo po ladji, splošni vrvež pričevanj, klepetanje, posvetne pesmi s kitarami (včasih električnimi), tolkala in bobni, uporaba popularnih pesmi, verniki, ki sedijo ali stojijo, le redko klečijo (največ sedijo), objemi tik pred obhajilom, katerega delijo laiki (tudi ženske in v civilni obleki) in ga verniki hitro in v naglici prejmejo na roke …
Kako uskladiti vse to z najvišjim dejanjem kreposti verovanja, v katerem se Jezus Kristus žrtvuje na oltarju, tako kot se je že žrtvoval na križu? V odlokih, ki jih je podpisal Pavel VI., je Amleto Cicognani morda predvidel te prizore, ki so postali običajni v katoliških cerkvah… zato je njegovo zgražanje razumljivo.
Preproste zlorabe ali posledice dinamike, lastne novemu obredu?
Lahko bi rekli: »Gre za zlorabe in skrajnosti, ki ne ustrezajo tipični izdaji, edini, ki jo je objavil papež.« Seveda, strinjamo se, vendar je treba opozoriti, da so te zlorabe in pretiravanja razširjena povsod, kot lastnost Novus Ordo, kot da bi bila »maša Pavla VI.« po svoji naravi nagnjena k takšnim nepravilnostim; saj se zdijo kot del liturgije Pavla VI., njenega dinamizma.
Dejansko je raznolikost zavestni parameter reforme. Drugi vatikanski koncil je predvidel, da se v liturgijo vključijo »lastnosti in dušne značilnosti različnih ras in narodov« ter »zakonite razlike in zakonite prilagoditve različnim etničnim skupinam, regijam, narodom, zlasti v misijonskih deželah«, in to »izhajajoč iz izročil in značaja različnih narodov« (Sacrosanctum Concilium, št. 37–40). Koncil je sklenil, da se uvedejo »posebni obredi, prilagojeni potrebam posameznih dežel« (št. 63), in da se ponovno uvede »skupna molitev«, imenovana tudi »molitev vernikov« (št. 53), splošna, sestavljena in izmišljena pa za vsako mašo posebej. Koncil je tudi podelil škofovskim konferencam in posameznim škofom po škofijah pooblastilo, da obrede prilagodijo lokalnim kulturam, s čimer je sprožil potrebo po eksperimentiranju (št. 22, 40, 57). Sam Novus Ordo Missae vsebuje štiri, nato pa še pet kanonov, dodanih leta 1975, in daje celebrantom možnost izbire drugih molitev in obredov.
Desakralizirana liturgija
Tudi izguba svetosti je treba pripisatiOrdo Missae Pavla VI. Tako je bila resnična navzočnost Telesa in Krvi Jezusa Kristusa dobesedno izbrisana z odpravo vseh dejanj češčenja (pokleki vernikov in duhovnika … ostalo so le še trije), neobvezno purificiranje ciborijev, kelihov, paten in prstov, ki so se dotaknili Kristusovega Telesa, odsotnost pozlate svetega posodja, izginotje patene za obhajilo, obhajila in zahvale po njem na kolenih, predpisov za primer, ko pade sveta hostija na tla ali se polije Kri, dovoljenja za uporabo navadnega kruha namesto nekvašenega kruha, odprava blagoslova ornatov in svetih prtov itd.
Vse to je prispevalo k vulgarizaciji in brisanju svetosti liturgije.
Pavel VI. je želel poenostaviti obrede, da bi povečal njihovo jasnost; pri tem pa je popolnoma prezrl liturgično načelo, navedeno v Katekizmu Tridentinskega koncila (20 pogl., § 9): »Nobena določba ni nepotrebna ali odvečna, ampak imajo vse namen, da bolje poudarijo veličastnost tega velike daritve in da vernike s pomočjo blagodejnih in skrivnostnih znamenj, ki pritegnejo pozornost, pripeljejo k premišljevanju o Božjih stvareh, ki so prikrite v daritvi.«
Rezultati kažejo, da je šlo vsaj za skrajno neprevidnost in tragično neskladnost.
Iz tega je treba sklepati, da so ekscesi in zlorabe le posledica zanemarjanja liturgičnih načel in dinamike, ki je neločljivo povezana z moderno liturgično prakso. Njihov temelj je v predpisih, ki jih vsebuje Novus Ordo Missae.
Toda to še ni vse.
Napad na srce maše
Preučitev obreda Pavla VI. kaže tudi, da je bilo prizadeto tudi samo bistvo maše.
Najprej, Institutio Generalis (uvod v novi Misal) v svoji prvi različici opredeljuje mašo:
»Gospodova večerja, imenovana tudi maša, je sveti shod, to je zbor Božjega ljudstva, ki se pod vodstvom (db. predsedstvom) duhovnika zbira, da bi praznovaloGospodov spomin.«
Takšna opredelitev vključuje:
– Dvojno opustitev: 1) poistovetenje med križem in mašo, ki na nekrvavi način obnavlja Kristusovo smrt; 2) žrtvena narava maše, ki se uresničuje z zakramentalno ločitvijo Jezusovega Telesa in Krvi v dveh posvečenjih, ki ju izreče mašnik. Tridentinski koncil pravi, da je maša »resnična in prava« žrtev, ki zasluženje Križa uveljavlja za štiri namene, med katerimi še posebej za Božjo slavo in odpuščanje grehov ljudi (spravo). Na ta način maša razodeva, da je Kristusova smrt edina žrtev, ki ljudi odrešuje. Ti dve opustitvi sta zelo hudi.
– Dvojno trditev: maša je 1) večerja in 2) spomin, kar je v protislovju s pojmom zakramentalne žrtve. Prvič, ker spomin predpostavlja dejansko odsotnost osebe, katere spomin se obeležuje, medtem ko je zakrament učinkovito znamenje in povzročitelj osebe ali stvari, ki je dejansko navzoča in dejavna. Drugič, ker maša ni večerja: tudi sama obhajilo, s katerim se zaužije telo in kri Jezusa Kristusa, ima le oddaljeno podobnost z večerjo, saj je obhajilo izpolnitev žrtvovanja z uničenjem žrtve, ki se izvrši z zaužitjem. Če liturgija govori o sveti gostiji, to ne pomeni, da mašo zreducira na preprosto večerjo.
Ta napačna opredelitev Institutio Generalis je nadvse huda.
Z opuščanji in protislovji nova maša onemogoča razumevanje tega, kar duhovnik počne pri oltarju. Zaradi tega so možne vse mogoče neumnosti.
Napačna opredelitev, utelešena v Novus Ordo
Ta napačna opredelitev maše se kaže v obredih Novus Ordo Missae.
V njih je namreč izginil vsako natančno sklicevanje na žrtev, začenši z izginotjem prvega bistvenega dela žrtvovanja, ofertorija (darovanja), ki žrtev daruje Bogu, preden je darovana. Novi obred je ofertorij nadomestil s preprostimi hvalnicami Bogu za njegove dobrote, pri čemer uporablja blagoslovne formule, ki se uporabljajo v judovski shodnici. To izginotje predstavlja nedvomno teološki problem.
Enako velja za druge dele obreda, iz katerih so izginile številni izrazi žrtvovanja: oltarni križ (če je dobro, se ga postavi ob daritveni mizi kakor ikebano med dve sveči, sicer ga ni), znamenja križa, besede »hostija«, »žrtev«, »prelita kri« itd. Zaradi tega prikrivanja žrtvenega značaja maše je brat Thurian iz Taizéja (protestantska skupnost s sedežem v Burgundiji) mogel reči, da zdaj nič več ne preprečuje, da bi katoličani in protestanti skupaj obhajali obred (La Croix, 30. maj 1969).
Novus Ordo Missae tako spodbuja ekumenizem, ki je njegova bistvena razsežnost.1
Iz tega je razumljiv zaključek, do katerega sta prišla kardinala Ottaviani in Bacci leta 1969, ko sta predstavila Kratki kritični pregled Novus Ordo Missae (Breve esame crtitico del Novus Ordo Missae):
»… Novus Ordo Missæ, ob upoštevanju novih elementov, ki so vseeno lahko predmet različnih presoj in ki so v njem vsebovani in implicitni, predstavlja tako v celoti kot v posameznih podrobnostih neverjeten odmik od katoliške teologije svete maše, kakor je bila formulirana na XXII. seji Tridentinskega koncila.«
Rimska liturgija je bila reformirana s strani Pija V., da bi izpostavila dogme, opredeljene v Trentu; koncil in maša sta bila neločljivo povezana z načelom Lex orandi lex credendi: Pravilo vere določa pravilo molitve. Poseg v starodavni rimski mašni obred ne prinese nič drugega kot le izkrivljanje vere Cerkve…
Izvori liturgične reforme 2. vatikanskega koncila
Ostaja vprašanje, zakaj so se takšne reforme sploh lotili. Odgovor daje 2. vatikanski koncil, ki ga navaja konstitucija Missale Romanum, ki uvaja novo mašo: »Posebno skrb je treba v okviru reforme in spodbujanja liturgije posvetiti polni in dejavni udeležbi celotnega ljudstva.« (Sacrosanctum Concilium, št. 14). Iz tega izhaja uporaba ljudskega jezika, ki ga vsi razumejo, poenostavljeni obredi, ki jasneje izražajo »svete resnice, ki jih pomenijo«, povečanje števila beril iz Svetega pisma (SC št. 21) itd. To reformo so izvedli v imenu »aktivne udeležbe vernikov«. Kaj pomeni ta izraz?
Ne gre le za povečanje števila pesmi in molitev vernikov, ampak za dejavnost, ki je lastna vernikom: »Verniki tvorijo sveto ljudstvo (…), da bi dajali hvalo Bogu in darovali brezmadežno žrtev« (Institutio Generalis št. 62), tako da je mašnik zreduciran na vlogo voditelja skupnosti. Tu smo priča popolnemu preobratu: verniki se ne pridružujejo duhovniškemu žrtvovanju, ampak je mašnik tisti, ki Bogu daruje češčenje, ki mu ga dajejo krščeni (SC št. 48). V zvezi s tem zadnji koncil govori o »skupnem duhovništvu« vernikov, ki »sodelujejo v edinem Kristusovem duhovništvu« (Konstitucija Lumen gentium, št. 109).
Liturgija Pavla VI. se prilagaja teologiji koncila, ki bogoslužje razume kot izhajajoče iz srca vernikov, v katerem hierarhija izvaja le nadzor, skrbi za organizacijo bogoslužja in se prilagaja kulturi vernikov ter pobudam, prepuščenim laikom, ki »živijo svojo vero«.
To je teološki razlog za liturgični prevrat.
Pavel VI. je to teologijo sprejel že ob svojem poklicu leta 1913 pri benediktincih v Chiariju. Od 1931 do 1932 je poenostavil liturgijo velikega tedna, da bi spodbudil »aktivno sodelovanje« študentov FUCI (Federazione Universitaria Cattolica Italiana – Italijansko katoliško univerzitetno združenje). Pridružil se je liturgičnemu gibanju Dom Beauduina in za spovednika in učitelja izbral patra Giulia Bevilacquo (1881–1965), enega svojih somišljenikov, ki ga je pred smrtjo imenoval v Concilium in ki je bil eden od glavnih avtorjev reform.
Ob začetku koncila, 11. novembra 1962, je prihodnji papež Pavel VI. posredoval le zato, da bi bi bil sprejet osnutek o liturgiji…
Ob ugotovitvi, da je Cerkev od leta 1966 naprej padla v strašno liturgično zmedo, se ne moremo izogniti vprašanju o načelih, ki so bili vzrok za to.
Kako je to lahko storil Pavel VI.? Gre za njegova lastna načela, načela »češčenja človeka« in »celostnega humanizma«,2 2 ki sovpadajo z načeli nove liturgije.
p. Nicolas Portail, FSSPX
Bibliografija:
- Le Rôle de G. B. Montini-Paul VI dans la réforme liturgique, Instituto Paolo VI, Brescia-Rim, 1987, XI-86 strani.
- La messe en question. Autour du problème de la réforme liturgique, Actes du Ve congrès théologique de Si si No no, Pariz, 2002, 505 strani (o glavnih problemih NOM).
- Fraternité Sacerdotale Saint-Pie X, Le problème de la réforme liturgique. La messe de Vatican II et de Paul VI, s. l., 2001, 125 strani (o novi teologiji maše).
- Kardinala Ottaviani in Bacci, Bref examen critique de la Nouvelle Messe (prva analiza, ki podrobno opisuje spremembe obredov; več izdaj od leta 1971).
- Yves Chiron, Paul VI, Pariz, 2008, 325 strani (za zgodovinske opombe).
- Philippe Chenaux, Paul VI, le souverain éclaté, Pariz, 2015, 346 strani (napisano z namenom kanonizacije).
OPOMBE
- Glej Grégoire Celier, La dimension œcuménique de la réforme liturgique, Fideliter, 1987. ↩︎
- Pavel VI., Govor ob zaključku koncila, 8. december 1965; okrožnica Populorum progressio, 1967. ↩︎
