Vloga družinskega očeta pri pospeševanju duhovnih poklicev
Dragi verniki in še posebej družinski očetje,
Kot veste, smo to sveto leto želeli posvetiti molitvam in prizadevanjem za pospeševanje duhovnih poklicev, o pospeševanju duhovnih poklicev pa ne moremo govoriti, ne da bi govorili o družini. Sam naš Gospod, Duhovnik par excellence, je od trenutka svojega učlovečenja želel rasti v družini, da bi jo posvetil na poseben in zgleden način. Ni treba posebej poudarjati, da je zgled družinskih kreposti na neki način prvo semenišče in prvi noviciat vsake duše, ki jo Bog pokliče v svojo službo.
Radi bi ponudili nekaj razmišljanj o bolj specifični vlogi družinskega očeta. V sodobnem svetu si vse prizadeva uničiti njegovo avtoriteto, vendar sta zdaj bolj kot kdajkoli prej njegova odgovornost in poslanstvo vse bolj oslabljena zaradi tega, kar bomo zaradi preprostosti poimenovali sodobni „wokeizem“. Zdi se, da imata danes moški in ženska, mož in žena popolnoma enake vloge in enakovredne odgovornosti, kar ustvarja popolno zmedo in zmešnjavo. Tisti, ki jih je treba vzgajati, da bodo odrasli in nekoč sami prevzeli odgovornost, so prve žrtve te strašne zmede. Še enkrat, nič razen evangelija ne more ponovno vzpostaviti reda, ki ga je uničila sodobnost.
Izhodišče
Kaj torej lahko svetujemo družinskemu očetu, ki želi dobro vzgojiti svoje otroke in omogočiti razcvet enega ali več duhovnih poklicev v svoji družini? Prvič, ne gre preprosto za to, da bi delali to ali se izogibali onemu. Gre predvsem za to, da se običajno živi v drži vere in ljubezni, kajti poklic je odgovor na Božji klic, ki predpostavlja nadnaravni pogled in hkrati brezmejno velikodušnost, da bi dobremu Gospodu podarili vse, kar smo. Iz teh običajnih naravnanosti bodo naravno sledila ustrezna dejanja in vedènje.
Sveti Pavel nam daje ključ za razumevanje, kje moramo začeti. To je zahteva, naj mož ljubi svojo ženo z enako ljubeznijo, kakršno je naš Gospod izkazoval svoji Cerkvi: “Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus ljubil Cerkev in zanjo daroval samega sebe, da bi jo v vodni kopeli z besedo očistil in jo posvetil; da bi napravil sam sebi slavno Cerkev, ki bi ne imela madeža ali gube ali kaj podobnega, ampak da bi bila sveta in brezmadežna.” (Ef 5,25-27).
Ni treba posebej poudarjati, da se ljubezen do zakonca preliva tudi na otroke. Mladostnik najprej ob opazovanju, kako njegov oče ljubi njegovo mater in y njo ravna, odkrije, veliko bolj kot si lahko predstavljamo, kaj je na zemlji podoba velikodušnosti ljubezni našega Gospoda. Če ga nekega dne Bog pokliče v svojo službo, mora biti sam – na še večji in vendar precej drugačen način – podoba iste ljubezni in iste avtoritete. Poskusimo torej ugotoviti, kaj očetova ljubezen pomeni v odnosu do žene in do Boga.
Pravo ljubezen, ki je temelj tega velikega ideala, ki ga naš Gospod posreduje vsakemu družinskemu očetu, lahko povzamemo v treh temeljnih dejanjih, ki vsebujejo vsa druga. Najprej ljubezen predpostavlja, da ljubljeno stvar poglobljeno poznamo: vidimo jo, jo zremo, občudujemo: vzbuja naše globoko spoštovanje, sorazmerno s stopnjo naše ljubezni. Nazadnje nas resnična ljubezen spodbuja k delovanju s popolno predanostjo in duhom služenja.
Občudovanje
Najprej naj bi mož občudoval svojo ženo kot tisto, ki jo je Bog hotel zanj in jo je izbral za mater njegovih otrok ter za njegovo edino nenadomestljivo pomoč, da mu pomaga tako pri njegovem poslanstvu glave družine kot pri njegovi dolžnosti posvečevanja svoje duše. Ženo najprej vidimo in občudujemo kot Božji dar, obdarjen z lastnostmi, ki ji omogočajo, da izpolnjuje poslanstvo žene in matere.
Prav tako se prek nje moževo občudovanje naravno razširi na Božji načrt za družino, na Božje zakone in končno na Boga samega in njegovo modrost. Ta presežni pogled je treba z leti vse bolj poglabljati.
Nič ne zaznamuje otrokove ali mladostnikove duše bolj kot to, da odrašča s takšnim zgledom pred očmi: tako se vedno bolj zaveda svojega mesta v Božjem načrtu – zelo ponižnega in zelo odvisnega – in razume, da ga Bog kljub temu v meri te odvisnosti kliče k zelo velikim rečem.
Ni treba posebej poudarjati, da je treba to občudovanje otroku posredovati ne le na naravni ravni v zvezi z veličino in popolnostjo zakonov stvarstva, temveč predvsem v vsem, kar se nanaša na skrivnosti Boga in vere. Tu se neposredno dotikamo sadov zakramentalne milosti zakona, ki krščanskemu zakonu daje razsežnost, povsem neznano zgolj naravnemu zakonu. Zelo pogosto se lahko zdijo Božje skrivnosti in verske dolžnosti mlačne, ker jih živimo rutinsko, pasivno in brez kakršnegakoli pronicljivega očetovega napora. Ne smemo biti presenečeni, če se ista pasivnost in pomanjkanje navdušenja pojavita tudi pri otrocih. Pomanjkanje občudovanja nam dejansko preprečuje, da bi imeli ideal in ga živeli, da bi ga posredovali drugim. To, kar bi moral biti ideal, se bo potem spremenilo v nekaj abstraktnega – dodatni pojem, ki se ga je treba naučiti na pamet, vendar brez sposobnosti, da bi vanj vložili svoje srce, ker je srce zaposleno z drugimi stvarmi. Družinski oče, ki pozna in živi verske resnice, ki svojim otrokom govori o katekizmu, zgledu svetnikov in Gospodovi ljubezni, nenehno hrani – v sebi in okrog sebe – ideal, na katerem visi vse drugo. Zlahka bo našel teme za pogovor, ki bodo vedno zanimive in bodo njegovim otrokom pomagale ubežati povsod navzočim pastem banalnosti in vulgarnosti.
Še enkrat pa je zelo presenetljivo opaziti, kako Boga išče in občuduje v korespondenci z ženo, ki jo občuduje na način, vreden kristjana: nič ni bolj učinkovitega za moralno oblikovanje mladostnika, kot da vidi, kako se ti dve dejanji ljubezni harmonično dopolnjujeta v osebi njegovega očeta.
Spoštovanje
Nadalje, prava ljubezen vzbuja spoštovanje. Otrok bo spoštoval svojo mater, če bo videl, da to počne tudi njegov oče. To očetovo spoštovanje prepoji ves njegov odnos z ženo: način, kako govori z njo in o njej, kako jo obravnava in ravna z njo. Ne gre zgolj in samo za vprašanje dobrega obnašanja, zgolj za formalno vljudnost v zakonu. Gre za zunanji izraz globoke ljubezni, ki spontano pogojuje vse odnose. Samo po sebi jejasno, da to globoko spoštovanje najde svoj temelj in najbolj vzvišeni izraz v čistosti. Nemogoče je ljubiti ženo, kakor naš Gospod ljubi svojo Cerkev, če se to ne dogaja v čistosti. Nič ni boljšega od te kreposti, ki ohranja zakonsko življenje zdravo in neomajno izraža spoštovanje, ki gre ženi. To pogojuje jezik in vsakodnevno držo. Očeta sili k budnosti, da iz doma odžene vse, kar bi lahko na kakršenkoli način skalilo ozračje spoštovanja in čistosti.
Vse to mora biti, precej očitno, toliko bolj temeljno v odnosu družine do vsega, kar je sveto: do Božjega zakona, njegovih zahtev in dolžnosti, ki iz njega izhajajo, zlasti glede posvečenih oseb. Nič ni bolj učinkovitega za uničevanje prihodnjih duhovnih poklicev kakor pomanjkanje spoštovanja do svetih stvari in oseb. Revolucija je od vsega začetka skušala diskreditirati Cerkev in osmešiti njene skrivnosti ter pri tem čim bolj izkoriščala napake njenih članov. To je taktika, ki žal še vedno deluje. Svojo učinkovitost dolguje tej presenetljivi in hudičevi povezavi med svetim in vsem, kar je v človeški naravi najbolj zavržno. Ne smemo se prepustiti tej skušnjavi in zdrsniti v duh kritiziranja, ki bo otrokom zadala skrite, a nepopravljive rane. Te rane bodo spodbujale brezbrižnost ali nezaupanje.
Ohranjanje spoštovanja do vsega, kar je sveto – tako do ljudi kot do stvari – ne pomeni opravičevanja šibkosti in disfunkcionalnosti. To preprosto pomeni ljubiti Cerkev, kakor jo ljubi naš Gospod: zaradi tega, kar je in kar v njej še naprej posvečuje in rešuje duše, kljub preveč človeškim napakam njenih udov in prizadevanjem njenih sovražnikov, da bi ovirali njeno delo. To je izredno pomembna in občutljiva točka, nad katero mora družinski oče vedno bedeti in samega sebe preizpraševati.
Seveda pa spoštovanje vsega svetega ne pomeni zgolj vzdržati se kritiziranja ali zaničevanja; družinski oče mora pozitivno pokazati brezpogojno, radostno in iskreno pokorščino zakonom Boga in Cerkve – biti zvesti odmev našega Gospoda, ki je vedno in v vsem ubogal svojega Očeta. Poleg tega je njegova naloga, da ne le daje zgled, ampak ga tudi izpopolnjuje in k njemu očetovsko vodi druge člane svoje družine. Njegova oblast mu je zaupana s tem namenom: da bi spoštoval sveti red, ki ga je vzpostavil Bog, z nežno nepopustljivostjo, vestno živel poslanstvo, ki mu je bilo zaupano.
Predanost
Končno prava ljubezen vodi v predanost. V polnem in krščanskem pomenu besede pomeni predanost nekaj zelo natančnega: darovanje samega sebe. To je tisto, k čemur vodi. Družinski oče naj bi to velikodušnost najprej izkazoval svoji ženi. To dela brez mere; voljno se posveti njej, ki mu je zaupana. Velikodušno sprejema njene omejenosti, napake in slabosti, ne da bi zapadel v grenkobo in obtoževanje. Nič v družinskem življenju ga ne more spraviti v obup, saj vse sprejema in živi kot Božji dar. Ljubezen in sebičnost sta dva radikalno nasprotna pojma. Tudi tu je naš Gospod popoln zgled zakonca, ki je najprej ljubil Cerkev, brez mere in brez drugega cilja, kot samo, da bi jo očistil, moralno obogatil in odrešil.
V vsakdanjem življenju bo ta predanost imela na tisoče različnih oblik glede na izjemno različne okoliščine, vendar vselej v imenu iste ljubezni.
Jasno je, da se mora ta predanost družinskega očeta pretvoriti zlasti v dejanja, ki izhajajo iz kreposti vernosti (religioznosti), tako v družini kakor zunaj nje. Za to obstaja več načinov, enega pa bi radi posebej izpostavili: skupna molitev z družino. Ta je zelo pogosto zanemarjena. Prepogosto se šteje, da je najprej vloga matere, s katero so drugi člani družine le povezani. To je napačno in predstavlja hudo opustitev družinskega očeta. Za otroka ni nič bolj potrebnega in presunljivega, kakor videti očeta, ki se vrne z dela in z rožnim vencem v roki poklekne ob svojih otrocih. Seveda ga bo to gnalo, da bo očetovemu zgledu sledil vse življenje, predvsem sredi preizkušenj in v trenutkih utrujenosti. Če ga bo Bog poklical, bo pripravljen odgovoriti.
Duh žrtvovanja
Brez pravega duha žrtvovanja ne moremo vztrajati pri vsakodnevni družinski molitvi. Vsak večer imajo vsi še kaj za postoriti in so utrujeni, razen morda malčkov, ki še ne znajo resnično moliti, a do večera tekajo naokrog. Pri dobrem očetu prevladuje duh žrtvovanja. Preveč ljubi svojo ženo, otroke in Boga, da bi se prepustil samemu sebi. Noče obupati.
Njegova velikodušnost ga sili, da se po svojih močeh razdaja, da bi pomagal župniji in na splošno vsem, ki jim lahko kaj da, tudi zunaj svoje družine. Ne gre za to, da bi se lotil velikih del, ampak preprosto za to, da je pripravljen dati na razpolago nekaj svojega časa in talentov, pogosto diskretno. Neizogibno so prvi, ki imajo korist od te velikodušnosti, izkazane zunaj družine, pravzaprav otroci sami. Pred očmi imajo zgled dobrega očeta, ki, ne da bi jih prikrajšal za karkoli, najde energijo, da se razdaja in daje tudi zunaj svoje družine. Ta zgled jih bo pripravil, da bodo tudi samo uresničevali enako velikodušnost, ne glede na to, kakšen način bo Bog izbral zanje.
Kaj nam sporoča cerkveno učiteljstvo
Papež Pij XI. je bolj kot kdorkoli drug poudarjal nepogrešljivo vlogo družine pri spodbujanju duhovnih poklicev. Za zaključek navajamo, kaj nas je poučil v svoji okrožnici Ad catholici sacerdotii z dne 20. decembra 1935:
“Toda prvi in najbolj naravni kraj, kjer naj bi skoraj spontano rasli in cveteli cvetovi svetišča, vedno ostaja resnično in globoko krščanska družina. Večina svetih škofov in duhovnikov, katerih “hvalo izreka Cerkev”, dolguje začetek svoje poklicanosti in svetosti zgledu in nauku očeta, močnega v veri in moških krepostih, čiste in predane matere ter družine, v kateri je kraljevala ljubezen do Boga in do bližnjega, združena s preprostostjo življenja.” […]
“V idealnem domu starši, tako kot Tobija in Sara, prosijo Boga za številno potomstvo, ‘v katerem naj bo tvoje ime hvaljeno za vedno‘, in ga sprejemajo kot dar iz nebes in dragoceno zaupanje; prizadevajo si, da bi svojim otrokom že od zgodnjih let vcepili sveti strah pred Bogom in pravo krščansko pobožnost; spodbujajo nežno pobožnost do Jezusa, najsvetejšega oltarnega Zakramenta in brezmadežne Device; učijo spoštovanja in češčenja svetih krajev in oseb. V takem domu otroci v starših vidijo zgled poštenega, delavnega in pobožnega življenja; vidijo, kako se starši sveto ljubijo v našem Gospodu, kako pogosto pristopajo k svetim zakramentom in ne le spoštujejo cerkvenih zakonov o zdržku in postu, ampak tudi ohranjajo duha prostovoljnega krščanskega mrtvičenja; vidijo jih moliti doma in zbrati okoli sebe vso družino, da bi se skupna molitev še bolj sprejeta dvignila v nebesa; vidijo jih sočutne do stisk drugih in jih vidijo, kako delijo z ubogimi veliko ali malo, kar imajo.”
“V takem domu je komaj mogoče, da medtem ko si vsi prizadevajo posnemati zgled svojih staršev, nobeden od sinov ne bi prisluhnil in sprejel povabila Božjega Učitelja: ‚Hodite za menoj in napravil vas bom za ribiče ljudi‘. Blagor tistim krščanskim staršem, ki znajo brez strahu sprejeti duhovne poklice svojih sinov in v njih vidijo pomenljivo čast za svojo družino ter znamenje posebne ljubezni in previdnosti našega Gospoda. Še bolj so blagoslovljeni, če, kot se je pogosto dogajalo v časih večje vere, takšne Božje obiske naredijo za predmet svoje goreče molitve.”
Naj vas Bog blagoslovi.
Menzingen, 8. junij 2025, na praznik binkošti,
don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
