Prerokba “svetega Malahija”, napisana v 12. stoletju, ni predvidela nadaljne vladavine po Frančišku. Gotovo pa je, da je Cerkev prišla na nekakšno razpotje in da mora pontifikat, ki ga je začel Leon XIV., določiti novo smer in nov zagon, da bo Petrovo barko peljal naprej po razburkanih valovih sveta.
Izbira papeškega imena ni nikdar nepomembna, v sebi nosi namen, program in vizijo.
Z izbiro imena Frančišek je Jorge Bergoglio jasno napovedal ton svojega pontifikata: pokazati željo po prekinitvi z nekaterimi ustaljenimi izročili, ta želja pa je temeljila na pristranski razlagi reformnega duha, ki ga je v Cerkvi sprožil sveti Frančišek Asiški.
Izbira imena Frančišek II. bi nakazovala željo po ohranitvi progresivne smeri. Izbira Benedikta XVII. pa bi nakazovala konservativnost, ki izhaja iz dobesedne razlage Drugega vatikanskega koncila. Po drugi strani pa Leon XIV. vzbuja drugačen pogled, ki je bližje „razoroženemu in razorožujočemu miru“, ki ga je novoizvoljeni papež priklical v svojih prvih besedah iz Lože blagoslovov.
To je mir ne le za države v vojni, ampak tudi – in morda predvsem – za Cerkev, ki se zdi vse bolj razdrobljena, tako kot mnoge družbe. Ime Leon XIV. namreč takoj prikliče v spomin dolgoročno perspektivo, ki presega politična, teološka in etična vprašanja, ki so pomagala oblikovati – pogosto na slabše – svet leta 2025.
Papež iz nekega drugega stoletja, Leon XIII., je še vedno cenjen zaradi svojega prispevka k razpravam o kapitalizmu in socializmu v 19. stoletju ter zaradi podpore tomistični renesansi. To je zapuščina, ki presega ideološka razhajanja, niti strogo „leva“ niti strogo „desna“. Izbira Leona XIV. bi tako lahko odražala ambicijo, da se ne bi sprijaznil s trenutnimi polarizacijami znotraj Cerkve.
Po burnih letih prejšnjega pontifikata se zdi, da so konservativni kardinali utrli pot kardinalu Prevostu, kandidatu, ki se ne bi postavljal kot nasprotnik ali goreč kritik cerkvenih izročil. Zdi se, da se bo izogibal doktrinarnim reformam, ki bi vodile v razkol, ali ideološkim bitkam, kakršna je bila tista, ki jo je proti tradicionalni maši vodil Traditionis Custodes.
Po tem scenariju, ki čaka na razplet dejstev, bi lahko novi papež izbral bolj umirjeno držo in tako zagotovil prostor različnim težnjam v Cerkvi.
To bi lahko storil tako, da bi se izogibal ustvarjanju delitev z vsakim imenovanjem, vsakim sinodalnim zasedanjem ali vsakokratnim „letečim učiteljstvom“. Ta scenarij ne bi bil idealen, toda ali lahko v sedanjem kontekstu upamo na kakšnega drugega?
Zato se konservativni ameriški katoliški pisec Ross Douthat v kolumnah časopisa New York Times sprašuje, ali obstaja nevarnost, da bi se polemike v zvezi s prilagajanjem ali upiranjem sekularni in liberalni sodobnosti izkazale za neskladne s svetom – zlasti na ameriški celini ali v državah juga sveta -, kjer se zdi, da je ta oblika sodobnosti napadena.
Podobno britanski kolumnist Dan Hitchens na spletni strani First Things pojasnjuje, da se je Cerkev pod Frančiškom soočila z „vse bolj anarhično in multipolarno mednarodno krajino“, ki jo zaznamujeta kriza zaupanja v liberalni red, ki je posledica domnevno srečne, a umirajoče globalizacije, in huda negotovost glede političnih sil, ki bodo določale prihodnost.
Paradoksalno se zdi, da religioznost „zahodnega sveta“ stopa v postkrščansko obdobje, v katerem ima nejasna duhovnost še vedno določen položaj. Za nekatere kriza v Cerkvi ni privedla do opustitve vseh oblik duhovnosti, temveč do postmodernega poganstva, ki združuje „nadnaravne“, „začarane“, „magične“, „ezoterične“ in celo „okultne“ ideje.
V tem kontekstu bi skrivnostna in nadnaravna razsežnost krščanstva, zlasti v njegovi večni liturgiji – razsežnost, ki je bila v pokoncilskem obdobju dojeta kot zastarela v dobi „odraslega“ sveta in bi jo bilo treba skupaj s „starimi“ ljudskimi pobožnostmi potisniti v pozabo -, nasprotno lahko postala bistvena prednost za njegovo preživetje in vpliv.
Nazadnje, ujeta v mrežo nasprotij med izročilom in sodobnostjo, katere vrhunec bo ostal Drugi vatikanski koncil, Cerkev še ni uspela pojasniti, kaj pomeni biti kristjan v sedanjem svetu in kako naj katoličani z moralnega in duhovnega vidika pristopajo k odnosu s postmodernim svetom, ki ga zaznamujeta pojav in vsesplošna navzočnost digitalne dobe in novih tehnologij.
Če bi Leon XIV. vladal tako dolgo kot njegov daljni predhodnik Leon XIII., bi nedvomno imel čas, da temeljito preuči ta vprašanja, preden bi se čas dokončno iztekel.
(Viri: First Things/The New York Times – FSSPX.Actualités)
Slika : ID 18020539 © Tomas Marek | Dreamstime.com