Med petkom, 6. junija, in ponedeljkom, 9. junija, je bil naš okrožni predstojnik, p. Johannes Regele na vizitacijskem obisku v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer sta ga spremljala tudi naša dva predbogoslovca, Slovenec in Madžar, ki jeseni vstopata v semenišče v Zaitzkofnu. Prvi dan, na sončni petek, smo se po kosilu iz Jaidhofa odpravili proti Mariboru, kjer je zvečer bila sveta maša na čast Srcu Jezusovemu z nagovorom o pomenu te junijske pobožnosti, kakor tudi praznovanja bližnjega binkoštnega praznika. Maši je sledila junijska pobožnost, nakar je bilo, kot je v navadi v mariborski kapeli, Najsvetejše izpostavljeno v celonočno češčenje. Duhovnika in predbogoslovca smo najprej na vrtu povečerjali, nakar smo šli na lep sprehod po mestu Mariboru.
Na binkoštno vigilijo zjutraj sem najprej zaključil celonočno češčenje, nato pa imel mašo binkoštne vigilije v kapeli v Mariboru. Po dobrem zajtrku smo se odpravili proti Ljubljani, kjer smo si ogledali par glavnih točk, začenši v emonskem krščanskem središču (za kar se zahvaljujem arheologinji za prijaznost), mimo parlamenta in opere smo nato šli do frančiškanske cerkve, kjer smo zmolili tudi ob slomškovih relikvijah, nato pa smo obiskali ljubljansko stolnico, kjer so spet bili zelo prijazni. Sprehodili smo se skozi staro Ljubljano in se po desnem bregu vrnili do avtomobilov na Kongresnem trgu, mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice.
Na kosilu v Podpeči sta se nam pridružila še p. Marko Tilošanec in g. Vidko Podržaj. Po kosilu je sledil ogled Tehničnega muzeja Slovenije v nekdanji kartuziji v Bistri, nakar smo se odpravili v kapelo, kjer smo imeli slovesno sveto mašo, z diakonom in subdiakonom, s petjem berila in evangelija v slovenščini, kakor po dovoljenju velja za ljubljansko nadškofijo pri tovrstnih mašah. G. Vidko je med mašo spovedoval, saj je ob priložnosti kanonične vizitacije bila možnost prejeti popolni odpustek. Ob koncu zapisa objavljamo prepis pridige našega okrožnega predstojnika v celoti. Po maši je p. Regele še odgovarjal na vprašanja vernikov, nato pa smo se na dvorišču še nekoliko družili. P. Johannes, p. Marko in predbogoslovci so se nato odpravili v bodoči priorat v Zagreb, kjer jih je čakal p. Michał Frej. V nedeljo sem sam obhajal praznično mašo v Mariboru, g. Vidko na Verdu, ostali pa so slovesno mašo obhajali tudi v Zagrebu, nakar so se p. Regele in predbogoslovca odpravili v Split, kjer so zvečer obhajali péto binkoštno mašo. Po jutranji ponedeljkovi maši so se odpravili nazaj proti Avstriji. Prenočili so v Celovcu in tam imeli zjutraj v torek sveto mašo, nato pa se vrnili nazaj v Jaidhof, kjer smo se spet srečali.
Verniki in duhovnika verdke kapele smo se v nedeljo popoldan sicer dobili še na tradicionalnem pikniku, ki se organizira vsaj enkrat letno, kdaj tudi dvakrat, če uspe še jesenski. Tokrat je potekal ob pikniku še srečelov, ki je bil lepo sprejet, kar se je pa nabralo ob nakupu srečk, je šlo za novi priorat v Zagrebu.
p. Andrej Vončina
Pridiga p. Regeleja v kapeli sv. Družine na Verdu, 7. junija 2025
In nomine Patris, et Filli et Spiritui Sancti!
Cenjeni sobratje, dragi verniki!
V veliko veselje mi je, da sem danes, na predvečer praznika binkošti, na binkoštno vigilijo, prišel sem, v kapelo svete Družine. Binkošti so praznik prihoda Svetega Duha. Binkošti so bile v stari Cerkvi drugi veliki praznik krsta. Zato duhovniki v kánonu svete maše še vedno na poseben način molijo za novo krščene. Danes, ob binkoštih, želimo razmisliti o našem krstu in naši birmi. Krst je bil največji, najpomembnejši dan našega življenja. Največje darilo, ki so nam ga dali naši starši, je bilo to, da so nas pripeljali v cerkev, h krstu. Novorojeni otrok je vedno poganski otrok. Novorojenček tukaj v Sloveniji ali v Iranu ali v Nepalu, vsi so poganski otroci – tu ni nobene razlike! Zakaj je dan krsta najpomembnejši dan? Ker je to največje, kar se lahko zgodi. S krstom se izbriše izvirni greh. S krstom so izbrisani tudi osebni grehi, kadar je krščena odrasla oseba. Krst nas postavi v stanje posvečujoče milosti. S krstom postanemo Božji otroci – v pravem in dejanskem pomenu besede. Smo Božji otroci in ne več poganski otroci. Po krstu prejmemo darove Svetega Duha in tudi nadnaravne kreposti, še posebej vero, upanje in ljubezen. Torej Bog pri krstu z nami stori nekaj neverjetno velikega. Sveti Duh je tisti, ki deluje v naših dušah. Vsako leto na binkošti se moramo tega posebej spominjati. S krstom smo sprejeti v sveto katoliško Cerkev. Cerkev tu na zemlji pa je tako imenovana „Ecclesia militans“ – vojskujoča se Cerkev. Naš cilj, naš končni cilj – svetost, si moramo izboriti. Milosti za to nam daje Sveti Duh. „Spiritus Sanctus Sanctificator“ – Sveti Duh je posvečevalec.
Sprejeti smo torej v Cerkev, nato pa prejmemo zakrament svete birme. Sveta birma nas na poseben način opremi z dodatnimi sredstvi, da se lahko dobro borimo. Sveti Duh nas usposobi, da se lahko zares borimo kot odrasli Kristjani. Zato se moramo na binkošti spomniti predvsem svojega krsta in birme ter obnoviti to pripravljenost, resnično živeti kot kristjani. Sveti Duh, delovanje Svetega Duha, ne pomeni nujno najprej karizmatičnega elementa, ampak predvsem običajno Božje delovanje, običajno Božje delovanje po Cerkvi. Sveti Duh deluje v nas po zakramentih. To je zelo pomembno. Binkošti so praznik Cerkve. Na prve binkošti je imel sveti Peter veliko pridigo. In kaj se je zgodilo? Zelo, zelo veliko ljudi se je spreobrnilo in se dalo krstiti. Sveti Peter je zdaj storil to, kar mu je Kristus naročil pred svojim vnebohodom (misijonsko naročilo). Opremljen s Svetim Duhom je Peter začel oznanjati in zgodilo se je to milostno delo Svetega Duha. Zdaj pa pride nekaj zelo pomembnega, zelo pomembnega tudi za nas: misijon pomeni iti ven! „Euntes in mundum universum et predicate evangelium.“ Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij. To pa je globoko katoliško razumevanje poslanstva in tudi narave Cerkve. Cerkev je apostolska, kar pomeni, da moramo kristjani iti v svet in oznanjati evangelij. Danes živimo v težkih časih: povsod po naših deželah apostazija, odpadništvo, ni morale – vendar se Kristusovo veliko naročilo ni spremenilo. Kristus ne pravi: zaprite se, umaknite se in počakajte, da pridejo boljši časi. To ni katoliško. Iti moramo tja, kamor nas je postavil Bog in oznanjati evangelij. To pomeni za nas duhovnike, da smo dobri duhovniki. Za vas, laike pa, da ste dobri kristjani, tam kjer ste, krepostni ljudje, ki si prizadevajo za svetost. Vi morate biti duša družbe tukaj v Sloveniji, to je odločilno. Vi ste dobri kristjani, dobri katoličani, vi morate ponovno postati duša družbe v Sloveniji. To je vaša naloga!
Sveti Duh vas obdarja s tako zelo zelo bogatimi in številnimi darovi in Vi jih ne smete pustiti neizkoriščenih. Morate dati resnično dober zgled, zgled pravega katoliškega življenja. Kreposti, življenje iz vere, upanja in ljubezni, biti tudi resnično zgled v človeških krepostih, pravi kristjani. Obstajajo tri drže, pregrehe, ki so temu nasprotne, posebno v našem času. Prva je lenoba. Lenoba je ovira za Svetega Duha, mi Kristjani, mi katoličani, pa smo tudi zelo leni. Mlačnost – mi premalo molimo, premalo delamo, ne borimo se za kreposti.
Drug problem je napačni individualizem. To je danes v naši družbi zelo razširjeno. Ljudje mislijo samo nase. Individualisti niso nobeni katoličani. Ljudje, ki so zagledani samo vase, niso katoliški. Skupno dobro pomeni, da si človek prizadeva za druge, da resnično udejanja ljubezen do bližnjega. Borimo se torej proti individualizmu – to je resna naloga za starše, za vse, ki imajo doma mladostnike, otroke. Skrbite zato, da vaši otroci ne postanejo individualisti! Otroci morajo imeti veliko, veliko priložnosti za rast v ljubezni – v ljubezni do bližnjega. To je treba vaditi, dan za dnem.
Tretji problem, ki ovira Svetega Duha, je slabi rigorizem. To je drža nekaterih katoličanov, ki se imajo za nekaj boljšega. V resnici so oni prav tako grešniki kot vsi ostali. Ampak ti rigoristi vzamejo vse tako preveč natančno, preveč strogo, da krščanstvo postane temno, apokaliptično, neprijetno. To je tudi eden od razlogov, zakaj Sveti Duh ne more delovati. Zakaj mogoče v apostolatu veliko stvari ne uspe? Ker primanjkuje ljubezni. Kajti resnica in ljubezen vedno gresta skupaj. Ravno v tradicionalnih krogih, tudi pri nas, pogosto preveč primanjkuje prave ljubezni do bližnjega. To se lahko vedno znova opazi – ljudje otrdijo, postanejo rigoristični, močno primanjkuje ljubezni. Moramo se učiti biti usmiljeni. Moramo biti potrpežljivi, kakor je Bog čakal na nas, tako kot Bog vedno čaka na nas. Pri vsaki spovedi nam Bog znova podarja svoje usmiljenje, in mi smo tako pogosto neusmiljeni. Torej, tudi to je pomembna točka, kako lahko Sveti Duh deluje v nas. Borimo se torej v življenju – tako osebnem, kot tudi v naši družbi, v naši družini – proti lenobi, proti slabemu individualizmu in napačnemu rigorizmu. Potem bo Sveti Duh lahko deloval v naših dušah in nas napolnil s čisto ljubeznijo.
Binkošti so zelo velik praznik. Cerkev jih praznuje zdaj ves teden – ves teden so binkošti, vsak dan. Pomembno je imeti pred očmi skrivnost tega praznika, ki deluje tudi osebno, v naših dušah. Kako velike reči je storil Sveti Duh? Moramo biti hvaležni za darove Svetega Duha in predvsem – mi vsi moramo postati veliko, veliko bolj misijonarski! – vsak od nas! Misijon, apostolat ni nobena možnost le za nekatere izbrance, temveč za vse. Vsi mi, brez izjeme smo poklicani k misijonu in vsak na svojem mestu. To pomeni, da v svoji družini dobro vzgajate svoje otroke, napravite iz njih dobre katoličane, to je prvo. Na svojem delovnem mestu – vsak dan ste osem, deset ur na delu. Pripeljite svoje sodelavce v cerkev. Potem pa tu v družbi. Vi vsi ste dobri katoličani in upam, da tudi dobri Slovenci. Napravite Slovenijo znova katoliško! Bog ne bo napravil velikega čudeža. Od Boga, predvsem pa tudi od Cerkve dobivate vsa sredstva, posebej tu, na tem kraju. Ne pustite vsega velikega enostavno stati na miru, temveč skušajte resnično, popolnoma živeti kot katoličani. Skušajte živeti popolnoma kot katoličani.
Vsem vam želim blagoslovljene binkošti in Božjega blagoslova za to čudovito skupnost tukaj.
In Nomine Patris et Filli et Spiritus Sancti. Amen.
