Dragi bratje,
če obstaja praznik, ki mora biti drag našim srcem, našim duhovniškim srcem, našim bogoslovskim srcem, našim srcem vernih katoličanov, je to praznik najsvetejšega Zakramenta.
Kaj je v naši sveti veri večjega, lepšega, bolj božanskega kot Sveto Rešnje Telo in Kri v Evharistiji? Kaj bi lahko naš Gospod Jezus Kristus storil, da bi pokazal svojo ljubezen do nas bolj učinkovito, bolj očitno, kakor da nam je pod podobo kruha in vina dal svoje Telo, svojo Kri, svojo dušo in svoje božanstvo?
To smo pravkar zapeli ob pismu, gradualu, aleluji in evangeliju, pravkar smo potrdili svojo vero v sveto Evharistijo. Ta vera, ki je danes postavljena pod vprašaj; ta vera, ki je postavljena pod vprašaj z odnosom, z nespoštovanjem do svete Evharistije, do samega našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je navzoč pod podobo kruha in vina. Zato moramo še bolj, bolj kot kdajkoli prej, potrditi svojo vero v sveto Evharistijo. Zato smo danes veseli, da smo se zbrali okrog Jezusa v evharistiji in mu izkazali svojo vero v njegovo božanskost, svoje češčenje.
Zato se je v Cerkvi že stoletja in stoletja uveljavil običaj, izročilo, da se naš Gospod Jezus Kristus v sveti evharistiji javno časti po vaseh, mestih, majhnih in velikih krajih, po redovnih hišah in samostanih. Vsepovsod se časti Evharistija, vsepovsod na dan praznika Najsvetejšega zakramenta ali Corpus Christi se javno časti Najsvetejša Evharistija.
Že Tridentinski koncil je dejal: »Našega Gospoda Jezusa Kristusa je treba javno častiti, da bi tisti, ki vidijo in spoznavajo vero katoličanov v sveto evharistijo, bili tudi sami pritegnjeni k temu češčenju, ki se izkazuje našemu Gospodu Jezusu Kristusu, navzočem v tem velikem zakramentu.
In Tridentinski koncil je dodal: »Tisti, ki nočejo videti božanskosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj bodo kot udarjeni, udarjeni z Božjo kaznijo, z zaslepljenostjo svojega srca, ker nočejo častiti našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je rekel Tridentinski koncil, ki je spodbujal ta že zelo star običaj in izročilo, da javno častimo našega Gospoda Jezusa Kristusa po ulicah naših mest, na našem podeželju, kot to počnemo danes.
Zato bomo čez nekaj trenutkov opravili to procesijo z vso svojo vero in ponovili našemu Gospodu Jezusu Kristusu: Da, verujemo, Jezus, da si navzoč v tem svetem Zakramentu. Danes verujemo dvojno, trojno, štirikratno, za vse tiste, ki ne verujejo več, za vse tiste, ki te prezirajo v tvojem Zakramentu. Za vse tiste, ki zagrešijo svetoskrunstvo.
To dejanje vere bomo storili in prosili našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj okrepi našo vero. To je temelj in dokaz naše svete katoliške vere. Kako lepo pravi Sveto pismo: ali obstaja vera, v kateri je Bog bliže ljudem kot v katoliški veri?
To je zato, ker je prava vera; ker Bog ne verjame, da se ponižuje, ko pride k nam in se nam daruje v svojem mesu in krvi. Bog se ne ponižuje. Ostaja Bog. Mi moramo izkazovati spoštovanje in češčenje Bogu.
To, da Bog deluje v preprostosti, ljubezni in usmiljenju do nas, ne pomeni, da ga moramo prezirati; ravno nasprotno, moramo mu biti hvaležni, se mu zahvaliti za to neizmerno usmiljenje, neskončno ljubezen, božansko ljubezen, da ostaja blizu nas.
A zamislite si, dragi bratje, poskusite se spomniti le na tiste trenutke v svojem življenju, ko ste čutili navzočnost našega Gospoda Jezusa Kristusa v sveti evharistiji.
Ah, prepričan sem, da se spominjate dneva svojega prvega svetega obhajila, tega blagoslovljenega trenutka, ko ste se Bogu zahvalili, da ste lahko prejeli njegovo Telo in Kri. Kako ste bili dobro pripravljeni s strani svojih staršev, duhovnikov, ki so vas imeli radi in vas pripeljali k sveti mizi, z neskončnim spoštovanjem v svojih srcih, v svojih dušah, ki so se približevale, ki so postale tempelj Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa.
In od tega dne, kolikokrat ste se približali sveti Evharistiji, da bi prosili za posebne milosti, ki ste jih potrebovali zase, za svoje družine, za svoje otroke, za bolnike, morda za člane svoje družine, ki so se oddaljevali od našega Gospoda Jezusa Kristusa. Takrat ste prejeli sveto obhajilo še bolj goreče in prosili našega Gospoda: Reši jih; ne zapusti teh duš. Stori to iz ljubezni do njih, pokaži svoje usmiljenje.
In potem, ko je bilo v vaši družini praznovanje, rojstni dan ali praznik, ki je bil pomemben za enega od vaših otrok, ste zagotovo občutili tudi ljubezen in hvaležnost do našega Gospoda Jezusa Kristusa.
In ne le v teh posebnih okoliščinah, ampak vse življenje. Si lahko predstavljate krščansko življenje brez Evharistije? Kaj bi bili brez našega Gospoda Jezusa Kristusa, brez tega izrednega daru, ki nam ga je dal Bog? Kako bi bili sirote, kako bi se počutili osamljeni, malo zapuščeni s strani dobrega Boga.
A z evharistijo, ko potrebujemo govoriti z njim, ga videti, mu povedati, da ga ljubimo, ko potrebujemo posebno pomoč, lahko gremo v naše svetišča, pokleknemo pred našim Gospodom Jezusom Kristusom, morda sami, sami pred presvetim Zakramentom, in prosimo dobrega Boga: Pridi mi na pomoč. Pomagaj mi; sem v stiski, v preizkušnji. Pridi na pomoč moji družini; pridi na pomoč mojim otrokom.
In ko odidete, ko zapustite cerkev potolaženi, kar ste bili, sem prepričan, po vsaki nedeljski maši. Kako lepa je nedeljska maša, vsi ti verniki, zbrani okrog našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki sodelujejo v njegovem trpljenju, sodelujejo tudi v njegovem Telesu in Krvi, odhajajo domov z mirno dušo, radostjo v srcu, tolažbo v duši in pripravljeni trpeti, če je treba, z našim Gospodom Jezusom Kristusom, da bi lažje prenašali svoje preizkušnje.
Kolikokrat se nam je kot duhovnikom zgodilo, da smo pomagali umirajočim; kolikokrat sem sam nosil obhajilo bolnikom; kakšna radost je bila za te trpeče duše, ko so prejele svojega Boga iz rok duhovnika, ki jim je prinesel sveto obhajilo. Kakšna tolažba, kakšen vir poguma je bilo to zanje!
Naš Gospod Jezus Kristus je s tem zakramentom storil izredni čudež svoje ljubezni in zato moramo tudi mi izkazati svojo ljubezen do njega.
Zakrament evharistije je resnično zakrament ljubezni. Jezus ni mogel storiti več za nas. Če je to sveti zakrament naše vere, Mysterium fidei, če je to skrivnost naše vere – rekel bi, da je to preizkus naše vere –, po tem bomo prepoznali prave katoličane, prave kristjane, če imajo globoko in resnično, učinkovito vero v našega Gospoda Jezusa Kristusa, navzočega v sveti Evharistiji. Po tem bomo prepoznali vero kristjanov. Zato je ta zakrament resnično skrivnost naše vere.
Je tudi skrivnost našega upanja. To pravi sam naš Gospod: »Če boste jedli moje telo in pili mojo kri, boste imeli večno življenje v sebi.« Če boste jedli moje telo in pili mojo kri, boste imeli to večno življenje in nekega dne vas bom obudil.
Naš Gospod bo naše vstajenje. Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, navzoče v naših ubogih telesih, je zagotovilo našega vstajenja. To je že večno življenje, ki ga imamo v sebi. To večno življenje nas ne bo zapustilo, niti v uri naše smrti.
V naših dušah bo za večno ostalo seme vstajenja naših teles. Ker bomo prejeli obhajilo, ker bomo združeni z našim Gospodom Jezusom Kristusom v evharistiji. Kar pravi sam naš Gospod, in to pravi evangelij, ki to potrjuje, je Cerkev izbrala prav za mašo za rajne, za vsakodnevno mašo za rajne:
Et ego ressuscitabo eum in novissimo die (Jn 6,55): »In jaz vas bom obudil poslednji dan.«
Skrivnost vere, skrivnost našega upanja, skrivnost ljubezni. To sem vam pravkar razložil. Toda rad bi še malo poudaril učinkovitost ljubezni, ki jo ustvarja zakrament evharistije. Mi pa jo potrebujemo. Tudi med nami, med nami, ki verujemo, ki imamo vero, ki želimo ostati katoliški in rimlski do zadnje ure svojega življenja, moramo ostati v ljubezni.
Ta zakrament je znamenje, simbol ljubezni po ljubezni našega Gospoda. Toda zakaj je naš Gospod izbral prav kruh in vino? Kot veste, je to primerjava, ki se pogosto uporablja, vendar jo je vedno treba ponoviti. Kruh je plod zrn, ki se zmeljejo, zdrobijo in združijo, da nastane kruh. Zrnje je treba zmleti; združiti tako, da nastane nekakšno testo in da je vse skupaj en sam kruh.
Evharistija, evharistični kruh, je prav ta podoba združenja vseh vernikov v tej vrsti kruha, ki se pojavi pred našimi očmi in je prav sad tega združenja zrn pšenice, da nastane kruh.
Enako velja za vino. Tudi vsa zrna grozda je treba združiti, da nastane vino. V tem združenju nastane vino, proizvede se vino.
Naš Gospod je hotel izbrati prav te elemente, da bi nam pokazal, da moramo biti združeni, združeni, da se tudi mi spremenimo v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če v sebi nimamo ljubezni, če nismo združeni med seboj, naš Gospod Jezus Kristus ne more biti učinkovito v nas. To ni mogoče. Naš Gospod Jezus Kristus ne more vstopiti v dušo, ki nima ljubezni.
Zato naj bodo naše duše vedno polne ljubezni. In kako boleče je včasih misliti, da ljudje, ki se vsak dan, dnevno hranijo z evharistijo, ne morejo biti popolnoma prevzeti od kreposti ljubezni. Morajo kritizirati, se deliti, izrekati nepremišljene sodbe, izkazovati antipatijo do ljudi, do katerih bi morali izkazovati simpatijo.
No, danes, na praznik najsvetejšega Zakramenta, se odločimo, da bomo mi, ki želimo ohraniti izročilo, ki želimo ohraniti vero v sveto Evharistijo, ohranili tudi sad svete Evharistije. Ni dovolj, da ohranjamo vero; ni dovolj, da rečemo, da smo zavezani izročilu vere in upanju v Evharistijo; temveč moramo to tudi občutiti in imeti v sebi vse njene sadove. Te sadove ljubezni, ki so tako dobri, ki tako očitno kažejo navzočnost našega Gospoda Jezusa Kristusa v naših dušah.
To pa pravim zlasti vam, dragi bodoči duhovniki, ki boste čez nekaj dni posvečeni, in vam, dragi bogoslovci, ki ste danes prisotni: te ljubezni potrebujete. Morate jo izkazovati.
Kako bodo verniki, ki se bodo zatekli k vaši službi, lahko resnično verjeli, da ste duhovniki, da ste tisti, ki jih je Bog izbral, da darujete sveto Evharistijo, da je na oltarju njegovo Telo in Kri, največji izraz njegove ljubezni? Kako bi lahko razumeli, da tisti, ki je orodje Božje ljubezni, ne izkazuje svoje ljubezni do vernikov in do kristjanov, ki pridejo k njemu?
In to s svojo potrpežljivostjo, s svojo prizanesljivostjo, s svojo ljubeznijo, s svojo ponižnostjo, s svojo preprostostjo. Poslušali boste tiste, ki bodo prišli k vam; vaše srce bo polno usmiljenja do njih; radi boste spovedovali. Spovedovanje je eden najlepših izrazov ljubezni duhovnika. Tudi če bi morali ostati ure in ure v spovednici. Ali ni to storil sveti Arški župnik in vsi sveti duhovniki, ki so preživeli svoje življenje v spovednici, kar je izjemen izraz njihove ljubezni in te ljubezni, ki jo najdemo v sveti Evharistiji.
To boste storili, dragi bogoslovci, saj sem v to prepričan, ker to od vas pričakujejo verniki, ki upajo v Écône. To je duhovnik, sveti duhovnik je duhovnik, ki je predvsem ljubezniv, ki ima srce široko odprto za vse, ki pridejo k njemu po nasvet, za vse, ki potrebujejo tolažbo, pogum in trdnost v veri.
Tako boste med tistimi duhovniki, ki bodo polni ljubezni našega Gospoda, in to boste posebej prosili tudi od Presvete Device Marije. Ne moremo misliti na evharistijo, ne da bi mislili na Presveto Devico Marijo, kajti če Devica Marija ne bi izrekla svojega ‘fiât’, tudi mi ne bi imeli svete Evharistije. Zaradi njenega ‘fiât’ imamo danes radost in srečo, da imamo Gospoda Jezusa Kristusa v naših tabernakljih in na naših oltarjih.
Prosimo torej Presveto Devico Marijo, naj nam podari to ljubezen, ki jo je tako dobro poznala in preizkusila v svojem Sinu Jezusu.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
