Corpus Christi – najlepši praznik v cerkvenem letu (Corpus Christi 2025 v Jaidhofu)

Žareče lepo poletno jutro se je prebudilo in kristalno jasno nebo brez oblačka se je razprostrlo nad Jaidhofom. Zadnje priprave so hitro zaključili delavni ljudje, ki so bili na nogah že od zore, in tudi čudovite cvetlične preproge pred oltarji so bile dokončane. Na grajskem dvorišču in na štirih oltarjih v grajskem parku je bilo vse pripravljeno za najlepši praznik v cerkvenem letu! Postopoma je prihajalo na stotine vernikov, tako da so bila kmalu vsa parkirišča polna, klopi zasedene, še več ljudi pa se je stiskalo ob steno hiše, da bi se skrilili pred žgočim soncem.

Ob 10.30 je napočil čas.

Zvon in trobenta patra Eliasa Stolza sta naznanila procesijo: duhovniki, cerkveni uslužbenci, ministranti, nosilci križa in zastav ter skavtinje so s slovesnimi koraki korakali skozi grajsko dvorišče proti bogato okrašenemu oltarju, da bi skupaj z verniki izkazali čast tistemu, ki mu danes pripada najvišja hvala in največja čast: Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, navzočemu v Najsvetejšem zakramentu, navzočemu pod podobama kruha in vina – njega danes častimo, njega danes izpovedujemo pred celim svetom. Danes mu darujemo najboljše, kar imamo: bogate in ljubeče urejene cvetlične dekoracije, dragocene sveče, lepo glasbo, duhovniki pa nosijo najlepša liturgična oblačila, ki se v soncu bleščijo v zlati barvi. Tudi verniki pridejo v svojih najlepših prazničnih oblačilih. Zakaj to počnemo? Ne zato, da bi se hvalili pred drugimi ali da bi se razkazovali, kakor se nam danes pogosto očita iz globokega nerazumevanja – ne, to počnemo zanj, za našega Gospoda Jezusa Kristusa, in v čudovitih podobah, ki jih imamo tu pred očmi in ki bodo ostale v našem spominu, ponovno prepoznavamo lepoto Boga in njegovega stvarstva.

„Kakor nam prava vera zapoveduje, da priznavamo in častimo Kristusa kot vrhovni vir zveličanja, ki je s svojo modrostjo, zakoni, ustanovami in zgledom za ceno svoje krvi vse obnovil, tako nam zapoveduje tudi, da ga priznavamo in častimo tam, kjer je resnično navzoč v oltarnem zakramentu, da bi ostal resnično med ljudmi do konca časov …“ Tako je zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici Mirae caritatis.

Že skoraj 800 let katoličani praznujejo svete skrivnosti Telesa in Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa s tem posebnim praznikom liturgijčnega leta in ga danes častijo skupaj z vsemi angelskimi zbori. Corpus Christi je naš hvaležni odgovor na neskončno Božjo ljubezen – in kako bi mu ne dali najboljšega, saj smo vse prejeli iz njegovih rok!

Okrožni predstojnik, pater Johannes Regele, je v pridigi poudaril, da nam praznik Svetega Rešnjega Telesa danes na skrivnostni način omogoča vpogled v raj; lahko pokukamo v našo obljubljeno prihodnost, saj se nahajamo pred samim Bogom. To smo lahko vidno doživeli tudi v tej slovesni maši, ki je bila darovana po starem obredu blagoslovitvene maše, to je pred Najsvetejšim, ki je bilo med celotno sveto mašo izpostavljeno v monštranci.

Po slovesni maši se je praznična procesija z najsvetejšim Zakramentom odpravila skozi zdaj že poletni gozd. Telovo je bilo letos pozno, gozd pa je že zamenjal svojo svetlo zeleno barvo za temno zeleno. Otroci so navdušeno metali cvetne lističe, godba pa je spremljala pesmi vernikov, ki so se jim pridružile tudi številne ptice iz gozda. Dolga procesija se je najprej odpravila na vzhodno stran dvorca, nato do kapele sv. Janeza Nepomuka (tik ob glavni cesti oz. nad njo), nadaljevala do zadnje strani stare ledenice in nazadnje do kapelice sv. Jožefa. Na vsakem oltarju je bil podeljen zakramentalni blagoslov. Na koncu se je procesija vrnila k glavnemu oltarju, kjer smo skupaj počastili Presveto Srce, pater Regele pa je na koncu podelil zaključni blagoslov in zapel slovesni Te Deum.

Glasbena spremljava je bila vredna tega posebnega dogodka: ansambel Voxair pod vodstvom patra Eliasa Stolza je zapel Missa »O Magnum Mysterium« Tomása Luisa de Victoria, koralni proprium in tradicionalne ljudske pesmi za Corpus Christi.

Po koncu bogoslužja je seveda bila priložnost za prigrizek in prijetno druženje na grajskem dvorišču.

Zbralo se je okoli 700 vernikov, ki so se vsi duhovno okrepljeni vrnili na svoje domove in k svojim družinam. A ta dan se ne sme končati; to je dolžnost vseh nas, ki smo imeli privilegij sodelovati. Kot apostoli prave katoliške vere smo poslani v ta novopoganski svet, ki je odpadel od vere ali je nikoli ni našel. Naše delo se ne bo končalo, dokler se celotno prebivalstvo naših dežel ne bo vrnilo k pravi katoliški veri in njeni lepoti in bomo spet imeli pravo praznovanje Telovega v vsakem mestu in vasi naših nekoč tako katoliških dežel, kakor je bilo nekoč običajno povsod. Poslani smo bili kot spoznavalci resnice katoliške vere! Molimo za moč za to delo, predvsem pa molimo za novega papeža, molimo za škofe in duhovnike, za vso Cerkev, da bi vsi še bolj spoznali resnico in lepoto naše vere – s to prošnjo je pater Regele zaključil svojo pridigo na ta praznik.

Sam sem se imel prvič priložnost udeležiti povsem tradicionalne telovske procesije. Pred tem sem se že udeležil nekaterih tradicionalnih procesij v Trstu, a nikdar na ta praznik. Tam sem tudi že doživel t. i. blagoslovno mašo, darovano pred izpostavljenim Najsvetejšim. Imel sem še privilegij, da sem pri tretjem oltarju ob stari ledenici lahko zapel začetek Lukovega evangelija, kar mi je bilo dovoljeno storiti po našem lokalnem napevu, tistem čedajskem, torej enem izmed oglejskih patriarhalnih napevov. Procesije so sicer bile tudi še drugod po našem okrožju, nekatere še na nedeljo po prazniku. Vsi se nadejamo, da bomo mogli že kmalu v prihodnosti tradicionalno procesijo obhajati tudi v Sloveniji, pa četudi bi ta bila za začetek v manjšem obsegu.

p. Andrej Vončina

Vir: fsspx.at