BESEDA OKROŽNEGA PREDSTOJNIKA ZA MESEC JULIJ 2025:
Več ponotranjenosti, tišine in skrbi za telo in dušo
Spoštovani sobratje, dragi bratje in sestre v redovniškem stanu, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Veliki sveti Benedikt iz Nursije nam v svoji znameniti Reguli podaja čudovito razliko med grenko, zlohotno gorečnostjo in dobro gorečnostjo. Prva ločuje od Boga in vodi v pekel, druga vodi k Bogu in večnemu življenju. (prim. Regula S. Benedicti, 72). Dobro gorečnost je treba izvajati z gorečo ljubeznijo, drug drugega je treba prehitevati v medsebojnem spoštovanju, fizične in značajske slabosti bližnjega je treba prenašati z neizčrpno potrpežljivostjo, večjo pozornost pa je treba posvečati blaginji drugih. Kristus ni nikakor sprejemljivejši, saj nas vodi skupaj k večnemu življenju.
Zelo pomembno je, da v svojem življenju vedno ohranjamo dobro gorečnost – to je seveda milost od Boga, vendar pa z naše strani ne sme biti ovir. To bomo dosegli z duhovnim bojem, resničnim krščanskim življenjem, predvsem pa z ravnovesjem v celostnem smislu. Na žalost je v naši družbi, v Cerkvi, povsod, opazna slaba, grenkobna gorečnost. Mnogi ljudje so v vsakdanjem življenju, ki je postalo grenko, ujeti v to kolesje, mnogi so celo v globoki življenjski krizi, pogosto stojijo pred ruševinami lastnega življenja, na zunaj upoštevajo mnoga pravila, vendar so notranje prazni. To so povzročili sami, to je pomanjkanje ponotranjenosti, nenadzorovano burno življenje, stare in nove odvisnosti. Poleg tega gre za grešnost na klasičnih področjih, kar življenje neskončno otežuje. Revoluciji ni mogoče nasprotovati z nasprotno revolucijo, temveč z obnovitvijo reda po Božji volji in v urejenem miru: to je pravi mir, po katerem vsi tako zelo hrepenimo – in radost, ki je že predokus nebeške slave! Zato si predvsem prizadevajmo za dobro, resnično in lepo v življenju, negujmo telo in dušo, čute in duha z dobro hrano po preizkušenih pravilih, ki nam jih daje Bog po zapovedih, Cerkvi in po zakladu izročila, pa tudi prek novih, dobrih spoznanj, ki so z njimi v skladu.
Tišina in ponotranjenost
Vzemite si čas za duhovno življenje. To naj bo vedno vaša velika skrb: sveta maša, če je mogoče tudi med tednom, kot središče našega verskega življenja, in potem predvsem naše osebno molitveno življenje. Gojimo notranjo molitev. Za mnoge ljudi to ni tako enostavno, ker se danes zbrati ni tako lahko, saj nas različne stvari preveč motijo. Pa vendar je to tako potrebno! Vrnite v svoje življenje trenutke tišine. Sveti opat Bernard je svojemu učencu, papežu Evgenu III., dal jasen nasvet: »Kaj bi ti koristilo, če bi – po Gospodovih besedah (Mt 16,26) – vse pridobil, a izgubil samega sebe? Če imajo vsi ljudje pravico do tebe, potem imaš tudi ti pravico do sebe. Zakaj ne bi imel sam vse od sebe? Kako dolgo boš še naprej duh, ki odide in se nikdar ne vrne domov (Psalm 78, 39)? Kako dolgo boš še naprej posvečal pozornost vsem drugim, razen sebi? Da, kdo je dober do sebe, ki slabo ravna s seboj? Zato se spomni: bodi dober do sebe. Ne pravim: vedno to počni, ne pravim: počni to pogosto, ampak pravim: počni to znova in znova. Bodi tam, kot za vse druge, za sebe, ali pa vsaj bodi tam za vsemi drugimi.“ (prim. Sv. Bernard, De Consideratione). Gre predvsem za prednost premišljevanja pred dejavnostjo. „Če svoje življenje in izkušnje popolnoma preusmeriš v dejavnost in ne pustiš več prostora za premišljevanje, naj te pohvalim? … V tem te ne hvalim. Verjamem, da te ne bo pohvalil nihče, ki pozna Salomonovo besedo: „Kdor omeji svojo dejavnost, pridobi modrost.“ (Sir 28, 25) In dejavnosti sami zagotovo ne koristi, če je ne predvodi razmislek.”
Mnogi sodobniki bi lahko delali veliko več, veliko bolj plodno, veliko učinkoviteje, če bi več premišljevali, če bi imelo notranje življenje, s tem pa sam Bog, prednost. Mnoge težave bi se takoj rešile. Mnogi svetniki, kakršen je veliki sv. Frančišek Saleški, pravi duhovni vodnik najvišje modrosti, nam svetujejo, naj molimo več, ko postanemo bolj dejavni.
Na tej točki bi vas vse, duhovnike in laike, rad povabil na duhovne vaje in duhovne obnove, ki so na voljo v tako velikem številu. Vedno spodbujam svoje sobrate tu in tam, naj ponujajo duhovne obnove in večerne duhovne obnove, da lahko ljudje najdejo mir v oazi duhovnosti, v cerkvi, pred Najsvetejšim. Predvsem evharistično čaščenje je čudovita priložnost za to redno duhovno obnovo, o kateri na primer sv. Pij X. piše v svojem opozorilnem pismu duhovščini „Haerent animo“, z dne 4. avgusta 1908: „Enako blagoslovljena je mesečna duhovna obnova, za katero se posamezniki ali skupine umaknejo v tišino za nekaj ur.“
Fizično ravnovesje
Človek je sestavljen iz telesa in duše. Koliko ljudi zanemarja svoje telo, pogosto na grešen način. Seveda v našem času vidimo tudi nasprotno, drugo skrajnost.
Več se gibajte, redno prakticirajte vadbo, to dajem tu kot duhovniški nasvet. Šport, telesna vadba, nas najprej vodi k temu, da se izurimo, da s treningom postanemo telesno bolj popolni, vendar na koncu najdemo tudi več svobode. Skupinski šport nas uči tudi, da skrbimo za skupno dobro, da se med seboj obnašamo disciplinirano, da smo pozorni in da se znamo pravilno spoprijeti z uspehi in neuspehi. Vadba v primerni zmernosti ohranja zdravje, vodi k večji moči in vzdržljivosti, vendar je tudi neposredna korist za naše duševne dejavnosti in duhovni boj. Šport je prava šola kreposti in je še posebej pomemben za mlade. Starši bi morali mlade veliko pošiljati v naravo, da se gibljejo, in na športna igrišča. Toda tudi starejši ne bi smeli zanemarjati sebe. Na splošno žal vidimo veliko ljudi v drugi polovici življenja, v vseh družbenih slojih, ki so se fizično pogosto močno zanemarili. Prekomerno prehranjevanje in pitje, pomanjkljiva osebna higiena, zanikrno, neurejeno vedenje (spomnite se elegantnih nedeljskih oblačil za obisk cerkve!) veliko prispevajo k tej zanemarjenosti.
Zlasti zdaj poleti pogosto odhajajte v naravo in občudujte stvarstvo. Živimo v eni najbolj slikovitih držav na svetu (niti Slovenija in ostale države okrožja niso slabše!, op. prev.). Odpravite se v gore, v gozd, po travnikih in poljih, z zahvalo opazujte čudovito floro in favno, veličastnost cvetja ali čudovito raznolikost žuželk in ptic v naših zemljepisnih širinah. Kdaj ste nazadnje ležali na travniku ali sedeli na klopi ob poti in brali dobro knjigo, večkrat pogledali v nebo, opazovali naravo, poslušali petje ptic? To je praksa v pravem duhu zbiranja, v pravi tišini! Pogosto vodite svoje otroke, najmlajše, v naravo, da jim z zahvalo razložite stvarstvo vsemogočnega Boga?
Kultura, prava hrana za telo in dušo
Naši čuti potrebujejo dobro hrano, ker je danes dovolj slabe hrane. Naše oči naj vidijo lepoto, naša ušesa naj slišijo lepoto, naš okus je ustvaril Bog, da uživamo v okusnem. To velja za vse naše čute. Sv. Robert Belarmin je proti koncu svojega življenja napisal čudovito knjigo o večni blaženosti svetnikov v nebesih. V njej podrobno opisuje, kako bodo čuti vstajenjskega telesa v polnosti uživali. Tudi mi lahko na zemlji s svojimi minljivimi telesi dobimo majhen predokus. K temu pomembno prispevajo lepe slike in umetniška dela, naslikana in ustvarjena v slavo Boga, dobra glasba, ki jo redno poslušamo, in dobra literatura. Vse to potrebujemo tudi za svoj razvoj, da smo resnično človeški. Cerkev je vse to vselej izjemno spodbujala in v vsej svoji zgodovini obsodila vsa slaba gibanja. Poskušajmo biti na vseh teh področjih vedno bolj ljudje klasične krščanske civilizacije.
Vzemite si čas za dobro, resnično in lepo
Izkoristimo čas, ki nam ga Bog daje, da izpolnimo svoje dolžnosti in se v vseh pogledih izpopolnimo. Vsi resno preučimo, kje v našem življenju obstaja zanemarjanje, kje so morda tudi grehi proti dobri ljubezni do sebe. Vzemimo si čas zase, prav s tem, da ponovno odstranimo ovire, ki nam preprečujejo rast v ljubezni do Boga in bližnjega, ki nam preprečujejo pristno pobožnost, ker nas ovirajo in preprečujejo lažno življenje, ki ni več v skladu z Božjo voljo, ker nas ovira kolesje sodobnega življenja, ker nas ovirajo novi mediji, ki nam kradejo neskončno veliko časa in nas pogosto zapirajo v digitalni zapor, ki nam ne omogoča več polnega razvoja naših sposobnosti. Želim vam lepo poletje in počitnice, ki bodo sprostile telo in duha!
Pomembna prošnja: Molimo veliko za Cerkev, za našega svetega očeta, papeža Leona XIV., in skušajmo v svetem letu v osebnem apostolatu vedno bolj govoriti o Cerkvi, o pristnem rimskem čutu, kakor je to vedno počel naš ustanovitelj, nadškof Lefebvre.
Z duhovniškim blagoslovom!
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. julij 2025, praznik predragocene Krvi
